Resnična zgodba

Tesma Elezović je danes stara 62 let. Pred vojno je živela z družino v Kozarcu, približno 12 kilometrov od rodnega Prijedora. Njen mož je bil iz Kozarca, zato so v tem mestecu tudi postavili družinsko hišo. Tesma je imela svoj gostinski lokal, mož pa je bil direktor gostinskega podjetja. Imela sta dva sina, starejši se je tik pred vojno poročil in dobila sta vnuka. Starejši sin je delal na policiji, ob delu pa je študiral gradbeništvo. Bili so srečna družina, vse dokler ni izbruhnila vojna.

Ko je izbruhnila vojna, je bil moj sin policijski rezervist. Naš kraj so noč in dan granatirali z vseh strani, kar s sedmih lokacij so nas obstreljevali. Skrivali smo se, kjer je bilo mogoče, nekateri po kleteh, drugi v gozdu, trudili smo se pač preživeti. Ves čas smo bežali z vrečko v roki in s seboj vlekli svojo družino. Nekega dne smo se odpravili na proteste v Prijedor, ko smo se vrnili v Kozarac, so nas na nogometnem stadionu pričakali avtobusi. Srbska vojska nas je strpala vanje in so nas odpeljali: nekatere v Prijedor, druge v Trnopolje, tretje v Omarsko. Ločili so nas, ženske in otroke posebej, moške posebej. Mojega mlajšega sina, ki je takrat imel 14 let, snaho in vnučka, ki je bil star komaj 40 dni, so odpeljali z enim avtobusom, mene z drugim, mož je ostal v koloni pred tretjim, starejši sin pa je ostal na policiji v Kozarcu in ga nisem videla nikoli več. Nihče nam ni takrat povedal, kaj se dogaja; z vseh strani so stali vojaki, psovali so, pretepali, žalili. Zavedala sem se, da kadar nekoga odpeljejo, ga ni več nazaj. Sploh, če ga odpeljejo v Omarsko, taborišče smrti so mu rekli. In mene so odpeljali prav tja.

Ženske smo bile tam zato, da smo kuhale in jim bile na voljo, da so potešili svoje živalske nagone. Z nami so počeli, kar so hoteli; nas posiljevali, pretepali, žalili in psihično mučili. Nismo se smele pogovarjati, nameščene smo bile na radiatorjih v prostoru, kjer je bila pred tem restavracija, skozi steklene površine smo lahko videle celo taborišče. Sonce je neusmiljeno pripekalo skozi velike steklene površine. Gledale smo ljudi, kako so prihajali v nekdanjo restavracijo. Le nekaj minut so imeli na voljo, da so dobili nekaj malega hrane in na hitro pojedli obrok. Potem pa spet ven, prepuščeni na milost in nemilost svojim krvnikom, ki so jih neusmiljeno pretepali in mučili. Grozno je bilo, dogajale so se stvari, ki si jih normalen človek ne more zamisliti.

Med njimi so bili celo taki, ki so bili pred vojno naši prijatelji, sosedje, sokrajani. Ko so je začela vojna, so oblekli uniforme in se izživljali nad nami. Številne sem poznala, ker sem pred vojno imela svoj gostinski lokal. Veste v manjših krajih, kot je Kozarac, se ljudje med seboj vsi poznajo. Tudi naše posiljevalce smo ženske poznale. V Omarsko so vsak dan zjutraj z avtobusom prihajali inšpektorji, ki so nas zasliševali. Me smo spale kar na tleh, bilo je vse krvavo, tega sploh nismo mogle počistiti. Vsak dan se je dogajala ista zgodba: tisti, ki se mu je zahotelo, je preprosto vstopil, vse smo gledale v tla, ker si nismo upale srečati njegovega pogleda, da nas ne bi izbral. A to nas ni obvarovalo. Izbral si je žrtev in morala je z njim, brez besed. Niso nas posiljevali le fizično, tudi psihično. Sedele smo ob oknu, na radiatorjih, ker druge možnosti ni bilo. Posamezniki so si privoščili posebne vrste igric. Prišel je do tebe, z druge strani stekla, repetiral puško in jo nameril v tvoj vrat, ob tem pa govoril "Ne boj se!". Še huje je bilo, ko te je odpeljal in hotel spolno občevati, a ni mogel, ker ni bilo erekcije. Svojo jezo je izražal tako, da je ugašal cigarete na tvojem telesu in se maščeval za svojo impotenco. Izživljali so se na nas na najbolj grozne načine. Zmerjali so nas, pljuvali na nas, bili so pijani, smrdeči, umazani. Vsega je bilo. Naši krvniki in posiljevalci so bili vseh starosti, od mladih fantov do  vrstnikov in starih moških. Po nas je lahko prišel vsak, ki se mu je to zahotelo, in nas posilil. Nekateri so prihajali iz Banjaluke, me pa smo sedele in čakale. Ti moški so se zapijali, grozno smrdeli po alkoholu, ves čas so naokoli hodili s steklenicami in počeli grozote. Spomnim se grozljivega dogodka. Iz neke vasi so pripeljali poln avtobus ljudi in jih vse žive zažgali, me pa smo morale gledati, kako so goreli. Vse grozote tega sveta so počeli v Omarski. Tudi v grozljivkah človek ne more videti takih stvari, kot so se dogajale v Omarski.

Lahko bi prišla med nas, povedale bi ji svoje zgodbe, da bi razumela, kaj se nam je v resnici zgodilo. Potem scenarij njenega filma zagotovo ne bi bil tak, kakršen je. Vedite, da se posiljena ženska nikoli ne bi mogla zaljubiti v svojega posiljevalca. Angelina bi si morala ogledati, kje smo bile, kje smo spale na betonu in v krvi, kaj smo doživljale, kaj vse so počeli z nami, kako so se izživljali nad nami, dan na dan. Šele, ko bi vse to videla in izvedela iz prve roke, bi lahko dobila odgovor na vprašanje, ali se lahko posiljena in ponižana ženska zaljubi v svojega posiljevalca. Zakaj se ni raje odločila za resnično zgodbo o nas, o tem, kaj vse smo doživele. Nič nimam proti filmu, naj kar Angelina snema. Ampak naj nikar ne pozabi, da je bilo med vojno v Bosni posiljenih 20 tisoč žensk. Takrat sem bila v najboljših letih, ko se je to dogajalo, 40 sem bila stara. Seveda je bilo veliko mlajših žensk in tudi starejših. Zelo obžalujem, da se je vse skupaj tako izteklo s tem filmom. Vse smo zelo prizadete, Angelini pa sporočamo, naj se raje vrne domov v ZDA in posname film, v katerem se Američanka zaljubi v talibana, ki jo je posilil. Zelo me zanima, ali bi bila taka zgodba Američanom všeč.

Danes z možem in mlajšim sinom živite v Avstraliji.

V Omarski nas je bilo 36, pet jih vojne ni preživelo, tiste, ki smo ostale žive, danes živimo na vseh koncih sveta. Le poleti se vse zberemo v Bosni. Sicer smo stalno v stiku, po telefonu, preko interneta. Z vsemi sem se pogovarjala in nobena ne sprejema Angelininega filma in njene zgodbe. Veste, vse so nam vzeli, porušili so nam dom, meni osebno so ubili sina, pretepali so nas, mučili, poniževali, posiljevali, le kako naj se sprijaznimo s tem.

Zakaj se niste vrnili v domači Kozarac?

V Bosni nimam več doma, porušili so mi družinsko hišo in nisem imela sredstev, da bi jo obnovila. Nisem se imela kam vrniti. Prosili smo za pomoč, ampak nam je niso dodelili. Vojna je uničila življenje meni in moji družini. Tudi zato ne bom nikoli sprejela, da posnamejo film s tako zgodbo. In to sem kadar koli pripravljena povedati tudi Angelini osebno. Moj ponos in ponos vseh žensk, ki so doživele te strahote, ne dovoli, da bi to sprejele, saj nas je vse skupaj preveč prizadelo. Meni niso poteptali le dostojanstva, vzeli so mi starejšega sina. Če bi ne bilo te vojne, bi danes uživala v lastnem domu s svojimi sinovi in vnuki. Tako pa sem v tujini, brez notranjega miru, obsojena na to, da bom večno begunka, ki živi od socialne pomoči.