Na dan nesreče je poljubila kapitana ladje Costa Concordia

Kapitan Francesco Schettino, ki je trenutno v hišnem priporu, saj je izvedel tako imenovani 'inchino' ali poklon ter je ladjo vodil mimo obale otoka Giglio brez upoštevanja varnostne razdalje, kar je bil glavni povod za nesrečo, naj bi tako večer pred tragedijo preživel v družbi Cemortanove. V kabini sta si izmenjala nekaj poljubov, za katere 25-letnica trdi, da bi lahko vodili v vročo noč. V kapitana po svojih besedah ni bila nikoli zares zaljubljena, priznava pa, da je bila pripravljena na avanturo, ki pa se ni oddaljila od poljubov. Kovček, ki je pristal v kapitanovi kabini in je ob preiskavi postal eden izmed glavnih dokazov, da sta Schettino in Cemortanovo združevala več kot zgolj službena dolžnost, je razložila s pomanjkanjem kabin, rešitev pa naj bi bila zgolj začasna.

'Vem, da sem mu bila všeč'

»Toliko smeti je bilo napisano, da mislim, da moram zdaj braniti svoj ugled. Vsi mislijo, da sem kot nekakšna usodna ženska, vendar ne spim kar z vsakim. Da, kapitan Schettino me je zelo privlačil in očitno je bilo, da se tudi on zanima zame. Priznam, da sem se vanj zelo zagledala, saj je zelo lepo izgledal in je bil zelo očarljiv,« je povedala Cemortanova in dodala, da se še vedno spominja njegovih besed. »Enkrat mi je rekel, da premorem lepoto in pamet. Le katera ženska ne bi želela slišati teh besed – še posebej zato, ker je bilo na ladji veliko žensk, ki so bile lepše od mene. Vem, da sem mu bila zelo všeč, in laskala mi je njegova pozornost.« Kapitan naj bi ji veliko časa namenil tudi med samim delom. »Sem ženska in spoznam se na te stvari. Videla sem, kako se je smejal mojim šalam in kako me je gledal; vedno je bila prisotna iskrica v njegovih očeh, ko sva govorila.« Kljub očitnemu spogledovanju pa svetlolaska trdi, da nikoli nista bila intimna. »Priznam, da me je privlačil, vendar iskreno nikoli nisva seksala.« Cemortanova je nadaljevala, da je bil kapitan do svoje posadke zelo spoštljiv. Na poslednji plovbi pa 25-letnica ni delala kot prevajalka, vendar se je potovanja udeležila kot potnica, zato po njenem mnenju ni bilo razloga, da si s kapitanom ne bi izmenjala nekaj nežnosti. »Mislim, da bi tisti večer postopoma končala skupaj v postelji, vendar tega zaradi nesreče ne bom nikoli izvedela.«

»Seveda mi je zelo žal, da je toliko ljudi izgubilo življenje in bilo poškodovanih tisto noč. Bila je tragična nesreča in ljudje še vedno iščejo krivca. Mogoče je šlo za človeško napako, mogoče je kapitan pri nekaterih zadevah zares odgovoren, ne vem. Zame je šlo bolj za nesrečen dogodek, saj smo bili na napačnem mestu ob napačnem času.« To pa ni bilo prvič, ko se je Cemortanova srečala s podobno katastrofo. Morje je vzelo življenje tudi njenemu očetu, ki je utonil med družinskimi počitnicami v Ukrajini.

Usodna služba

Domnica Cemortan je odraščala s starejšim bratom in mamo Vero, ki je bila po poklicu zdravnica. Trenirala je ples in si prislužila štipendijo, ki ji je omogočila študij v Romuniji in kasneje v Franciji, kjer je živela približno tri leta. Ima tudi hčer, ki se je rodila januarja leta 2010, kot plod dolgoletne ljubezni s partnerjem iz Moldavije. Konec leta 2010 se je z otrokom preselila v svoj rodni kraj, saj se je njuna ljubezen ohladila in sklenila sta, da je čas, da vsak zaživi svoje življenje. »Postala sem mati samohranilka in odločila sem se, da je najboljše, če se vrnem nazaj na delo,« se svoje stiske spominja Cemortanova in dodaja, da je po klicu prijatelja, ki ji je povedal za prosto delovno mesto na potniški ladji, preizkusila svojo srečo. »Govorim štiri jezike, zato sem se prijavila in dobila službo kot hostesa ruskih potnikov na potniški ladji Costa Magica, ki je plula po Mediteranu.« Kasneje je bila premeščena na Concordio, kjer je spoznala usodnega kapitana. »Enkrat ali dvakrat mi je plačal pijačo v baru, vendar je bilo vedno polno ljudi. Podobno je bilo na večerji decembra. Bila je velika zabava in nisem edina, ki je bila takrat slikana z njim,« je fotografijo sebe s kapitanom ob obloženi mizi, ki je preplavila italijanske časopise, razložila prevajalka. Njuno naklonjenost naj bi že v drugem tednu dela na ladji opazili ostali člani posadke, ki so jo večkrat dražili. »Ko sva bila nekoč sama v njegovi pisarni, saj sem mu prinesla poročilo, mi je rekel, da nisem le lepa, temveč tudi pametna. Bil je res lep občutek, ampak nihče ni naredil kar koli neprimernega.«

Na ladji ni bila službeno …

Ko je Cemortanova po treh tednih končala svoje delo, se je odločila, da bo na ladji preživela tudi nekaj prostih dni. Na njo naj bi se vkrcala na dan nesreče, eden izmed članov posadke pa ji je uredil karto s 50-odstotnim popustom, čeprav za to ni izpolnjevala pogojev (popusta so deležni zgolj delavci, ki na ladji preživijo pol leta ali več). Zatrdila je, da je za njen ponovni prihod na ladjo vedel zgolj njen šef, ne pa kapitan Schettino. Ob vkrcanju naj bi tako poklicala svojega šefa, ki naj bi bil v kapitanovi kabini. Po krajšem pogovoru pa ji je kapitan dovolil, da pusti prtljago v njegovi kabini in gre pozdravit ostale prijatelje. Vrnila se je v kabino, da bi se preoblekla. »Prišel je nazaj, ko sem se odpravljala na večerjo, in rekel mi je, da izgledam prečudovito. Vzel je mojo roko in me poljubil,« se usodnega trenutka spominja Cemortanova. Po večerji sta se s kapitanom odpravila na ladijski most, kjer naj bi ji razlagal o bližnjem otoku, nato pa se je pripetilo najhujše.

Cemortanova se spominja, da jo je kapitan sprva prosil, naj ostane na ladji in pomaga ljudem razložiti, kaj se je zgodilo in naj ostanejo mirni, nato pa ji je svetoval, naj jo čim prej zapusti. »Pogledala sem na uro in bila je približno 23.50, ko sem zapustila ladijski most.« Prepričana je, da je kapitan s svojim manevrom rešil veliko ljudi. »Ladjo je usmeril v plitkejšo vodo in omogočil ljudem, da so lahko splavali ali bili rešeni. Mislim, da je to noč rešil veliko življenj.«

»Bilo je hladno in slišal si stvari, ki padajo, in ljudi, ki vpijejo. Grozno je bilo.« Kapitana je zadnjič videla na kopnem, ob približno 5. uri zjutraj. »Bil je popolnoma sesut.« Cemortanova in Schettino se po nesreči nista nikoli več videla. »Ne pogrešam ga, vendar je prijazen moški in mislim, da ga spreminjajo v pošast. Vsi ga krivijo za to, kar se je zgodilo, vendar mislim, da ni storil nič narobe. Bila je le grozna nesreča.«

Spomnimo: 13. januarja je ob toskanski obali ob otoku Giglio nasedla 290-metrska italijanska potniška ladja Costa Concordia, na kateri je bilo 3126 potnikov in 1023 članov posadke. V nesreči je po zadnjih podatkih umrlo 25 ljudi, 15 pa jih še vedno pogrešajo. Znano je, da je do nesreče prišlo zaradi človeške napake, saj je kapitan izvedel tako imenovani 'inchino' ali poklon ter je ladjo vodil mimo obale Giglia brez upoštevanja varnostne razdalje, kar je bilo za ladjo usodno. Francesco Schettino, ki mu očitajo tudi, da je ladjo zapustil, še preden so potnike spravili na varno, zdaj tvega do 15 let zapora. Sodišče bo o njegovi krivdi še odločalo, javnost pa ga je že spoznala za krivega, saj mu ne more oprostiti, da je potnike prepustil usodi, sam pa pobegnil na varno.