V čem sta drugačna?

"Vso inspiracijo iščem v naravi," pravi Dragotina, mož Janez pa dodaja: "Narava je tista, ki nam ogromno daje, nas navdihuje in nam pomaga." Leta 1971 cvetja pri nas še zdaleč ni bilo toliko na voljo kot danes, zato sta Seliškarjeva ustvarjala s cvetjem, ki sta ga pač imela, ob tem pa razmišljala, kaj bi še lahko ponudila. V poplavi idej sta se odločila, da ljudem ponudita inovativen način zavijanja daril. Paketov tako nista le ovila v papir, kot so to počeli v drugih cvetličarnah, temveč sta paketu dodala še cvet, s tem pa močno opozorila nase. "V tujini so nam zavidali, saj pri njih takšen način zavijanja daril ni v navadi. Zavijejo v papir, dajo pentljo in to je to. Ni nobene kreativnosti. Zato so tudi vsi naši, ki so nosili darila ven, vedno presenetili in dobili pohvale," pravi Dragotina, ki opaža, da si danes ogromno ljudi ne more privoščiti dragega zavijanja. "Prišlo je do tega, da je ljudem včasih vseeno, ali je paket lepo zavit ali je le v darilni vrečki. Če je malo kreativnosti, je pa gotovo lepše. To so take male stvari, ki lahko polepšajo. Danes je žal tak čas, da vsi varčujemo, vsi si vsega ne moremo privoščiti," razlaga Dragotina.

Se spomni svojega poročnega šopka?

"Oh, za moj šopek se je pa mož potrudil," navdušeno pove Seliškarjeva, možu nameni iskriv pogled, ta pa začne pripovedovati: "Spomnim se, da sem šel takrat čez mejo in smo vse cvetje 'prešvercali'. V časopisni papir sem zavil orhideje iz Celovca, poročna obleka je bila lepa, dolga, tudi iz Celovca. Bila je bela, sodobna, s korzetom ... Poročni šopek je bil bel in rožnat in viseč, seveda, ker je bila dolga obleka." Dragotini spomini na obraz narišejo nasmešek. "Spomnim se, da so takrat matičarke na magistratu samo zijale. Takrat ni bilo takih šopkov," doda. "Običajno ima vsaka nevesta v mislih že oblikovan svoj šopek. Danes je žal tako, da si skoraj vsaka želi tisti poročni bidermajerček," nadaljuje. "Nekaterim sicer pristoji, če je nevesta drobcena in nežna ter če je prava oblekica. To je še vedno lepo, če paše. Če pa gre za dolgo obleko z vlečko, potem je pa druga zgodba."

Cvetje najlepše darilo

Dragotina, ki vse dneve preživi v veliki meri obdana s cvetjem, še vedno obožuje vse, kar izvira iz narave in kar je z njo povezano. "Cvetje je nekaj najlepšega, kar lahko podarimo," pravi. "Kadar nam je nerodno, ne vemo, kako pristopiti – takrat vedno lahko pristopimo s šopkom," hitro pristavi soprog. "Če prineseš steklenico, je že težava, ali gre za podkupovanje ali ne. Pri cvetju gre vedno za pozornost." Glede na to, da se že 40 let dnevno ukvarjata s cvetjem, Seliškarjeva pravita, da sta še vedno srečna, če jima ga kdo podari. "Meni šopek rož še vedno ogromno pomeni. Ker se mi zdi, da je to nekaj živega. Tudi doma – včasih že pridem domov, pa opazim, da ni cvetja na mizi ... takoj se vrnem v cvetličarno in odnesem cvet domov. Se mi zdi, da prostor kar zaživi, sploh pa barve," pravi Dragotina ki je sicer ugotovila, da tudi cvetje ne razveseli vsakogar. "Včasih lahko tudi, če podarimo rože, zgrešimo. Nekaterim rože prav nič ne pomenijo. Opazila pa sem, da pri ljudeh, ki imajo radi estetiko, petje, naravo ... pri njih s cvetjem ne moreš zgrešiti!" Janez hitro pove še eno anekdoto: "Obiskala nas je ženska, lepo urejena od glave do pet," se spominja. "Kupila je rastlino, preden je odšla, pa vprašala, ali jo je treba kdaj zaliti. Seveda jo je treba! Takega vprašanja res nisem pričakoval. Rastlina je vendarle živo bitje, ali ni povsem normalno, da jo je treba zaliti?" se Janez še vedno ne more sprijazniti z brezbrižnostjo nekaterih. Dragotina pa ob tem dodaja: "Sicer je danes res tako, da ljudje nimajo časa za nič. In obstajajo rastline, ki jih ves mesec ni treba pogledati. Na take stvari mora biti oseba, ko kupuje rastlino, pozorna. Vsak si lahko privošči rastlino, ki ne rabi toliko nege. In tako je stanovanje veliko lepše, vzdušje pa veliko boljše kot v stanovanju, ki je napol sterilno, popolnoma minimalistično. Le povedati mora, da se mu ne da skrbeti."

Kakšen odnos pa imamo Slovenci do obdarovanja s cvetjem?

Seliškarjeva opažata, da je obdarovanje s cvetjem pri nas v upadanju. "Cvetja se podarja manj kot v preteklosti," pravi Dragotina. "Vseeno pa je v Sloveniji kultura še vedno na visokem nivoju v primerjavi z ostalimi deželami po Evropi. Se mi zdi, da smo dojeli in vemo, kaj je estetsko, da imamo občutek in videnje za estetiko. Pri rožah ljudje pogosto vedo, kaj želijo, opazijo novosti, nove trende. Ljudje nam sledijo in rastejo ob tem." Seliškarjeva poudarjata, da jima veliko pomeni, če jima stranka zaupa. "Če nam stranka zaupa in nam pove, za kakšno osebo gre, za kakšen namen kupuje – je to zahvala, rojstni dan, katera koli priložnost, se cvetličar vedno potrudili, da naredi najboljše, kar lahko. Kot cvetličar za pultom moraš biti malce zvedav. Negotovi morda ne marajo tega, gotovi pa. Stranko moraš poslušati, kaj želi, in vedeti, kje so omejitve." Dragotina dodaja, da je pri mnogih največja težava, da ne znajo točno povedati, kaj želijo, nekateri pa ne upajo niti povedati, če imajo v mislih kakšno finančno omejitev. "Cvetličar, ki je deloma tudi prodajalec, se vedno potrudi prodati čim več," pravi Dragotina. "Zato je v redu, če stranke cenovno omejijo. Tako lažje kaj ponudimo, saj se za vsak denar lahko najde nekaj primernega in lepega." Kot pravi, se je marsikdaj tudi sama znašla v neprijetni situaciji. "Nekateri ne marajo, da se jih sprašuje za ceno, ker ga lahko s tem podcenjuješ. In zato je to danes precej težko, treba je ovinkariti, da na koncu izveš, kaj in kako. Ne nazadnje gre pri cvetju za pozornost, ne glede na ceno." Ob omembi cvetličarn v supermarketih se Dragotina kar zdrzne. "Supermarketi, ki cvetje prodajajo po smešno nizkih cenah, cvetličarsko kulturo nižajo. Prodajajo rože za res malo denarja in gredo močno pod ceno. Cvetličarstvo je postal skorajda branjevski poklic, ob čemer me kar srce boli. Ti imaš ideje, ustvarjaš vizije, kaj boš naredil, potem pa pride nekdo z nekim sestavljenim šopkom ... ni nobene kulture vzgajanja."

Cvetličarstvo je več kot le poklic

Čeprav nekateri menijo, da je cvetličarstvo le ustvarjanje šopkov, je cvetličarstvo za Dragotino in Janeza veliko več kot to. Seliškarjeva soglašata, da gre pravzaprav za način življenja. "Cvetličarstvo je za naju z možem način življenja," pravi Seliškarjeva. V njuni cvetličarni sta vzgojila že mnogo cvetličarjev. Pa se cvetličarstva da naučiti? "Seveda, a malo je takih, ki lahko potem znanje nadgradijo in imajo krasne ideje. Nekaj talenta mora imeti vsak, ki se želi s tem ukvarjati vse življenje. Redki so taki, ki odskočijo iz množice." Dragotina še dodaja, da pri njih nihče ne začne takoj z izdelovanjem šopkov, saj se je morala tudi sama najprej naučiti vsega, kar sodi zraven. "Pri nas vsak začne z metlo, potem nadaljuje z oblikovanjem lončnic, postavljanjem ... nikoli ne začne z izdelovanjem šopkov. Najprej mora spoznati osnove, spoznati lastnosti rož, šele nato lahko napreduje." Prav nič drugače menda ni v tujini, kjer traja pet, celo do sedem let, da nekdo postane stoodstotno samostojen.

Po štiridesetih letih čas za počitek