Zadnja postaja na mostu Vrbanja

Skupni prijatelji so jima pomagali in se dogovorili, da ju spravijo iz obkoljenega mesta. Končno sta dočakala dan, bil je 18. maj 1993, dan, ko bosta odšla v svobodo. Okoli pete ure popoldne sta se prebila do mosta Vrbanja, pospešila sta korak in z roko v roki sta začela teči. Naboj iz puške ostrostrelca je najprej zadel Boška, ki je mrtev obležal na asfaltu. Drugi naboj je zadel Admiro. Smrtno ranjena se je splazila do svojega dragega Boška in ga objela. Le kakšno minuti kasneje je izdihnila. Objeta sta brez življenja ležala na asfaltu sredi mosta Vrbanja sedem dni. Nihče si ni upal do njiju, zaradi neprestanega streljanja je bilo preveč nevarno. Tudi sile UNPROFOR so zavrnile, da bi pobrale njuni trupli, vse dokler ne bo sklenjeno premirje med obema stranema.

V spomin in opomin

Po sedmih dneh so ju končno pobrali z asfalta in ju nekaj dni kasneje pokopali na pokopališču v Lukavici. Po vojni so leta 1996 na željo Admirinih staršev njune posmrtne ostanke prenesli na sarajevsko pokopališče Lav. Preiskava o tragični smrti mladega para se ni nikoli začela, morilca niso nikoli odkrili. Njuna zgodba je takrat obkrožila svet, o mladem Romeu in Juliji iz Sarajeva, tako ju je poimenoval ameriški CNN, so poročali vsi mediji. Dvajset let kasneje se ju skupina Zabranjeno pušenje spominja s pesmijo ... Boško in Admira sta bila mlada in zaljubljena. Njuna ljubezen je bila brezmejna. In taka bo ostala za vse večne čase.