Margaret Hilda Thatcher se je rodila oktobra leta 1925 v majhnem mestecu Grantham v vzhodni Angliji, šivilji Beatrice in trgovcu Alfredu Robertsu. Prihajala je iz skromne družine in bila vse življenje ponosna na to, da je hči trgovca. Njen oče je bil tudi laični metodistični pridigar, kar je močno vplivalo na njeno zgodnje otroštvo. Družina je živela po strogih pravilih metodistične cerkve, v ospredju je bilo ves čas trdo delo. Margaret so starši najprej poslali v javno osnovno šolo, pozneje pa v mestno dekliško gimnazijo. Čeprav sta morali s sestro Muriel po šoli pomagati še v domači trgovini z mešanim blagom, je bila Margaret vestna in ambiciozna učenka, ki je pouk vedno obiskovala v doma narejenih oblekicah, nikoli v hlačah.

Kemija in politika

Kljub znanju, brezhibni urejenosti in odličnim govorniškim sposobnostim pa Margaret med sošolci nikoli ni bila preveč priljubljena. Dekle se je vse bolj zatekalo v objem družine, zato ne čudi podatek, da je imel oče, sicer politično aktiven član konservativne stranke, velik vpliv na njeno poznejše politično udejstvovanje. Leta 1943 se je Margaret vpisala na študij kemije v Oxfordu, a jo je že takrat bolj kot znanost zanimala politika, kar so opazili tudi profesorji in študenti ter jo izvolili za predsednico univerzitetnega študentskega združenja konservativcev. Prvi politični govor naj bi po zapisih v njeni biografiji imela že pri rosnih 20 letih. Kljub vsemu je uspešno zaključila študij kemije in se zaposlila v kemijskem podjetju v Essexu, kjer se je pridružila tamkajšnji konservativni stranki in kar dvakrat sodelovala na lokalnih volitvah v Dartfordu – obakrat neuspešno.

V Dartfordu je Margaret spoznala tudi svojega bodočega moža, lokalnega poslovneža in milijonarja Denisa Thatcherja, ki je vodil uspešno družinsko podjetje, pozneje pa se je zaposlil v naftni industriji. Par se je poročil 13. decembra leta 1951 v Londonu in si v Chelseaju ustvarila skupno domovanje. Denis se je vsak dan vozil na delo v oddaljeni Erith, Margaret, ki ji poklic gospodinje nikakor ni ugajal, pa se je odločila za nadaljnje izobraževanje in se vpisala na študij prava. Po dveh letih zakona sta se zakoncema Thatcher rodila dvojčka Mark in Carol. Ker so bili starši karieristi (Margaret je leta 1953 diplomirala iz prava in se zaposlila kot odvetnica, specializirana za davčno zakonodajo), je otroka vzgajala varuška Abby, dokler nista začela obiskovati srednje šole in se preselila v internat.

Prva predsednica konservativne stranke

Čeprav se je zaposlila kot odvetnica, Thatcherjeva politike nikoli ni zapustila. Leta 1959 so jo izvolili v spodnji dom britanskega parlamenta, kjer se je uveljavila kot delovna, prepričljiva in brezkompromisna članica konservativcev. V času predsedovanja strankarskega kolega Edwarda Heatha je postala ministrica za izobraževanje in znanost ter postala znana kot 'zmikavtka mleka', ker je ukinila brezplačni obrok mleka v osnovnih šolah. Sredi sedemdesetih let se je konservativna stranka znašla v težavah, saj so se volivci vse bolj nagibali k levici. Po porazu na volitvah leta 1974 je leto zatem Margaret Thatcher postala prva predsednica v zgodovini konservativne stranke, leta 1978 pa prva in do zdaj edina premierka v zgodovini Velike Britanije, ki je na tem položaju ostala kar dobrih 11 let. Sovjetski tisk jo je leta 1976 po govoru, v katerem je Ruse označila za ''narod, ki si želi svetovne prevlade'', označil za 'železno lady'. Ta vzdevek se je odločne in samozavestne dame takoj prijel.

Po prihodu na oblast je Thatcherjeva sprejela nujne ukrepe, s katerimi je poskušala obuditi konkurenčno britansko gospodarstvo. Zlomila je politično moč sindikatov in privatizirala številna državna podjetja. Zmanjšala in odpravila je številne državne subvencije za podjetja, kar je povzročilo množična odpuščanja in vse večjo brezposelnost. Uvedla je tako imenovane volilne in občinske takse ter zmanjšala prispevke iz državnega proračuna za socialo, izobraževanje in varstvo okolja. Zavzela je trdno stališče v povezavi z Evropsko skupnostjo, predhodnico današnje Evropske unije, in zahtevala povračilo denarja, ki ga je London prispeval Bruslju. Čeprav se je zdelo, da bo s temi ukrepi le še poslabšala stabilnost države, pa je britansko gospodarstvo kmalu začelo okrevati. Znana je bila po svoji neomajnosti in vladanju s trdo roko. ''Tistim, ki vneto čakajo, da se bom spreobrnila, lahko povem le eno stvar: Spreobrneš se samo, če si tega želiš. Ta gospa, ki jo vidite tukaj, pa ni za preobrat,'' je na konferenci konservativne stranke zavrnila pozive k spremembi nekaterih stališč.

Leta 1982 se je Velika Britanija znašla v kratki, a ostri vojni z Argentino zaradi Falklandskih otokov, saj je morala odgovoriti na argentinsko zavzetje otočja, ki je bilo sicer že od leta 1833 pod britansko upravo. Najprej je Thatcherjeva za pomoč prosila prijatelja, ameriškega predsednika Ronalda Reagana, Evropsko unijo in Združene narode. A ker so Argentinci zavrnili predlagani mirovni načrt, je neomajna premierka na Falklande poslala britansko vojsko, ki je v težkem boju premagala argentinske varnostne sile. S to zmago si je Thatcherjeva še utrdila položaj britanske premierke in upravičila vzdevek 'železne lady'. A britanska dama ni počivala na lovorikah, temveč je začela vladati s še bolj trdo roko in si s tem nakopala še več nasprotnikov. Oktobra leta 1984 v času kongresa konservativne stranke je Irska republikanska armada (IRA) v hotelu v Brightonu nastavila bombo, ki pa ji je Thatcherjeva ubežala. Kljub petim žrtvam in nevarnosti vnovičnega napada je britanska premierka zahtevala, da se konferenca naslednji dan odvija po načrtu.

Nasprotnica nemške združitve

Thatcherjeva se je na napačni strani zgodovine znašla ob padcu berlinskega zidu leta 1989, saj je ostro nasprotovala združitvi Vzhodne in Zahodne Nemčije. Bila je prepričana, da bo združena Nemčija spet imela premoč nad ostalo Evropo in bo zato povzročila destabilizacijo stare celine ter omajala njen status quo. ''Vzhodna Nemčija je bila v času nacizma ali komunizma vse od leta 1930, vsi pa vemo, da se demokracije in svobodnega tržnega gospodarstva ne da doseči čez noč,'' je protestirala v enem izmed ključnih intervjujev leta 1990 ter vztrajno trdila, da je mogoče mir, varnost in stabilnost zagotoviti le v okviru že obstoječih alians, ki se edine lahko pogajajo na mednarodni ravni. Takratni kancler Zahodne Nemčije Helmut Kohl je bil zaradi njenih izjav besen in se je nanje takoj odzval z besedami, češ da Thatcherjeva ''ščiti Gorbačova''. Kljub temu sta se Vzhodna in Zahodna Nemčija združili pred koncem tistega leta.

A na koncu je Thatcherjeva vendarle morala kloniti – a ne na zahtevo britanskih volivcev, temveč na željo lastne konservativne stranke. Njena usodna napaka je bila namera, da odstavi zunanjega ministra Geoffreyja Howeja, ki pa je za njene načrte izvedel pred izvedbo in sam podal odstopno izjavo, v kateri je ostro napadel način vladanja Thatcherjeve in strankarske kolege pozval, da se obrnejo proti njej. Novembra leta 1990 je 'železna lady' klonila pod vse večjo težo očitkov in s solzami v očeh odstopila z mesta premierke ter zapustila Downing Street. Dve leti se je še aktivno ukvarjala s politiko, potem pa se je dokončno umaknila in se odločila spomine na svoje vladanje opisati v knjigah. Ker je pustila neizbrisen pečat v britanski zgodovini, je za svoje delo prejela številna domača in mednarodna priznanja. Leta 1991 ji je predsednik George Bush st. podelil medaljo svobode, leto pozneje pa ji je kraljica Elizabeta II. podelila še častni naslov 'baronica Thatcherjeva'.

Neomajna vse do konca

V naslednjih letih je Margaret Thatcher pisala spomine, bila rektorica nekaterih univerz in se, čeprav so ji zdravniki zaradi šibkega zdravja odsvetovali nastopanje v javnosti, vneto udeleževala javnih prireditev. V zasebnost se je umaknila po nizu možganskih kapi leta 2002, kmalu zatem pa je njena hčerka Carol medijem potrdila govorice, da mama počasi izgublja spomin. Leta 2003 je umrl njen soprog Denis, kmalu zatem jo je kot strela z jasnega zadela tudi aretacija in pozneje še obsodba njenega sina Marka, ki so ga v Ekvatorialni Gvineji obtožili, da naj bi plačancem naročil strmoglavljenje tamkajšnjega predsednika. Kljub vsem črnim oblakom, ki so se zgrnili nad njo, je ostala neomajna vse do konca. Kljub slabotnosti je spregovorila ob smrti nekdanjega ameriškega predsednika in velikega prijatelja Ronalda Reagana. Oktobra leta 2005 je bučno proslavila svojih 80 let in se udeležila tudi slovesnosti ob peti obletnici terorističnih napadov v New Yorku. Nato se je počasi začela umikati v zasebnost in 8. aprila po možganski kapi umrla v londonskem hotelu Ritz.

Pridružite se nam na Facebooku, to lahko storite s klikom na