Navzven močan, a v duhu mračen

Pasolini se je rodil leta 1922 v tradicionalno levičarski Bologni. Prvo poezijo je začel pisati pri sedmih letih, takrat je bil njegov vzornik Arthur Rimbaud. Že v mladih letih so se v njem dogajali viharji, ki so ga begali. Navzvzen je mladi Pasolini deloval kot močna oseba s krepko atletsko postavo. Na bolonjski univerzi je leta 1939 vpisal literaturo, čez dve leti je izdal svojo prvo pesniško zbirko 'Verzi iz Casarse'. Prav v Casarsi si je med vojno njegova družina poiskala zatočišče in tam je Pier Paolo prvič izrazil erotični nemir, ki ga je tlačil v podzavest v svojih najstniških letih. Napisal je: ''Neprestana zmeda brez besed in slik razbija v mojih sencih in mi mrači um.“

Z mamo sta poučevala študente, ki si niso mogli privoščiti študija v Bologni ali Vidmu. Pasolini je prvič doživel homoseksualno ljubezen do enega od njih. Vanj pa se je zaljubila tudi slovenska študentka Pina Kalč.

Notranji razkoli

Pasoliniju je bil vse bliže komunizem, med opazovanjem delavcev in kmetov je dobil navdih za svoj prvi roman. Leta 1949 so ga obdolžili, da kvari mladoletnike in da se opolzko vede v javnosti. Zaradi tega so ga izključili iz komunistične stranke, izgubil pa je tudi službo učitelja. Brezposeln in psihično na dnu se je leta 1950 preselil v Rim. ''Prišel sem v glavno mesto s furlanskega podeželja. Več let sem bil brezposeln, nihče se ni zmenil zame, bil sem razklan zaradi strahu, da življenje ni takšno, kot bi moralo biti.“ Pozneje je izdal zbirko poezij v dialektu Mladina iz dobre družbe, njegov prvi roman Fantje življenja je izšel leta 1955. Delo je bilo uspešno, a zelo slabo sprejeto s strani komunistične stranke in italijanske vlade, ki je celo sprožila tožbo proti avtorju in založbi. Pasolini je takrat že bil priljubljena tarča tabloidov. Leta 1961 je posnel svoj prvi film v vlogi režiserja. Film Accattone je spet povzročil pravi škandal. A njegovo najbolj kontroverzno delo je bil film Salo oziroma 120 dni Sodome, ki je izšel šele po njegovi smrti.

Skrivnostna smrt

Uradno poročilo o Pasolinijevi smrti pravi, da se je 2. novembra 1975 dobil na plaži v bližini mesta Ostia s 17-letnim Pinom Pelosijem. Z njim je želel imeti spolni odnos, vanj naj bi poskusil poriniti lesen kol, a menda Pelosi tega ni hotel. Pasolini je vztrajal in mladeniču je menda prekipelo in režiserja je ubil tako, da je večkrat zapeljal čezenj z avtomobilom. Pelosi je umor priznal. A trideset let pozneje, leta 2005, si je premislil. Povedal je, da je dejanje priznal, ker so mu grozili. Zatrdil je, da so Pasolinija umorili trije ljudje z južnjaškim naglasom. Po tem so ponovno odprli preiskavo Pasolinijeve smrti in tako še danes umor ni pojasnjen. Ostajajo številne uganke, tudi ta, zakaj so se italijanske tajne službe vpletale v preiskavo. Zaradi čudnih okoliščin okoli preiskave je marsikateri Pasolinijev prijatelj posumil, da je bil morda umor naročen. Nepravilnosti v preiskavi je izpostavila tudi njegova prijateljica Oriana Fallaci. Že sama obdukcija je namreč pokazala, da je bil umor tako brutalen, da ga sam Pelosi ne bi mogel izvesti. Nekateri menijo, da je njegova smrt mogoče povezana s tem, da je ravno pisal roman, v katerem naj bi razkril ozadje smrti nekdanjega direktorja največje italijanske energetske družbe. Za zdaj vse skupaj ostaja uganka.

Degradacija spolnosti in človeka

Film Salò ali 120 dni Sodome je osnovan na delu Marquisa de Sada. Film je poln nazornih scen nasilja, sadizma, seksualne izprijenosti, zaradi česar je film v nekaterih državah še danes prepovedan. Film je zgodba o štirih bogatih, a izprijenih razuzdancih, Grofu, Škofu, Sodniku in Predsedniku, ki leta 1944 ugrabijo osemnajst najstnikov in najstnic in jih potem štiri mesece mučijo, izpostavljeni so grozljivemu nasilju, sadizmu, seksualnemu in psihičnemu mučenju, na koncu pa vsakega posebej usmrtijo.

Vse skupaj se dogaja v nekem dvorcu, v katerem se štirje možje na vse mogoče načine izživljajo. Dogajanje prehaja od prizorov nepenetracijskega seksa do uživanja človeških iztrebkov. V eni najbolj razvpitih scen mora dekle jesti iztrebke Grofa, pozneje vsem žrtvam postrežejo polno posodo človeških fekalij. Krog krvi se začne s prizorom črne maše, po kateri ima Škof spolni odnos z eno od moških žrtev. Škof nato odide v sobo ujetnikov, kjer se vzajemno izdajo. Proti koncu filma na surov način umorijo še preživele žrtve, ki nočejo sodelovati s fašističnimi mučitelji. Umorijo jih na najbolj krute načine, tako da jim živim odrežejo skalp, ožigosajo jih z vročim železom, odrežejo jim jezike in z nožem odstranijo oči. Štirje izprijenci pa ob tem uživajo.

Film še marsikje prepovedan

V ospredju filma Salò sta degradacija in modifikacija človeškega telesa, njegova vrednost je ničelna. Tako se na primer noben spolni odnos ne zgodi v zasebnosti, ampak vedno nekdo opazuje. O filmu so gorovili kot o 'smrti spolnosti'. Moški in ženske so goli skozi ves film, a spolni odnos je predstavljen kot nekaj degradiranega. V filmu spolnost ni erotična ali pornografska, ampak je boleča, brez kakršnega koli romantičnega pridiha ali skrivnosti. Film so v številnih državah prepovedali prav zaradi nazornih prizorov posilstev, mučenja in umorov, kjer  je večina žrtev mladoletnih.