Zadovoljna.si
Nedolžne počitnice so Maksu spremenile življenje ...

Novice

RESNIČNA ZGODBA: 'Bil je kot rastlina ...'

V.P.
29. 10. 2009 18.55
6

Pred 18 leti se je zgodila prometna nesreča, ki je Maksa potisnila v komo. Sodba zdravnikov je bila neomajna: Vaš sin je klinično mrtev. Nato se je iznenada nekega dne Maks prebudil in objel uporno mater, ki nikoli ni nehala verjeti.

Nedolžne počitnice so Maksu spremenile življenje ...
Nedolžne počitnice so Maksu spremenile življenje ...FOTO: iStockphoto
Bil je avgust leta 1991, Maks Novak je bil takrat star komaj 19 let, z družino so se pred dobrim letom preselili iz Ljubljane v Zagreb. Z nekaj prijatelji se je odločil preživeti dopust v Dalmaciji. Iz Zagreba se je s še tremi prijatelji odpravi v Zadar. To je bila zanj kot voznika prva nekoliko daljša pot z avtomobilom. Vožnja na morje je potekala brez večjih posebnosti, iz Zadra so se s trajektom odpravili na Hvar, kjer so fantje preživeli nekaj nepozabnih dni. Nato so se odločili spremeniti destinacijo. Odpravili so se v Split. Maks se je odločil vrniti domov, zato je prijatelje odpeljal do želenega cilja in se z avtomobilom sam odpravil nazaj proti Zagrebu. Noč 14. avgusta. Domači niso vedeli, da se sin vrača domov. Naslednje jutro jih je prebudil telefon, oglasila se je Maja, glas na drugi strani pa jo je obvestil, da je njen sin v bolnišnici: “Okrog 5. ure zjutraj je na cesti tik pred Zagrebom doživel prometno nesrečo. Poškodbe so tako hude, da se še vedno bori za življenje, zato pridite čim prej v bolnišnico.”  V hipu se je življenje Novakovih spremenilo. Sin je v komi, njegovo življenje visi na nitki. Zdravniki pravijo, da je bolj malo upanja, da bo preživel. Maksova starša sta odhitela na urgenco.

"Rekli so, da je kot rastlina ..."
"Rekli so, da je kot rastlina ..." FOTO: iStockphoto

U
soden udarec v glavo

72 ur po nesreči je kazalo, da je edino, kar jima preostane, to, da Maksa odklopijo z aparatur. Zdravnik, ki je prišel v nočno izmeno, je obupanim staršem svetoval, da bi morda še malo počakali in preverili, ali Maks lahko preživi brez pomoči aparatov. Največji paradoks je bil, da so vse analize pokazale, da je Maks zdrav fant, a je v komi in se morda ne bo nikoli več prebudil. Tega sta se Maja in Nino dobro zavedala. Maja se spominja, da je takrat nekdo dejal: “Kot rastlina je!” A Maks je kljuboval in čez kakšen dan začel dihati sam. Na intenzivnem oddelku je ostal mesec dni in nič ni kazalo, da se bo prebudil. Zdravniki so izključili vsakršno možnost, da bi se situacija lahko kdaj obrnila na bolje. Pojasnili so, da bi ga morali premestiti kam drugam, kjer je mogoča dolga hospitalizacija. A kaj, ko oseba v komi potrebuje posebno nego, kar je precejšnje breme za bolnišnico, so ugotavljali. Maja in Nino sta po vztrajnem iskanju končno našla zatočišče, ki je bilo pripravljeno sprejeti Maksa v nego. Mislila sta, da sta našla za sina najboljšo rešitev, tudi v snu nista pomislila, da se njuna kalvarija šele začenja.
 

Maks mora domov

Za osebje je mladenič v komi breme, zato bo morala zanj poskrbeti družina, so jima dali vedeti. Maja je kmalu dojela, da v tistem okolju Maks ne bo napredoval. Gre za bolnika, za katerega je težko skrbeti, so poudarjali vsi, Maja pa je bila  neomajna: “Po tolikih mesecih pekla, brez znaka, ki bi nam vzbudil vsaj kanček upanja, sem se odločila, da moramo narediti korak naprej sami. Zbrali smo se vsi, moj mož, mlajša hčerka, sin in sporočila sem jim svojo odločitev: Maksa bomo pripeljali nazaj domov. Težko sem jih prepričala, a na koncu mi je uspelo.” Zdravniki, prijatelji, sorodniki, vsi so Majo poskušali pregovoriti, da zamisel ni dobra. Govorili so ji, da je naravnost noro, da je njena odločitev neracionalna, dejanje iz obupa. A Maja se ni dala in se je borila naprej, vztrajno in z vso močjo. “Dobesedno nas je potegnila za sabo,” se spominja njen mož Nino. Tako se je dom Novakovih v nekaj dneh spremenil v odlično okolje za človeka v komi, z vsemi potrebnimi pripomočki, in kar je bilo najpomembneje – v okolje, polno ljubezni in čustev. Dolgih deset let so Maksa vsak dan  obiskovali prijatelji in prostovoljci. Vsa soseska se je združila in priskočila na pomoč družini, ki se je znašla v tako težki stiski. Maja je poiskala fizioterapevte in zdravnike, ki so želeli pomagati. Budno so spremljali potek Maksove bolezni, sama pa je preučila vse zakone in se naučila postaviti za sinove pravice. Od pristojnih inštitucij je zahtevala vse, kar država ljudem v taki stiski obljublja, a žal velikokrat to ostaja le mrtva črka na papirju. Maksa so skrbno negovali dan za dnem, kot novorojenčka, ki potrebuje veliko nege, nežnosti in pozornosti. V desetih letih so ga peljali vsepovsod, na morje, v hribe, v romarska središča. “Kadar so prišli njegovi prijatelji, je bilo videti, kot da bi se njegov obraz odprl v nasmeh,” pripoveduje Maja. Ko pa je to povedala zdravnikom, so jo hitro utišali, češ da si vse to le domišlja. Ona pa je vztrajala, ni se vdala, kljub temu da Maks še vedno ni dajal znakov, da se bo prebudil.

Dolgih deset let je v Maji žarelo upanje, da bo njen sin pokazal, da še vedno vztraja ...
Dolgih deset let je v Maji žarelo upanje, da bo njen sin pokazal, da še vedno vztraja ... FOTO: iStockphoto
Tako je minilo deset let

Deset let vztrajnosti in upanja ter vdanosti. Vsak dan je Maja sinovo roko vzela v svojo in mu pripovedovala o vsem. Nekega večera se je skrušila pod težo bremen in utrujenosti. V trenutku slabosti so besede kar letele iz nje: “Rekla sem mu: zdaj pa dovolj, nimam več moči. Daj mi znak. Besede sem izrekla kar tako, tja v en dan, bolj so bile namenjene meni kot pa Maksu. Kar naenkrat je rahlo privzdignil roko in jo položil na mojo dlan. Nisem mogla verjeti svojim očem! Zbudil se je!” Od tistega večera je dan za dnem z drobnimi znaki Maks svojim domačim sporočal, da je še vedno z njimi. Družina je počakala še nekaj časa, preden je o tem obvestila zdravnike, saj se je bala, da bodo spet slišali odgovor, da si vse skupaj le domišljajo. A Maks se je prebudil, počasi, ob velikih naporih, pa vendar.

Vsak dan prinaša nekaj novega

Nekega dne je začel z roko kazati nenavadne znake. Nihče v družini ni znal dešifrirati njegovih želja. “Skoraj me je kap, ko sem dojela, da so to znaki, ki jih otroci uporabljajo v osnovni šoli, da lahko komunicirajo med poukom, ne da bi jih pri tem ujela učiteljica.” Maks je očitno te znake izbrskal nekje na dnu svojega spomina. Tako je počasi, korak po koraku začel komunicirati z zunanjim svetom, iz meseca v mesec je bilo bolje. “Nekega dne smo dojeli, da se Maks spominja mnogih stvari, ki so se dogajale medtem, ko je bil v komi. Čeprav je “spal”, so mu bili znani številni pripetljaji.” Danes mu pomagajo fizioterapevti in logoped, ki ga ponovno uči govoriti in pisati. “In če pomislim, da so mu rekli “rastlina”, me spreleti srh. Srčno bi rada povedala Maksovo zgodbo vsem. Zato da bi prišla tudi do ljudi, ki so pred tako težko preizkušnjo, kot je bila naša. Morda jim bo to, kar smo doživeli, v pomoč. Da ne bodo prehitro obupali.”
Od tistega usodnega 15. avgusta 1991, ko so zdravniki izrekli grozno sodbo, je minilo že več kot 18 let. V Majino družino pa je spet posijalo sonce.

Vsak dan je nov začetek in sončni žarek, ki je posvetil v družino Novakovih.
Vsak dan je nov začetek in sončni žarek, ki je posvetil v družino Novakovih.FOTO: iStockphoto

KOMENTARJI (6)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2021, Zadovoljna.si, Vse pravice pridržane Verzija: 493