Trg z živili je danes zelo kompleksen, za nekatere potrošnike, ki znajo sami kuhati iz osnovnih živil lokalnega značaja, to ni problem, saj vedo, kakšna je na primer redkvica ali pa koleraba. Za tiste, ki bi želeli vedeti, kaj je to "maca", ki se danes predstavlja kot superživilo, pa pomeni, da ali verjamejo oglasom ali pa so se pozanimali in prebrali o tem članek v reviji ZPS VIP o superživilih in izvedeli, da je maca sorodnica naše redkvice in da je veliko bolje za prehranjevanje izbirati lokalna in sezonska živila za zdravo prehranjevanje, pa še ceneje je.
Prehranske afere pripomorejo k večjem nezaupanju potrošnikov tako v proizvajalce in trgovce kot tudi v nadzor. Potrošniške organizacije smo si enotne, da je za izboljšanje stanja nujno potrebno potrošniško primerjalno testiranje živil, ki ga izvajamo finančnim zmogljivostim primerno, saj smo kot potrošniška organizacija neodvisni in avtonomni pri našem delu, testiramo izdelke, ki so na trgu in ne v skladišču proizvajalca, ter rezultate objavljamo javno in dostopno v naši medijih.

Kokosova maščoba je maščoba rastlinskega izvora in drugače od olj rastlinskega izvora vsebuje več kot 80 odstotkov nasičenih maščobnih kislin ter zelo malo, nekaj več kot 8 odstotkov, nenasičenih maščobnih kislin. Veliko nasičenih maščobnih kislin je tudi v živilih živalskega izvora in tem maščobam naj bi se izogibali, ker zvišujejo raven holesterola v krvi in prispevajo k kardiovaskularnim boleznim. Prav zaradi visoke vsebnosti nasičenih maščobnih kislin je kokosova maščoba pri sobni temperaturi v trdnem stanju, hidrogenirana in rafinirana kokosova maščoba se topi pri med 34 in 36 stopinjah C, medtem ko se hladno stiskana, deviška kokosova maščoba začne topiti pri med 24 in 26 stopinj C, podobno kot maslo. Rafinirana kokosova mast je tudi zelo obstojna in skladiščena na hladnem, na temperaturi pod 16 stopinj C in v temnem prostoru ter ostane primerna za prehrano do dve leti. V slovenskih trgovinah se prodaja tako rafinirana kot tudi "deviška" kokosova maščoba, cena pa se giblje med 11 in 38 evri za kilogram in je dražja kot maslo. Ker ima tako kot maslo veliko nasičeni maščobnih kislin, je glede na ceno maslo boljša izbira. Prav zaradi vpliva nasičenih maščobnih kislin na naše zdravje je po novi zakonodaji (uredba EU o informiranju potrošnikov o živilih ...) hranilna ali prehranska tabela obvezna na vseh živilih. Ta nova hranilna tabela mora vsebovati tudi podatek o vsebnosti nasičenih maščobnih kislin. Svetujem, da za zdravo prehranjevanje izbiramo olja z veliko polinenasičenimi maščobnimi kislinami, kot so sojino olje, sončnično olje ipd., olivno olje pa naj bo deviško in za hladno zabelo. Kokosova maščoba je primerna le za vegane, saj vsejedci dobijo nasičene maščobe iz živil živalskega izvora.

Kakšno je stanje v Sloveniji, je hrana, ki jo kupujemo pri nas, varna?

Stoodstotne varnosti ni in v tem pogledu je pri nas hrana varna nekako tako, kot je statistično povprečje v EU. Pojem varnosti pomeni, da živila ne povzročijo bolezni, takojšnje zastrupitve ali pa ni dolgoročnega in kumulativnega vpliva na zdravje ter da je primerna za prehranjevanje. To na primer pomeni, da so alergeni jasno označeni in da ne kupimo gnilega, plesnivega ali uvelega živila.

Glede na ankete, ki jih poznam, manj kot 20 odstotkov potrošnikov dobro pozna živila in se primerno prehranjuje, ti tudi vztrajno prebirajo deklaracije na živilih.

Kaj pa kakovost hrane? Ima po vašem mnenju kupec na voljo dovolj informacij o tem, kakšna je kakovost hrane, ki jo kupuje?

Kakovost hrane je zelo relativen pojem, saj potrošniki večinoma ocenjujejo kakovost glede na okus in videz, ne glede na značilnosti in sestavo, predvsem predpakiranih živil, in hranilne vrednosti ali profil živil. Nekateri potrošniki poznajo našo spletno stran www.veskajjes.si, kjer lahko sami določijo prehranski profil živila glede na vsebnost sladkorjev, maščob, nasičenih maščobnih kislin in soli ali pa živilo poiščejo v bazi skoraj 1000 izdelkov. Na drugi strani pa nekateri potrošniki spremljajo naše potrošniške primerjalne teste kakovosti in se tako seznanijo s kakovostjo točno določenih živil. Žal že nekaj let za te teste nimamo sofinanciranja oziroma imamo premalo članov, da bi lahko izvajali potrošniška primerjalna testiranja bolj pogosto kot jih zdaj.

Na skupnem evropskem trgu morajo biti vsa živila varna, to je zahteva evropske zakonodaje in velja za vse članice EU enako, tudi za Slovenijo. Proizvajalci in trgovci oziroma vsi v prehranski verigi morajo zagotoviti, da so živila varna z uporabo t. i. analize tveganja, in nadzirati tveganja za zdravje v notranjem nadzoru. Državni organi, pa tudi evropska inšpekcija, pa z monitoringom nadzirajo izvajanje zakonodaje. Prekrški se morajo kaznovati, vsaj na papirju je tako rečeno, na primer tako kot smo potrošniki kaznovani za prekrške v prometu. Žal pa za "manjše" prekrške, kot je z zakonodajo neskladno označevanje, po navadi kazni ni, le opomin in stanje na trgu je temu primerno, saj je v povprečju nekaj manj kot 36 odstotkov živil nezakonito označevano.

Na kaj naj bo potrošnik pri nakupu hrane še posebej pozoren?

Pri nakupu naj uporablja vsa čutila, konzervo ali plastenko naj si dobro ogleda, saj ne sme biti udrta ali kako drugače poškodovana. Solata naj ne bo uvela, gnila, sadje ne sme biti plesnivo, kupec naj vedno prebere sestavo oziroma sestavine in prehransko tabelo in se nato odloči za nakup. V delikatesi ali restavraciji pa naj povpraša, kaj je na primer v kruhu ali juhi, posebno takrat, kadar ima potrošnik kakšno alergijo ali preobčutljivost na hrano. Trgovec oziroma tisti, ki mu prodaja živilo, mora točno vedeti, kaj je v izdelku, ki ga prodaja. Kar prevečkrat se zgodi, da na primer natakar ne ve, kakšno olje uporablja kuhinja v gostilni, pa čeprav je to zelo pomembno za alergike na arašide ali sojo. Dogaja se tudi, da prodajalka ali prodajalec kruha ne ve, katere sestavine so v kruhu. Kruh danes lahko vsebuje sojo. Potrošniki bi se lahko tudi zamislili o ekonomski moči, ki jo imamo vsi skupaj, saj z nakupnimi odločitvami doprinesemo h konkurenčnosti. Od podjetij, ki nam prodajajo, pričakujemo spoštovanje zakonodaje, ne zaradi zakonodaje, temveč zaradi spoštovanja do nas, potrošnikov.

Vsako leto s skupnega evropskega trga odpokličejo nekaj sto nevarnih živil. Kako sploh pride do tega, da nevarna živila pridejo na trgovske police?

Vsako leto pride do več tisoč odpoklicev živil, nekaj več kot polovica je takih, ki so zavrnjena že na meji. Zadnja leta je največkrat vzrok prisotnost mikotoksinov, kar nekaj je mikrobioloških vzrokov, tudi migracij iz plastike itd. Sistem se imenuje RASFF in podatki so vsakemu dostopni na spletnem portalu.

Zaznate veliko primerov, da pri označevanju živil proizvajalci zavajajo?

Zavajanje vedno bo, trenutno je največ zavajanja pri navajanju zdravstvenih trditev, ki niso znanstveno utemeljene in jih ni na  seznamu EU. Na primer besedo "superživilo" je komisija EU označila za zdravstveno trditev, a se pri nas še vedno uporablja brez dokazov o tem, kaj to je in kakšne učinke ima na naše zdravo telo.

V Sloveniji večina potrošnikov misli, da mora biti črn kruh iz polnozrnate moke. Kruh iz polnozrnate moke ni črn, temveč je njegova barva bolj sivkasto rjava kot črna in se poimenuje kruh iz polnozrnate moke. Strokovno bi morali reči torej polnozrnati kruh. Prav zato industrija in trgovci izkoriščajo potrošnikovo splošno mnenje o "črnem" kruhu in mu za barvo dodajajo pražene žitarice ali pa slad. Tukaj gre za poznavanje sestave in vrste moke ter seveda "korajže2, da prodajalca prosimo za pojasnilo o sestavi kruha oziroma pekovskega izdelka. Po zakonodaji bi morale biti sestavine kruha napisane ob vsaki vrsti izdelka, tako kot pri predpakiranem kruhu. S seznama sestavin prepoznamo, kakšne vrste kruh kupujemo.

Potrošnike pogosto opozarjate, da so v ribah težke kovine, in jim svetujete previdnost pri uživanju. Svetovna zdravstvena organizacija celo priporoča, naj s premislekom uživamo meso "roparic" in drugih dolgo živečih rib (tun, mečarica ipd.). Zakaj to ni v trgovinah posebej označeno?

Potrošnik mora biti o tem izobražen in osveščen, izobrazbo dobi v šoli, osvešča pa se med vseživljenjskim učenjem. Ena izmed nalog potrošniških organizacij je prav to – vse življenjsko izobraževanje.

Je prodaja nezrelega sadja dovoljena? Kaj pa nagnitega?

Sadje mora biti tehnološko dozorelo, kar pa še ne pomeni, da je zrelo, recimo kaki ali avokado. Tako sadje je dovoljeno prodajati. Gnilo sadje pa nikoli ne sme biti v prodaji potrošnikom.

Vaše mnenje o izdelkih, ki nosijo oznako "light". Kaj bi svetovali kupcem?

Odvisno od izdelka. Nekateri "light" izdelki so lahko premastni, a so z malo sladkorja in obratno. Pri takih izdelkih mora proizvajalec jasno napisati, zakaj so "light" in potrošnik mora brati deklaracije, da to izve.

V Evropi velja za pridelavo in tudi za uporabo gensko spremenjenih organizmov v živilih stroga zakonodaja. Na kaj bi kupca opozorili v zvezi s tem?

Živila, ki vsebujejo GO ali so narejena iz GSO, morajo biti označena. Na trgu EU ni živil iz GSO, ker jih potrošniki zavračajo. Moram pa dodati, da živilo lahko vsebuje nenamerno prisotne GSO do 0,9 odstotka, in to ni označeno. Ravno tako ni označeno meso živali, ki so bile krmljene z GSO. Tudi inzulin ni označen, da je pridobljen s pomočjo GSO.

Kako po vašem mnenju vpliva finančna kriza na nakupovalne navade potrošnikov? V mislih imam seveda hrano ...

Verjetno je cena tista, ki prevlada. Upam tudi, da ne kupujemo več preveč hrane in gre manj v smeti. Naši testi in primerjave pa kažejo na to, da je velikokrat tudi kakovosten izdelek cenejši, česar pa brez testiranja potrošnik ne more vedeti.