Nacionalni inštitut za psihoterapijo v kontekstu razvijanja študijskih programov Fakultete za uporabne družbene študije raziskuje tudi področje zasvojenosti z igrami na srečo in posledice, ki lahko povzročijo zasvojenost in druga tveganja na ravni posameznika in družbe. Raziskovalno delo je podlaga za razvijanje metod dela, pristopov zmanjševanja škode in izobraževanja.

Kako v Sloveniji pomagamo zasvojenim z igrami na srečo, smo se pogovarjali s predstojnico inštituta mag. Nevenko Podgornik in s Petrom Topićem, vodjem Centra za psihoterapijo in psihosocialno pomoč Ljubljana in Novo mesto.

Pri nas se običajno bolj ukvarjamo in v medijih poročamo o zasvojenosti z alkoholom, z drogami. Koliko pa je zasvojenosti z igrami na srečo, imate o tem natančne podatke?

V Sloveniji nimamo raziskave, ki bi na reprezentativnem vzorcu potrdila točne deleže zasvojenih z igrami na srečo. Poleg tega skupine za samopomoč, tako pri nas kot v tujini, ne ponujajo dokumentacije, terapevtski centri za zdravljenje pa redko izvajajo dodatne študije. Ljudje, ki so v aktivni fazi zasvojenosti, svoje težave pogosto zanikajo in podoba zasvojenega z igrami na srečo ni tako zelo prepoznavna kot podoba odvisnega od prepovedanih drog ali od alkohola. Igralec iger na srečo uživa v družbi različne statuse in opravlja različne družbene vloge. Z igrami na srečo je lahko zasvojen borzni posrednik, poslovnež, delavec, babica ... Vsi ti ljudje so lahko na videz urejeni, ne moremo pa presoditi, ali niso pred petimi minutami položili velike stave, ki jim bo »spremenila življenje«.

Morda je to eden od razlogov, zakaj se pri nas še vedno manj ukvarjamo s problemom zasvojenosti z igrami na srečo. Včasih smo bili v Sloveniji na nekaterih področjih bolj »varni«, v sodobnem času pa smo izpostavljeni podobnim vplivom kot drugod po svetu. Lahko rečemo, da so odstotki zasvojenih primerljivi z odstotki drugih zasvojenostih drugod po svetu in se gibljejo med tremi in desetimi odstotki populacije.

Kako definirate zasvojenost z igrami na srečo?

Človeku, ki poskuša razumeti zasvojenost z igrami na srečo, je morda bližja razlaga, ki se ne osredotoča toliko na klasične medicinske definicije, ki jih najdemo v strokovni literaturi, temveč opisuje vedenje. Vsekakor je eden od opozorilnih znakov neobvladljivo vedenje, ko posameznik izgubi nadzor nad življenjem in ga prevzame igranje: kdaj, kje, koliko … vedno znova. Besedi nemoč in neobvladljivost najbolj ponazarjata posameznikovo doživljanje in opisujeta njegovo stisko. Hazarder preprosto verjame, da situacijo obvladuje. Zaradi negativnih posledic prej ali slej poskuša prenehati, vendar mu ne uspe.

Kako ta zasvojenost vpliva na življenje zasvojenca? Kdaj se človek, ki je zasvojen z igrami na srečo, običajno zave svoje težave?

V skrajnih primerih zasvojeni z igrami na srečo tvegajo dobesedno vse, kar imajo: od ugleda, premoženja, družine, službe, a še vedno ne morejo prenehati z igranjem. Morda se lahko pod vplivom posledic ali pritiska okolice zaradi neprijetnih občutkov začasno ustavijo, vendar je to pogosto le druga skrajnost zasvojenosti, ko poskušajo kontrolirati negativne posledice svojega vedenja. Hazarderji se posvečajo pretežno igranju, načrtovanju, kako bodo igrali oziroma pridobili denar za igranje. Ko resno zabredejo v zasvojenost, pa velik del svojega časa namenjajo temu, da poskušajo vrniti dolgove.

Po navadi ta del prevzame tudi partner zasvojenega (običajno žena), ki mu na nek način ves čas omogoča njegovo igranje. Nekateri tuji strokovnjaki trdijo, da je zasvojenost z igrami na srečo ravno tako škodljiva in nevarna kot katera koli druga zasvojenost, le da posledice na telesni ravni niso tako očitne. To je sicer res, vendar le na začetku. Zaradi neprestane »akcije« in stresa, ki jima je izpostavljen hazarder, postanejo vse bolj očitne tudi posledice na telesni ravni. Najpogostejše zdravstvene težave so: visok krvni pritisk, želodčne rane, glavoboli, bolečine v hrbtenici, črevesne težave in resni problemi s srcem. Čustveno je tak človek popolnoma osiromašen, k temu pa pripomore tudi izolacija.

Hazarderje mami veliko tveganje. Izgubljajo se v neskončnem fantaziranju o tem, da so doumeli, kako deluje sreča in to brez trdega dela. Pričakujejo velik dobitek, ki bo rešil vse težave v njihovem življenju. Že pisci grških iger so svarili pred takim napuhom in grandiozno držo o uspehu v prihodnosti. Pogosta značilnost njihovih tragičnih herojev je bila precenjevanje samega sebe, pretirana nadutost in postavljanje nad druge. Neupoštevanje lastnih človeških omejitev je bila njihova poguba. Tak človek je duhovno prazen, še bolj žalostno pa je, da se tega niti ne zaveda. Na socialni ravni se posledice dolgoletnega hazardiranja kažejo v obliki finančnih težav in izolacije. Večina hazarderjev ohranja odnose samo še z drugimi igralci na srečo ali pa se popolnoma osamijo. To je posledica otopelosti in laži. Hazarder ostane uspešen le v svojem fantazijskem svetu, na kar kaže tudi njegov način razmišljanja in delovanja. Odrasli ljudje težave rešujejo, hazarderji od njih bežijo v omamo – razen, kadar gre za konflikte, ko je treba najti denar za igranje. Vseh ostalih konfliktov pa se izogibajo. Običajno tak človek tudi nazaduje v službi, če jo sploh uspe obdržati. Za hazarderja ostane edini smisel življenja veliki dobitek, ki bo vsem pokazal, kako so se motili o njem. Ostaja osamljen in ne opazi, kako mu življenje polzi med prsti in kako ga je v resnici strah pristne človeške bližine.

Je med tovrstnimi zasvojenci več moških ali žensk? Kaj pa starost?

Ameriške študije kažejo, da je vsaka četrta oseba zasvojena z igrami na srečo ženska. Zanimivo pa je, da se delež žensk, ki se zdravijo, giblje med tremi in sedmimi odstotki. Razvoj moderne tehnologije omogoča, da lahko igra za denar skoraj vsak, ki lahko dostopa do svetovnega spleta. Tisto, kar ljudi, ki igrajo na srečo, naredi še bolj ranljive, je dostopnost in anonimnost spletnih igralnic. Namesto, da bi si človek v stresnih situacijah in osamljenosti poiskal čustveno oporo pri prijateljih, lahko iz anonimnosti lastnega stanovanja dostopa do spletnih igralnic in se izgubi v sanjskem svetu obljub in milijonskih dobitkov. Tu pa ni več omejitev ne spol ne starost.

Kako vas lahko ljudje, ki se zavedajo, da potrebujejo pomoč, poiščejo? Na kakšen način potem poteka zdravljenje?

Veliko je načinov, kako uspešno pomagati zasvojenim z igrami na srečo, tudi pri nas. Odločilnega pomena pa je, da je odločitev za kakršno koli spremembo na strani hazarderja. Hazarderji se v svoji zasvojenosti neprestano izogibajo prevzemanju odgovornosti. Zato je prvi korak pri zdravljenju zasvojenih z igrami na srečo, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Za začetek je dovolj, da se zasvojeni resnično odloči, da bo spremenil svoje življenje. Pomoč lahko poišče pri terapevtu ali v skupini za samopomoč, izkušnje v Sloveniji in tujini pa kažejo, da je za trajno spremembo življenjskega sloga potrebna tudi ena od oblik skupinske terapije. V Sloveniji je ena od oblik pomoči, namenjena zasvojenim z igrami na srečo, brezplačni 24-urni telefon Nacionalnega inštituta za psihoterapijo (080 27 89). Na tej številki kličoči dobijo tudi vse informacije o mreži naših centrov za psihoterapijo in psihosocialno pomoč. Za zasvojene z igrami na srečo in njihove svojce je pomoč v okviru Nacionalnega inštituta za psihoterapijo brezplačna.

Ali vedno v zdravljenje vključite tudi svojce?

Zasvojenost je progresivna bolezen in uničujoče vpliva tako na zasvojenega kot na njegove bližnje. Kot hazarder se tudi njegov partner/-ica sooča z enakimi stiskami, pomanjkanjem denarja, čustveno in duhovno bedo. Pogosto prevzame vlogo reševalca in poskuša rešiti finančno stisko in ugled družine. Poleg tega nase prevzema še krivdo za nastalo situacijo.

Posledica obsedenega ukvarja z zasvojenostjo in prikrivanjem je, da izgubi pomemben občutek lastne vrednosti. V zunanjem svetu nosi masko, njegova dejanja pa razkrivajo in dokazujejo resnico, ki je popolnoma drugačna. Igranje vloge varuha, detektiva ali vrhunskega organizatorja lahko sicer navdaja z občutkom moči, a je vse skupaj le maska, ki prikriva resnično podobo tega, kar sta oba postala. Zato potrebujeta pomoč oba.