Težava je divjina

Kljub vsej lepoti gora in prečudoviti savani geografska lega naravnega parka Arusha predstavlja resne logistične izzive, zato morajo matere v odročnih vasicah na zdravniško oskrbo zase in za svoje otroke večkrat čakati več dni ali celo tednov – ne zaradi dolgih čakalnih vrst, kot je to v navadi pri nas, temveč preprosto zato, ker je do njihovih domov zelo težko priti. Medicinsko osebje mora prečkati reke, hoditi po hribovitih poteh, ki se v deževnem obdobju spremenijo v blatne jame, neprevozne celo z vozili na štirikolesni pogon. Poleg tega se že tako slaba pot včasih kar naenkrat konča ali vodi v prepad. Velikokrat mora medicinsko osebje prespati v terenskih vozilih in pogosto so prisiljeni, da pot nadaljujejo peš – po območju, ki je znano po nevarnih divjih živalih. "Ne zgodi se prav pogosto, da vidimo leve, a ponoči jih velikokrat slišimo in podnevi vidimo njihove sledi," pravi Neema.

V visokih temperaturah ekvatorialnega podnebja Arushe je Neemino iskanje pacientov tekma s časom: cepivo mora namreč hraniti na hladnem, da ne izgubi učinka, zato je hladilna torba, opremljena z ledom, primerna le kot začasno skladišče. A matere masajskih otrok si ne morejo privoščiti, da bi njihovi malčki zamudili priložnost za cepljenje, ki jim lahko reši življenje. "Ko otroci na teh območjih zbolijo, je naš največji problem priskrbeti jim zdravniško pomoč," pravi Osmand Swai, predstavnik za stike z javnostjo v zdravstvenem domu vasi Gelai Lumbwa. "Starši jih običajno morajo na rokah nositi po več ur, da pridejo do prvega zdravnika. Ob prihodu so tako otroci že velikokrat v zelo slabem stanju," je še povedal Osmand. "Lanskega avgusta smo imeli epidemijo ošpic in takrat je veliko otrok hudo zbolelo," pripoveduje Narangrang Laiseri, ena izmed mater v vasici Gelai Lumbwa. "Peljali so jih v bolnišnico, a je pet otrok iz naše vasi žal umrlo. Sama sem imela srečo, moj sin je bil namreč cepljen proti ošpicam in je bil med tistimi, ki so si hitro opomogli," je olajšano dodala zaskrbljena mati.

Zavedajo se pomena cepljenja

Pleme, ki je bilo že v 19. stoletju močno zdesetkano zaradi bolezni in lakote, se zelo dobro zaveda, kako pomembno je cepljenje otrok. Nasieku Engishon živi v plemenu Engirirat v bližini Gelai Lumbwa. Pred nekaj meseci je skoraj izgubila svojo 10-mesečno hčerko zaradi pljučnice in diareje. "Ko otrok zboli, ga nesemo do zdravstvenega doma, a kaj, ko lahko pot traja tudi šest ur, pri bolezni pa šteje vsaka sekunda," pravi obupana mati. Po nedavnem sprejetju petletnega razvojnega načrta Tanzanije je potreba, da zdravniška oskrba doseže tudi najbolj oddaljene predele, v katerih prebiva osem odstotkov tanzanijske populacije brez dostopa do osnovnih življenjsko pomembnih cepiv, še toliko večja.

Tanzanijska vlada si prizadeva, da bi domačemu gospodarstvu pomagala pri razvoju in pridobivanju ugleda, tako da bi do leta 2025 imela vsaj srednje veliko gospodarsko rast. Izjemnega pomena pri doseganju zastavljenega cilja je tudi boljše zdravstveno stanje prebivalstva, zato se oblasti še kako zavedajo pomena pravočasnega cepljenja otrok. Jasno je, da so zdravi otroci v šoli uspešnejši in tako predstavljajo velik potencial za gospodarstvo. Pomoč je zato obljubilo tudi ministrstvo za zdravje in v okviru nacionalnega programa že napovedalo dve intenzivni kampanji cepljenja proti rotavirusu in pnevmokoku, da bi zmanjšali število obolelih za pljučnico in diarejo – bolezni, zaradi katerih ljudje v tej državi tako množično umirajo.

Masajke cenijo pogum medicinskega osebja

Kljub vsem prizadevanjem vlade in izraziti pomoči iz tujine se masajske matere bojijo, da predstavljata velikost in geografska raznolikost naravnega parka Arusha še vedno veliko nevarnost za njihove otroke in da bo le od igre usode odvisno, ali bodo cepljeni in ali bodo sploh preživeli. "Seveda se zavedamo, da je cepljenje naših otrok zelo pomembno. Kadar koli slišimo, da prihaja cepivo, se z otroki hitro odpravimo na pot. Vendar včasih živimo tako zelo daleč, da za cepljenje sploh ne izvemo," je povedala ena izmed mater iz plemena Masajev v Tanzaniji. Kljub temu izredno cenijo pogum in vztrajnost medicinskega osebja, ki za to, da reši njihove otroke, velikokrat tvega svoje življenje.