Prve težave so se pojavile v puberteti

“Pri 17 sem se poročila. Danes vem, da je bil ta korak neke vrste mladostniški upor, ki ga še tako tehtni pomisleki mojih staršev niso mogli preprečiti. Kmalu sem postala mamica.” Rodil se ji je Nik in Petra je bila najsrečnejše dekle pod soncem. A kmalu so se nad njeno srečo začeli zbirati temni oblaki in ... streznitev. Ljubezen do moža je zbledela, zakon pa se je končal z ločitvijo. “Zelo grdo sva se razšla. Moževa družina je bila hudobna do mene, dobesedno so me mučili. Grozljivo je bilo! Najbolj me je bolelo, ker je skozi ta pekel moral tudi moj sin. Komaj 18 mesecev je imel, zarado vsega hudega je postal plah, v nekem trenutku je nehal govoriti.”

“Najbolj boli, ko vidiš, da tvoj otrok trpi. Moj Nik je bil največja žrtev vsega, kar se je dogajalo. V hipu streznitve sem se odločila, da mu bom vrnila brezskrbno otroštvo in nadoknadila vse, kar je izgubil.”  Ves svoj čas in energijo je posvetila svojemu Niku, nase pa je pozabila in počasi začela toniti v bolezen. “Bila sem premlada in nisem bila kos hudim preizkušnjam, pred katere me je porinilo življenje.” Hudi pritiski in stres so puščali na Petrinem zdravju posledice, v njeno življenje se je prikradla bulimija. “Največja past te bolezni je, da je človek prepričan, da ima vse pod nadzorom. Pa to ni res, preprosto živiš v zablodi. V resnici bolezen drži človeka v svojih krempljih in mu ne da dihati!”

Bruhanje je postalo obred

Po vsakem obroku je Petra odšla v kopalnico, izbruhala hrano, vse skupaj je postal neke vrste ritual. “Sploh se nisem zavedala, da se pri živem telesu raztapljam. Takrat sem imela komaj 20 let, sploh ne vem, koliko kilogramov sem izgubila. Spomnim se le, da sem v nekem trenutku pristala pri 39 kilogramih. Pri višini 170 centimetrov sem bila videti kot okostnjak,” pripoveduje Petra.

Nikogar ni spustila v svojo bližino

Sprva je še šlo, kljub hitremu izgubljanju teže je bila Petra kar vzdržljiva, hiperaktivna, a vse manj je spala. Po določenem času pa se je vse spremenilo. Energija je kar kopnela, dokler je ni bolezen povsem izmolzla. Šele takrat se je zavedla, da se je znašla v začaranem krogu. Zaprla se je vase, nikomur ni dovolila, da bi se ji približal. “Počutila sem se krivo, ker sem obremenjevala svoje najdražje. Če sem se še tako trudila prikriti svojo bolezen, mi ni uspelo.” Njeni starši so kmalu opazili težave, nič jim ni ušlo, pa čeprav je še tako skrivala svojo bolezen. Vendar jim ni dovolila, da bi se ji približali, nikomur se ni zaupala, vse je tiščala v sebi, bolezen pa jo je razžirala psihično in fizično. “Ko te bulimija zgrabi s svojimi kremplji, popustijo vse zavore. Ješ za tri, obsesivno, kompulzivno, pograbiš vse kar ti pride pod roko in stlačiš v usta. Potem pa te zagrabi nevzdržna živčnost. Tako je močna, da moraš takoj vse izbruhati,” se spominja Petra.

Bulimija je grozna bolezen

“Vse bi se morale zavedati, da je bulimija grozljiva bolezen in bi se morale boriti proti njej. Že ko opazijo prve znake, bi takoj morale poiskati strokovno pomoč, sicer bo njihovo življenje postalo pravi pekel. In tudi če preživijo, so lahko posledice grozljive: pojavijo se okvare srca, ledvic in druge težave.” Vse to je Petra občutila na svoji koži. Moč, da se je soočila z bulimijo in našla pot iz njenih krempljev, je našla v sinu. “V nekem trenutku sem se zavedla, da je moja največja motivacija prav moj šestletni sin. Končno sem razumela, da imam malega angela, in če ne zaradi sebe, moram živeti zaradi njega. Saj ni prav nič kriv za vse to! Pomislila sem, le kaj bo z njim, če se mi kaj zgodi.” Petri sta na poti do okrevanja ves čas stala ob strani tudi starša, z veliko mero ljubezni in razumevanja so s skupnimi močmi bulimijo premagali. “Danes sem spet srečna ženska, polna moči in volje, da grem naprej!”