Čudežni pobeg

Natascha se je leta 1998 nič hudega sluteč odpravila v šolo, ko jo je Priklopil ujel, in zgolj po čudežu ji je avgusta 2006 uspelo pobegniti. Takrat je čistila ugrabiteljev avtomobil ter ga zmedla z zvokom sesalca, medtem ko ji je kazal hrbet in se je pogovarjal po telefonu. Stekla je do sosednje hiše in sprožila alarm. Njenega mučitelja niso nikoli ujeli, saj se je teden dni kasneje vrgel pod vlak, ko je bežal pred policijo. Takrat je Kampuscheva povedala, da žaluje za njim, saj je postal na morbiden način del njenega življenja.

Zadnji dan nekega življenja

Danes 22-letna Natascha v knjigi najprej opiše svojo ugrabitev. ''Ne vem, kaj me je zmotilo na poti v šolo, da sem dvignila pogled. Ne spominjam se več, kakor koli že, osredotočila sem se na bel kombi. Bil je parkiran na ulici in nekako ni spadal tja. Pred vozilom je stal moški, ki je brezciljno gledal naokoli, kot bi nekaj čakal. Prešinil me je nenaden občutek strahu, skozi glavo so mi šinili deli stavkov: Ne govori z neznanci … Ne vstopaj v neznane avtomobile … Ta pot do šole je bila moja preizkušnja. Nedolgo pred tem sem prepričala mamo, da mi je dovolila sami v šolo.“ Komaj desetletna si je želela dokazati, da ni več otrok. ''Prav tistega dne sem sama pri sebi sklenila, da je to prvi dan mojega novega življenja in zadnji dan starega. Na nek način je ironično, da je to bil dejansko zadnji dan življenja, kakršnega sem poznala, a si tega takrat sploh nisem mogla predstavljati. Ta dan se je že tako slabo začel. Moja starša sta bila ločena in večer pred tem me je oče dostavil prepozno in mama je bila jezna ter mi je dejala, da ga ne bom smela nikoli več videti. Ko sem odšla v šolo, sem se ji maščevala tako, da je nisem pozdravila.“

Koreografija groze

Natascha nato opisuje, da je prestrašena jokala, ko je hodila po ulici do šole. Vendar je strah izginil, ko jo je moški, ki je stal ob belem kombiju, pogledal naravnost v oči. ''Imel je modre oči, njegov pogled je bil nenavadno prazen. Videti je bil izgubljen in zelo občutljiv. Res nenavadno, a čutila sem, da bi mu rada pomagala. Toda takoj potem se je vse zgodilo zelo na hitro. V trenutku, ko sem spustila pogled in stopila mimo njega, me je zagrabil za pas in me vrgel skozi odprta vrata svojega kombija. Vse je bilo zelo premišljeno, kot bi prej skupaj vadila. Kot koreografija groze. Ali sem vpila? Mislim, da ne. Vendar je znotraj mene vse kričalo, a ni moglo priti na dan. Ali sem se upirala? Najbrž, saj sem naslednjega dne imela modrico na očesu. Občutila sem nemoč, ki me je hromila.“ Kot opisuje, se je zavedla, da gre za ugrabitev, takoj ko so se zaprla vrata kombija. ''In mislila sem si, da bom po vsej verjetnosti umrla. Slišala sem namreč za dve grozljivi zgodbi o ugrabitvah nedolgo pred tem. V mislih se mi je prikazovala slika pogreba 11-letne deklice, ki so jo zlorabili in nato zadavili, ko je poskušala pobegniti iz kombija.“

Premlada, da bi jo zlorabil

''Ugrabitelj mi je ukazal, naj se usedem na tla in naj se ne premikam. Če ga ne bi ubogala, bi me čakalo grdo presenečenje. Ko je odpeljal, sem slišala, kako živčno pritiska gumbe na svojem telefonu, a se je zdelo, da ne more dobiti želene osebe. Pomislila sem, da moram govoriti z njim. Vprašala sem ga, kakšno številko čevljev nosi, saj sem v neki oddaji, kjer raziskujejo zločine, slišala, da je pomembna vsaka podrobnost. A seveda nisem dobila odgovora.“ Nato ga je vprašala, ali jo bo zlorabil in dobila odgovor. ''Premlada si za to. Tega ne bi nikoli naredil.“ Potem je ponovno nekoga poklical in ko je odložil, je Nataschi sporočil: ''Odpeljal te bom v gozd, kjer te bom predal drugim ljudem. Potem si bom opral roke in ne bova se nikoli več videla.“ Natascha je takrat otrpnila od strahu, saj se je spomnila poročil o otroški pornografiji, o kateri je slišala na televiziji.

Mala sobica je bila njena ječa

''Ko sva se pripeljala do smrekovega gozda, je ugrabitelj ugasnil avtomobil in opravil še en klic. Zdelo se je, kot da je nekaj šlo narobe. Bil je videti prestrašen, vznemirjen. Izstopil je in mi dejal, naj se ne premikam. Seveda sem ubogala, saj sem si predstavljala, kako bi me tisti 'drugi ljudje' lovili, me grabili in me zbili na tla. Videla sem se celo kot truplo, zakopano pod smreko.“ Nenadoma je zaslišala ugrabitelja, ki se je vrnil v vozilo, rekoč, da jih ne bo ter odpeljal stran. Pripeljala sta v neko garažo. ''Tukaj me je zavil v modro odejo ter me odnesel kot kakšen paket. Čutila sem, da me nosi po stopnicah navzdol.“ Ko jo je odložil, je bila na mrzlih tleh, v popolni temi. Nenadoma je posvetila žarnica, ki jo je privil na strop. Bila je v sobici, ki je bila velika komaj pet kvadratnih metrov, zidovi pa so bili obloženi z lesenimi opaži. V prostoru je bilo tudi skromno ležišče. V vogalu je stala straniščna školjka, ob steni pa še kovinski umivalnik. ''Ugrabitelj mi je z nežnim, ljubkovalnim glasom dejal, naj me ne bo strah ter da bo vse v redu, če ga bom ubogala. Prosila sem ga, naj me spusti, da ne bom nikomur povedala, a mi je dejal, da bom noč prespala tam.“

Žrtev paranoidnega psihopata

Natascha danes ne ve, kako bi reagirala, če bi vedela, da bo tista majhna sobica njen 'dom' kar osem let. ''Verjetno me je prav to, da sem verjela, da bom ostala zgolj eno noč, rešilo. Nisem se upirala, ampak preprosto sprejela dejstvo. Vprašal me je, kaj potrebujem, kot bi bila v hotelu. Prosila sem za glavnik, zobno ščetko, zobno pasto in kozarec.“ Priklopil je odnesel njeno šolsko torbo. ''Ko sem ga prosila, naj mi jo pusti, mi je dejal, da bi lahko v njej imela oddajnik, ki bi ga lahko uporabila za klic na pomoč. Rekel je, da bi ga rada ukanila ter da se pretvarjam, da sem nedolžna. Ta nenadna sprememba v razpoloženju me je prestrašila, danes pa vem, da je bil to prvi znak, da je človek duševno bolan. Toda on je sam sebi verjel. Postala sem žrtev paranoidnega psihopata in postala igračka v njegovem bolnem fantazijskem svetu.“ Natascha se je po izpustitvi spraševala, kako je preživela ta leta ujetništva. ''Danes vem, da sem psihološko nazadovala do četrtega ali petega leta, ko otrok sprejema svet okoli sebe kot nekaj danega. Morala sem samo ubogati ugrabitelja in vse je bilo v redu. Ko se je vrnil, ga je prosila, da jo ogrne z odejo ter ji prebere zgodbo za lahko noč in Priklopil je bil takoj za. ''Usedel se je na tla in mi bral iz knjige, ki jo je našel v moji torbi ter me na koncu poljubil na čelo.“

Dva obraza

Ko si je Priklopila naslednjega dne bolje ogledala, je takrat 35-letni moški bil videti urejen, vendar je s časom znala prepoznati norost, ki se je skrivala za njegovo na videz konzervativno zunanjostjo. S časom se je njena ječa zapolnila z oblekami ter različnimi uporabnimi pripomočki. ''Toda kaj kmalu se je pokazal njegov drugi obraz. Govoril mi je, da nisem dobra za nič, da me bo moral zvezati. Dejal je, da moji starši nočejo plačati odkupnine in da me nimajo radi ter da me ne želijo nazaj.“ S takšnim izjavami je uničeval njeno zaupanje do družine. Sicer pa se je Natascha podzavestno privajala na nov način življenja. ''Razvila sva rutino. Prinesel je vrtno mizo in dva stola ter nekaj posode. Skupaj sva se usedla ter jedla že pripravljene jedi. Zvečer me je umival ob umivalniku. Nisem bila vajena stati gola pred neznancem, zato mi je bilo neprijetno, on pa me je drgnil, kot bi bila avtomobil.“

Če ne bi ubogala, bi ji storil kaj hudega

Tedni so minevali, Priklopil pa si je Natascho vse bolj podrejal. ''Nisem ga smela gledati neposredno v obraz, morala sem ga prositi, če sem želela vstati, se usesti, obrniti glavo ali pa govoriti. Pospremil me je celo na stranišče. Ko sem se kopala, me je opazoval, kako se slačim. Navadila sem se že, da me opazuje, zato skoraj nisem godrnjala.“ Nekega dne se je Priklopil namenil v njeno sobo namestit nekaj polic in regal. ''Vprašala sem ga, zakaj to postavlja, medtem ko je z vrtalnim strojem privijal knjižno polico. Za trenutek sem pozabila, da ne smem govoriti brez dovoljena. Sklonil se je in vrgel težak vrtalni stroj vame. Trenutek, preden je treščil v zid, sem se uspela skloniti. Opozorilo je bilo jasno: Če ne bom ubogala, me bo resno poškodoval.“ Sicer pa jo je tepel po dvestokrat na teden, s pestjo je tolkel v njeno hrbtenico, dokler ni zaslišala, kako je njena hrbtenica počila. Prisilil jo je, da si je obrila lase in napol gola delala kot sužnja. Velel ji je, da ga naziva z 'gospod' ali 'maestro' ter da poklekne pred njim.

Ujeta v betonski kletki

Po šestih mesecih ujetništva v sobici, ki je bila brez oken, imela je zgolj slamnato ležišče, straniščno školjko in umivalnik, je Natascha svojega ječarja prosila, da bi se lahko v zgornjih prostorih okopala. ''Ukazal mi je, naj mu sledim. Takrat sem spoznala, da so bila vrata v zgornje prostore narejena iz ojačanega betona. Težko opišem, kaj sem občutila, ko sem zagledala ta vrata. Bila sem ujeta v betonu, hermetično zaprta.“ V njeno kletko je napeljal notranjo telefonsko zvezo, po kateri ji je monotono ponavljal: ''Ubogaj! Ubogaj! Ubogaj!“ Dnevno je morala prenašati njegovo trpinčenje, stradala je in morala biti napol gola, tudi zato, da ne bi pobegnila. Ko je bila stara 16 let, to je bilo po šestih letih ujetništva, je imela manj kot 38 kilogramov in je že večkrat poskusila narediti samomor. Prvič je poskusila, ko je pri 14 letih po radiu slišala, da jo iščejo in ob tem občutila nemoč in obup.

Ustvarjal strah pred 'pravimi ugrabitelji'

Kadar je prišel v njeno ječo, je vedno govoril o ljudeh, ki naj bi naročili njeno ugrabitev ter napovedoval, kako jo bodo prišli fotografirat ter počeli tudi druge stvari. ''Ves čas sem se bala, da bo kar naenkrat v mojo ječo vdrla horda moških, ki me bo napadla. Seveda je strah pred 'resničnimi ugrabitelji' naredil človeka, ki me je ugrabil, veliko bolj prijaznega in nežnega.“ Po mesecih pod zemljo je nekega dne tudi prosila svojega ugrabitelja, naj jo objame. ''Bila sem še otrok, potrebovala sem nežnost, dotik. Ko me je prvič objel, sem občutila klavstrofobično paniko, ker me je preveč tiščal. A kmalu sva našla vmesno pot, ne preblizu in ne predaleč.“

Kot bi jo sovražil

Ko je dopolnila 12 let, se je njegovo obnašanje korenito spremenilo, začel jo je obravnavati kot umazano in ogabno, vse pogosteje je udrihal po njej. Začelo se je tudi prvo spolno nadlegovanje. ''Sovražil je, kadar sem jokala zaradi bolečine, takrat me je zagrabil za vrat, me odvlekel do umivalnika in potisnil mojo glavo pod vodo ali stiskal moj sapnik, dokler nisem skoraj izgubila zavest.“ Ko je bila stara 14 let, je prvič prespala s svojim ječarjem. Privezal jo je, tako da se ni mogla premikati, a takrat še ni šlo za željo po spolnosti, potreboval je preprosto nekoga za nežnost, pripoveduje Natascha. Po dopolnjenem 15. letu je vse več časa prebila v zgornjih prostorih, a je bil Priklopil neznosno paranoičen, ves čas se je morala držati določene razdalje, sicer je pobesnel. ''Jaz sem tvoj kralj, ti si moja služkinja. Vedno sem si želel sužnja,“ piše Natascha. Priklopil si je želel podrejene ženske.

Napol gola opravljala gostinska dela

Bil je uspešen pri tem, da ji je zbujal sovraštvo do same sebe, govoril ji je, da je debela, omejeval količine hrane. ''Ko sem bila stara 16 let, je količine hrane dramatično omejil. Lakota je bila njegovo sredstvo, da si me je podrejal in da sem bila šibka. Danes sumim, da je bil sam anoreksičen in je svojo motnjo želel prenesti name.“ A njena koščena postava mu je bila očitno všeč, saj je od nje zahteval, da je gospodinjska dela opravljala zgolj v spodnjih hlačkah in s čepico na glavi. ''Ko mi je dovolil delati na vrtu, sem bila brez hlačk, saj je bil prepričan, da takšna ne bom zbežala na ulico.“ Priklopil je bil do nje grozljivo nasilen, od tega, da je vrgel vanjo težko vrečo s cementom, ali pa ji zvijal roko toliko časa, da je na njej pustil prave opekline ter nato odprto rano vedno znova poškodoval, boksal jo je v trebuh in glavo. Našel je vedno nove načine, kako ji povzročati neznosne bolečine.

Živa po čudežu

Leto dni in pol po ugrabitvi ji je dejal: ''Nisi več Natascha, zdaj si moja last.“ Izbrati si je morala novo ime. ''Izbrala sem ime Bibiane iz koledarja svetnikov. To je bila moja nova identiteta za naslednjih sedem let. Nedolgo za tem mi je končno zaupal svoje ime: Wolfgang Priklopil. Takrat sem vedela, da me iz hiše ne bo spustil žive.“ Kljub temu se je po osmih letih ujetništva zgodil pravi čudež in Nataschi je bila ponujena možnost, da pobegne. Danes skuša živeti kolikor je mogoče mirno življenje na Dunaju. Kupila je Priklopilovo hišo in celo njegov avtomobil, z odvetniki pa se posvetuje glede morebitne tožbe proti avstrijskim oblastem zaradi malomarnosti in domnevnih nepravilnosti pri preiskavi njene ugrabitve.