Ko hujšanje preraste v obsesijo

Težave so se pri Viki začele že v rani mladosti, ko je bila stara komaj 11 let. Pri višini 178 centimetrov, je tehtala 70 kilogramov, zaradi česar je bila nesrečna in nesamozavestna. “Ko pogledam nazaj, sem imela pri svoji višini normalno težo, toda tega se nisem zavedala,” se spominja Viki. O teži je pogosto lagala, saj se je v primerjavi z drugimi dekleti počutila debelo. Začela je z raznimi shujševalnimi kurami, da bi se znebila nadležnih kilogramov, ki so ji tako zelo grenili življenje. Shujšala je 6 kilogramov, kar pa zanjo ni bilo dovolj, saj je želela biti še bolj vitka. Pri rosnih 13 letih je postala obsedena s štetjem kaloriji, to pa jo je privedlo do tega, da je začela izpuščati obroke in brez prestanka telovadila.

'7 dni nisem jedla!'

Vsak dan se je zbujala ob 4 zjutraj, da bi lahko telovadila. Po končanem pouku v šoli je z vadbo nadaljevala. Kljub temu se je ob pogledu na svoje telo počutila debelo. “Bolj kot so kosti 'štrlele', bolje sem se počutila,” pravi Viki. Pri 15 letih je več dni preživela brez grižljaja hrane. Pila je le čaje ter kavo, brez mleka. “Minil je tudi cel teden, ko nisem zaužila popolnoma nič,” se spominja. Telo je skrivala pod ohlapnimi oblačili, zaradi lakote pa je bila nenehno slabe volje, kar je privedlo do tega, da je izgubila vse svoje prijatelje. “Bila sem grozna družba, saj sem razmišljala le o hujšanju,” pripoveduje svojo zgodbo.

Tehtala je le še 31 kilogramov

Naposled je tako zelo shujšala, da je tehtala le še 31 kilogramov in mama jo je odpeljala v psihiatrično bolnišnico. Naslednjih sedem mesecev je počasi začela jesti in pridobila 19 kiloramov. “Ob misli na to, da bi me hranili po cevki, me je zmrazilo. Le zaradi tega sem jedla,” pove Viki. Mentalno ni bila pripravljena jesti, a vseeno se je potrudila z manjšimi količinami, da bi se telo navadilo na hrano. Vedela je, da bo takoj, ko zapusti bolnišnico, zopet začela hujšati. Tako se je tudi zgodilo. Odšla je živeti k očetu, ta pa jo je vsak mesec tehtal, da ne bi zašla na stara pota. Tudi to ji ni preprečilo, da bi uresničila svojo namero, saj je v žepe spravila majhne uteži, da je pretentala očeta. V naslednjih štirih mesecih je Viki izgubila natanko toliko kilogramov, kot jih je pridobila v bolnišnici.

Začaran krog

“Sovražila sem nakupovanje, saj obleke niso lepo izgledale na meni, pa čeprav sem bila vitka,” se spominja Viki. "Kadar mi je kdo rekel, da sem presuha, sem si mislila, da mi zavida mojo odločnost,”  pravi. Pri 16 letih je tehtala le še 28  kilogramov. Takrat so ji zdravniki dali ultimat, naj začne jesti ali pa bo umrla. Svoje telo je že popolnoma uničila, obstajala je velika možnost, da ne bo nikoli imela otrok. Navzven je dajala občutek, kot da ji je vseeno, globoko v sebi pa je bila popolnoma strta. Primorana je bila začeti jesti, saj jo je bilo bolnišnice na smrt strah. Zdrava prehrana ji je bila tuja, toda na teži ni želela pridobiti. Takrat je začela po vsakem obroku bruhati. “Bruhanje sem sovražila, vendar se je telo kmalu navadilo in dovolj je bilo, da sem se le nagnila k školjki in vsa vsebina je stekla iz mene,” se spominja. Nažirala se je čokolade, piškotov in ostale nezdrave hrane, ter vse skupaj izbruhala. “Sovražila sem se, toda začaranega kroga nisem mogla pretrgati,”  žalostno pove.

'Stiskalo je vse notranje organe'

Nekega dne je namesto prstov uporabila čajno žličko. Nikoli si ni mislila, da se bo tako končalo. Ko je začutila, da se kovinski predmet pomika po telesu, jo je zagrabila panika. “Občutek je bil, kot da mi nekdo stiska vse notranje organe,” pove Viki. Na pomoč je poklicala svojo sestro Claire, toda resnice ni bila pripravljena povedati. Rekla je, da se ji je zataknila hrana, z žlico pa si je hotela pomagati. Celo takrat jo je bilo preveč sram, da bi povedala kaj se je v resnici zgodilo. Odpeljali so jo v bolnišnico, kjer so zdravniki žlico odstranili. Po šestih tednih so jo odpustili, Viki pa dogodek ni zdramil. Nadaljevala je s svojimi starimi navadami, dokler ni dopolnila 25 let. Takrat je spoznala fanta, s katerim je zanosila. “Bilo je, kot da bi nad mano nekdo zamahnil s čudežno paličico,” pravi Viki, ki danes živi povsem normalno, srečno življenje in je živi dokaz, da se bulimijo da premagati ter zaživeti povsem običajno.