Nikoli ga ni bilo doma

Z Andrejem sta bila poročena že deset let, ko je nekega dne Marjana ugotovila, da se z njenim šarmantnim možem nekaj dogaja. Imela sta tri otroke. Opazila je, da je zadnje čase veliko odsoten, kar naenkrat je imel v službi nove obveznosti. V tistem času je bil veliko zdoma, adaptiral je namreč stanovanje, v katero naj bi se preselili. Kadar ni bil v službi, je bil tam, običajno dolgo v noč, češ da obrtnikom ne gre zaupati. Vse je raje postoril sam. Domov je prihajal opolnoči ali ob enih zjutraj z različnimi izgovori. Marjana je opazila, da se zadnje čase vrača domov poln adrenalina. "Velikokrat je bil ves prepoten, včasih pa tudi s konkretnimi znaki na oblačilih, s čudnimi madeži na hlačah. Ali pa je imel narobe oblečeno majico," se spominja Marjana. Enkrat jo je grdo nahrulil: "Opozorila sem ga, da ima napačno obrnjeno majico, on pa se je razjezil, zakaj ga nisem zjutraj opomnila, ko je odhajal od doma. Mirno sem odgovorila, da je takrat imel majico oblečeno prav. Stvari je pač vedno poskušal obrniti sebi v prid, za vse sem bila kriva jaz."

Marjana se je šla detektivko

Marjana je dolgo zatiskala oči, čeprav je bilo jasno, da ima njen ljubljeni mož drugo. Kadar se je z njim poskušala pogovoriti, jo je grobo zavrnil. Nesramno ji je zabrusil, da je potrebna pomoči, da si vse le domišlja. žalil jo je, da ima preganajavice in je zrela za psihiatra. Njuno čustveno in spolno življenje je medtem vse bolj bledelo. "Neke vrste hlad je vel od njega, tudi seks, če je že prišlo do njega, je bil hladen. Ženske velikokrat zaslutimo, da se nekaj dogaja, vendar si tega nočemo priznati," danes pripoveduje Marjana.

Zalotila ga je z drugo

Z ljubico ga je zalotila v stanovanju, ki ga je tako ljubeče prenavljal za družino. Vsaj mislila je tako. Spominja se, da je bil dogodek sila dramatičen. "Stala sem pred hišo, ob njegovem avtomobilu in ga poklicala po telefonu, a se ni oglasil. Čutila sem, da je v stanovanju in šla gor. Poskušala sem odkleniti vrata, pa ni šlo. Z druge strani ključavnice je bil vtaknjen ključ. Slišala sem glasbo, ko pa sem potrkala, je glasba v trenutku utihnila. Spet sem potrkala, a se ni zgodilo nič. S pestmi sem začela razbijati po vratih, klicala sem po telefonu, odziva ni bilo. Slišala sem korake v stanovanju, potem pa je kar naenkrat spet vse potihnilo. Vrata sem poskušala na silo odkleniti, pritiskala sem, brcala. Hrup je na stopnišče privabil sosede, ki so radovedno pogledovali proti meni. Kako me je bilo sram. Vprašali so me, ali mi lahko pomagajo, a sem odklonila." Vrata so se končno odprla, nadaljuje pripoved Marjana, in zasačeni mož jo je ves penast od besa, sploh, ker je na stopnišču zagledal sosede, končno spustil noter. "Ponorela sem, on pa tudi, izmenjala sva si klofuti. Ljubica je bila skrita v drugem prostoru. Zvlekel me je od vhodnih vrat, tako da je lahko pobegnila. Videla sem jo le za hip."

Prvi korak k samostojnosti

"Stekla sem iz stanovanja. Pred hišo je bil parkiran njegov avto. Z rezervnim ključem sem ga odklenila in se odpeljala domov. To je bil moj prvi korak k samostojnosti, po mnogih letih sem spet začela voziti." Moževo ljubico je nekaj dni pozneje Marjana srečala v njegovi službi. Postalo ji je jasno, da ima razmerje s svojo sodelavko. Pozneje je izvedela, da je ljubica po tem dogodku z njim prekinila stike, zveza je vsega skupaj trajala le nekaj mesecev. Sledilo je obdobje molka, nato sta se spet začela truditi, da bi stvari zgladila. Andrej se je nekaj časa zelo trudil, potem pa je kmalu postalo jasno, da mu ni več do tega. "Želela sem razčistiti v svoji glavi in ugotoviti, kaj sem naredila narobe. Zakaj je sploh prišlo do tega. Tisti hip je bilo zame najpomembneje, da ugotovim, ali naj zaupam svojemu notranjemu glasu. Preprosto sem potrebovala potrditev."

Z Branko sta postali prijateljici

Moževo ljubico, stara je bila kakšnih 25 let, je Marjana nekega dne poklicala po telefonu. Dekle je bilo prijazno in nekoliko presenečeno, a takoj pripravljeno na srečanje. Branka je Marjani zaupala, da je ves čas, ko sta se z njenim možem dobivala, imela občutek krivde in slabo vest. Že od prvega dne je vedela, da je Andrej poročen, čeprav o družini ni nikoli veliko govoril. "Branka mi je zaupala, da je takrat preživljala težko obdobje, fant jo je ravno zapustil, bila je ranljiva. Na nek način ji je godila pozornost, ki ji jo je izkazoval starejši moški, moj mož." Všeč ji je bilo, da jo je razvajal, vozil z dobrim avtomobilom, vabil na kosila, kupoval darila. Takrat sploh ni bila zmožna razmišljati o posledicah. Zanjo je bil Andrej le balzam na rane. Sploh ni premišljevala o tem, da bi se ločil, da bi ostala večno z njim. "Z Branko sva se pogosto dobivali, dobro sva se ujeli, v resnici mi je prav ona pomagala skozi vse travme iz tega obdobja. Andrej še danes ne ve, da se poznava. Branka je pač tako želela. Postali sva zaveznici in prijateljici in to sva še danes." Po navadi ženske krivijo druga drugo, moški pa si operejo roke. Ljubice se običajno takrat ne zavedajo, da bo njihov ljubček nekega dne z njimi ravnal na enak način kot nekoč z ženo.

Ljubice so se kar vrstile

"Nekoč sem se z otroki peljala k staršem in sem ga zagledala. Pred nekim lokalom se je objemal z mlajšim dekletom. Potem je spet drugo dekle nekega dne pozvonilo na vratih našega stanovanja, prav tragikomični pripetljaji so bili." Marjana pravi, da se še danes, ko sta že nekaj let ločena, Andrej ne želi pogovarjati o tem. Prepričana je, da je glavni vzrok njegova nezrelost. Je pač tiste vrste moški, ki bi rad sedel na dveh stolih, odgovornosti za posledice pa ne želi prevzeti. Predlog za ločitev je dala Marjana, njega pa je takrat najbolj mučilo, koliko ga bo vse skupaj stalo. K sreči je bila ločitev sporazumna in mirna. "Če sama ne bi zahtevala ločitve, bi on še danes sedel na dveh stolih," je prepričana Marjana. Njena agonija pa bi se nadaljevala, tako kot se dogaja mnogim ženskam, ki se ne ločijo samo zato, ker se bojijo, da bi ostale same.