Kaj pravijo poročila?

O okoliščinah umora obstaja več različnih poročil. Po poročanju nekaterih naj bi žrtve na dan umora delale na inštitutu, a se naj proti večeru ne bi več oglašale na telefonske klice prijateljev. Ker se zvečer dolgo niso vrnile domov, naj bi se sostanovalci in prijatelji nekaj po polnoči skupaj odpravili do inštituta. Na zaklenjenih vhodnih vratih naj bi opazili madeže krvi, zato naj bi vlomili in naleteli na grozljiv prizor. Dve izmed žrtev naj bi bili ustreljeni v vrat, ena pa v trebuh. V javnosti pa je zaokrožila tudi druga različica poročila, ki razkriva, da naj ne bi bilo nikakršnih sledi vloma in naj bi vse tri žrtve umrle zaradi poškodb, ki so bile posledica strelov v glavo. Kaj se je dejansko dogajalo za zidovi pariškega kurdskega inštituta, svet verjetno ne bo nikoli izvedel, saj naj prostori ne bi bili opremljeni z nadzornimi kamerami. Francoska policija naj bi si tako poskušala pomagati s posnetki kamer na bližnjih stavbah. Kljub odločenosti policije, da razjasni okoliščine umora, pa nekateri analitiki že svarijo, da za umorom verjetno stojijo profesionalci, ki so svoje delo opravili brezhibno in za sabo niso pustili nobenih sledi.

V Turčiji naj bi se že pojavili dve teoriji o umoru. Namestnik predsednika turške vladajoče stranke Husein Celik je povedal, da naj bi bili umori posledica notranjega spora med Kurdi. Teorijo so pozneje prevzeli turški mediji, ki pravijo, da naj bi bila stranka razdvojena glede pogajanj s turškimi oblastmi o razorožitvi upornikov. Na drugi strani pa so kurdski aktivisti prepričani, da je bil poboj izhod v sili za turške oblasti, s katerimi je želela Kurde potisniti v kot in jih prisiliti v razorožitev.

Med žrtvami tudi Sakine Cansiz

Med žrtvami je bila zagotovo najbolj znana Sakine Cansiz, ki se je rodila leta 1958 v Tunceli v vzhodni Turčiji. V zgodnjih sedemdesetih letih je začela sodelovati pri revolucionarnih dejavnostih, s katerimi se družina ni strinjala, zato je pobegnila v Ankaro, kjer se je prvič srečala z Abdulahom Ocalanom, poznejšim vodjo prepovedane kurdske delavske stranke, s katerim sta postala tesna sodelavca. V intervjuju je nekoč o tem obdobju povedala: "Na neki način sem res zapustila družino. Nisem prenesla tega pritiska, saj sem želela revolucije. Odšla sem torej zaradi revolucionarnih nagnjenj in na skrivaj pobegnila v Ankaro." Pod psevdonimom Sara je bila ena izmed ustanoviteljic stranke PKK. Z nekdanjo Ocalanovo ženo Kesire Yildirim sta bili prvi ženski na vodilnih položajih stranke.

Sakine so oblasti leta 1980, le nekaj mesecev po koncu srednje šole, zaradi revolucionarnih nagnjenj pridržale in jo obsodile na deset let zaporne kazni. Tudi za rešetkami je kljub mučenju ostala na čelu gibanja kurdskih upornikov in se vpisala med legende stranke. Ko so jo leta 1991 izpustili, je večino časa preživela v taboriščih PKK v Libanonu in severnem Iraku, kjer je organizirala in vodila ženski del stranke. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja se je preselila v Evropo. Tja naj bi jo poslal Murat Karayilan, odgovorna pa naj bi bila za evropske podružnice stranke, najprej v Nemčiji, potem pa v Franciji. Po poročanju nekaterih medijev naj bi jo v Evropo premestili po tem, ko je nasprotovala usmrtitvi člana PKK Mehmeta Şenerja. Francija naj bi ji zagotovila azil leta 1998, ko je prišla v spor z nekaterimi vodilnimi člani PKK. 10. januarja v zgodnjih jutranjih urah so jo s prijateljicama Fidan Dogan in Leylo Soylemez našli mrtvo za vrati kurdskega inštituta v Parizu.

Vedno je povedala svoje mnenje

Po poročilih medijev naj bi bila Sakine najbolj znana in najpomembnejša ženska med vidnimi kurdskimi aktivisti. Ni se bala spregovoriti o tem, kar ji je narekoval um, še posebej takrat, ko je beseda nanesla na ženske in njihove težave. Prav tako naj se ne bi strinjala z Zübeyirjem Yilmazom, domnevnim finančnim vodjem stranke PKK. V turških medijih naj bi se pojavile celo trditve, da jo je Yilmazo spolno nadlegoval. Po burnih letih v zaporu in po zdrahah v Iraku naj bi si Sakine zaželela nekoliko bolj umirjenega življenja, zato naj bi se ustalila v francoski prestolnici. Kljub temu je ostala aktivna članica stranke in je vedno jasno povedala svoje mnenje. Prav to naj bi jo po mnenju nekaterih stalo življenja.

25 let spopadov

Kurdska delavska stranka (PKK) je leta 1984 z orožjem šla v boj in zahtevala večjo avtonomijo za turške Kurde, ki naj bi sestavljali 20 odstotkov turškega prebivalstva. V 25 letih spopadov s turško vlado je umrlo že 40.000 ljudi, Ankara pa je nedavno začela pogovore z vodjo PKK Abdulahom Ocalanom, ki je od leta 1999 na prestajanju dosmrtne zaporne kazni na enem izmed turških otokov, saj želi oboroženo uporniško gibanje prisiliti k razorožitvi. Kurdi živijo v Turčiji, Siriji, Iranu in Iraku. V vseh teh državah uživajo različne stopnje svobode. Ker jih v večini teh držav zatirajo, si jih je veliko zatočišče poiskalo v evropskih državah, predvsem v Nemčiji. Po poročilih akademskih študij naj bi jih v Franciji živelo približno 150 tisoč. Tudi sicer je Pariz dolgo veljal za zatočišče izgnancev opozicijskih gibanj – pogosto iz držav, ki so nekoč bile del kolonialnega francoskega imperija.