Čeprav nikoli ni verjela v usodo, jo je tistega dneva nekaj prepričalo. "Spominjam se deževnega ponedeljka. Že jutranji pogled na zaspano Ljubljano me je utrudil in tudi dan v službi je bil naporen in dolg. Prav zato sem se zvečer z veseljem odzvala vabilu Nine in Kaje, ki sta me povabili na pozno kavico in ženski klepet." Ne da bi slutila, je bil ta dan za Niko usoden. Natakar, ki jih je sprva le prijazno postregel, je v njej vzbudil radovednost. "Smešno je, da Luke nikoli ne bi označila za idealnega moškega, vendar me je v tistem trenutku popolnoma zmedel. Bilo je kot v filmu, en sam trenutek in želela sem ga imeti ob sebi. Začela sva se spogledovati, vendar do mene ni pristopil, zato sem si rekla, da ima zagotovo dekle ali pa je preveč sramežljiv." Čez dobro uro so prijateljice odšle vsaka svojo pot, Nika pa je še na poti domov premišljevala o Luki. "Mogoče nisem mogla dojeti, zakaj ni pristopil. Ne vem. Spomnim se le, da me je nekaj obremenjevalo, kot da bi imela šesti čut …"

Nepozaben dan

Konec tedna se je Nika odpravila na uraden 'babji večer'. "Tako smo poimenovale naš izhod enkrat na mesec, kjer smo veliko opravljale in tudi popile. Začele smo z večerjo v naši priljubljeni restavraciji, kjer smo vedno spravile v zadrego nove natakarje, se na ves glas smejale in preprosto uživale. Po treh rundah tekil smo odšle naprej v bližnji klub. Nina, Kaja in Sara so me zvlekle na plesišče in tam sem ga zagledala. Bil je on; Luka v družbi prijatelja."

"Vse, kar se danes še spominjam, je, da sem imela ves čas v rokah poln kozarec moje najljubše pijače. Luka mi ni pustil, da jo plačam, poleg tega je vedno sam skrivnostno izginil do šanka in mi prinesel novo pijačo. Zaradi opitosti je narasel tudi moj pogum. Iz nedolžnih poljubov se je zgodba odvijala naprej. Spomnim se občutka, da izgubljam tla pod nogami. In to je moj edini spomin na tisti večer."

Mora najhujših sanj

Naslednji dan je Nika preživela v ugibanju, kaj se je tistega usodnega večera zgodilo. "Moj prvi spomin je, da sem zagledala belo svetlobo. V trenutku sem odprla oči in se na smrt prestrašila. Moje roke so bile privezane na posteljo in zbudila sem se v bolnišnici. Mislila sem, da so to le sanje, vendar se je izkazalo, da se je moja mora uresničila." Ob njej so bile prijateljice, ki so Niko po tem, ko so jo še istega večera našle v skladišču nočnega kluba, odpeljale v bolnišnico. "Prijateljice so bile vse iz sebe, ko sem se prebudila. Začele so se mi opravičevati, jaz pa nisem niti približno vedela, zakaj. Želela sem izvedeti vso zgodbo."

Niko je tistega večera Luka opil s pijačo, v katero ji je skrivoma dodajal drogo. Zdravniki niti po temeljitem pregledu urina in krvi niso mogli dokončno ugotoviti, katera droga je Niki popolnoma izbrisala spomin. Sledil je napad utesnjenosti, njene ustnice se pomodrele, obraz je postal bled in za trenutek se je zazdelo, da izgublja zavest. Prijateljice so hitro odreagirale in poklicale zdravniško pomoč, sicer bi lahko bila ta noč usodna. Z občutkom krivde, ki so jo imele prijateljice, pa se je srečala tudi Nika sama. "Še danes ne vem, kaj se je z mano dogajalo tistega večera. Ne spominjam se niti trenutka, niti ne vem, kaj je z menoj počel Luka. Preventivno so mi v bolnišnici ponudili tabletko, ki preprečuje nosečnost, sama pa sem opravila tudi test za odkrivanje spolno prenosljivih bolezni in pred kratkim sem izvedela, da je negativen. Izgubila sem zaupanje v ljudi, čeprav vem, da sem za to delno kriva tudi sama. Prijateljice se obtožujejo, ker so me pustile samo, vendar jim ne zamerim. Nasprotno; hvaležna sem, saj so mi rešile življenje. Luke oziroma neznanca nisem nikoli več videla, na brezskrbne avanture, ki se lahko hitro sprevržejo v nočno moro, pa sedaj gledam drugače. Strah in sram me je posledic, ki me zaznamujejo danes, postala sem drugačna oseba in tovrstne izkušnje ne privoščim niti svojemu največjemu sovražniku ..."