V mesecu maju smo tudi slovenski bralci lahko v roke prijeli najnovejši roman Brine Svit. To je roman o tangu in objemu. O dovzetnosti za drugega in drugačnega. Je delo v katerem avtorica bralca popelje v svoj "drugi svet", ki se razpre le tistim, ki so zanj dovolj odprti. In morda ste prav vi tisti, ki boste z njo zaplesali tango.

Ravnokar slovenskim bralkam in bralcem predstavljate svojo zadnjo knjigo v slovenščini – Coco Dias ali Zlata vrata. Kakšne občutke imate ob tem? Se počutite, kakor da ste knjigo prinesli domov ali kakor da ste jo iztrgali iz njej domačega okolja (Francije ali celo Argentine)? Glede na to, da se počutim doma tako v Parizu, a tudi v Buenos Airesu in tudi Ljubljani, se tega ne sprašujem. Ko bo knjiga decembra izšla tudi v Argentini, bo na vseh točkah mojega trikotnika.

Bi lahko rekli, da je to knjiga o strasti? Glede na to, da gre za delo o različnih oblikah predajanja – ljubezni do tanga, o žensko-moškem odnosu, o političnih prepričanjih – me zanima, kaj je vaša največja strast? Kaj vas najbolj navdihuje? Brez česa bi težko živeli? Ne, to je knjiga o učenju, o rasti, o zaupanju, o odprtosti do drugega. Šele ko si zares odprt, lahko zares objameš. No, v resnici je to knjiga o objemu. Tango je objem. Mislim, da bi težko živela brez objema.

Nekateri literarni kritiki vaša dela označujejo tudi kot žensko literaturo. Kaj vam to pomeni? V kolikšni meri to definicijo sprejemate? Bi zase rekli, da ste feministka? Ne bom več odgovarjala na vprašanja o ženski literaturi. Zakaj bi moški pisali literaturo in ženske žensko literaturo, lepo vas prosim? Tudi kakšna huda feministka nisem, vsaj na intimnem področju ne. Moški so od zmeraj moji najboljši prijatelji. Čeprav globoko spoštujem Simone de Beauvoir in mislim, da smo vse na nek način njene hčere. Ženske, ki poskušamo biti srečne in izpoliti svoje življenje.

V romanu Coco Dias ali Zlata vrata ste pisali o resničnih ljudeh. Pravite celo, da gre za neke vrste dokumentarni roman, ki vas je pripeljal do zanimivega zaključka, da so politiki včasih bolj zločinski od prekupčevalcev kokaina. Nam lahko to malo bolj razložite? No, gre za roman, ki je sad neke vrste kupčije oziroma pogodbe med resničnim plesalcem tanga in mojo glavno junakinjo, ki je v tem primeru moj alter ego. Glavni junak torej prinese s sabo svoj svet, v katerem ima veliko besedo tudi droga, prostitucija… S katerim je povezan tudi tango, ki je nastajal na socialnem dnu. Eden izmed junakov mojega romana, tisti, ki ga je naučil plesati, je postal preprodajalec kokaina. Majhna riba v primeru s skorumpiranimi politiki, ki kradejo vsem na očeh.

Omenili ste tudi, da prekupčevalec s kokainom pravzaprav živi zelo skromno življenje. S tem ste mu nekoliko odvzeli breme, ki ga nosi s svojo dejavnostjo. Se vam zdi, da je to iskanje pozitivnih plati nekako bolj tipično za ženske kot za moške? Ta oseba je nekakšen Robin Hood. S svojim denarjem pomaga ljudem iz svoje mizerne četrti. A če ne poznamo tega sveta, si je to težko predstavljati. Jaz sem bila tam, v teh favelah …

Ali bi rekli, da ženske zato bolje shajamo v tem svetu, ker smo bolj trdožive in bolj tolerantne? Se vam zdi, da bolje shajamo? Odvisno kdo … Predvsem smo bolj intuitivne …

Vaša selitev v Francijo je bila tudi začetek filmske kariere. Kako je s tem zdaj? Se še posvečate filmski umetnosti? V Franciji sem posnela dva kratka filma in enega dokumentarnega o igralki Jeanne Moreau. Rada imam film, a je zadeva veliko bolj zakomplicirana kot pisanje. Film je namreč tudi industrija, zelo resna igra, za katero so potrebna velika sredstva. Jaz potrebujem za pisanje samo svinčnik oziroma računalnik.

Kakšno je življenje v Parizu? Kaj je tisto, kar po vašem mnenju naredi Pariz pariški? Mesta se spreminjajo. Pariz tudi, kar pomeni, da postaja malo manj pariški. Manj je knjigarn, več trgovin s cunjami. Trgovin, ki jih itak vidiš povsod po svetu. Iste znamke, iste obleke… Čeprav Pariz še naprej diši po Parizu.

Pariza se drži sloves meke umetnikov. Pa bi lahko rekli, da umetniki v Parizu lagodno živite? Ne, niti približno ne … Čeprav je na nek način lažje biti revež v Parizu kot kje drugje. Ker imaš toliko od mesta, tudi če nimaš denarja …

V vaših delih so junakinje in junaki pogosto razpeti med dvema svetovoma – realnim in namišljenim. Bi lahko tudi zase rekli, da ste razpeti med vsakdanje rutinsko življenje in virtualno življenje? Je za vas umetnost način preseganja določenosti vsakdanjega rutinskega življenja? Zame je pisanje živeti več življenj hkrati. Svoje in življenja svojih junakov. Ki so v določenem trenutku zame tako realna kot moje.

Tango, o katerem ste pisali v zadnjem romanu, za vas ni le ples. Zdi se, da ste se z njim na nek način celo poistovetili. Kako se je zgodila ta ljubezen? Tango se ti zgodi. Padeš noter in ne moreš več ven. Poleg tega je to način življenja. Imaš zmeraj s sabo tango čevlje. Ker nikoli ne veš, kdaj lahko naletiš na kakšnega krasnega plesalca. Krasne plesalce se vidi z zaprtimi očmi. Hočem reči, da se jih začuti.

Kaj pa si sicer mislite o hrepenenjskem svetu? Si je treba prizadevati za njegovo realizacijo? Slediti sanjam, četudi so tvegane? Sprejeti nenavadna »povabila«? Hrepenenje in sanje niso eno in isto. Hrepenenje je nekaj nerealiziranega. Sanje in želje pa so dejavne. No, vsaj gledam jih tako. In potem se mi zdi, da se mi želje uresničijo. Ker jim grem nasproti.

Ali menite, da smo ženske v tem bolj drzne? Si upamo več tvegati? Zakaj? Tu imate mogoče prav. Da si več upamo. Ker smo manj racionalne.

Je strast sploh mogoče živeti, ne da bi morali zanjo kaj žrtvovati? Ne vem. Ravno zdaj se sprašujem nekaj podobnega.

Za tango pravite, da je to ples, v katerem pride do pravega objema ženske in moškega … V čem se ta »pravi« objem razlikuje od ostalih objemov? Ali obstajajo »manj pravi« objemi? Obstaja veliko objemov med moškim in žensko. Nevtralni, prijateljski, zaljubljeni, strastni, naveličani … V tango objemu je zmeraj nekaj potencialnega, nekašen cvetni popek, iz katerega bi lahko nastal čudovit cvet. Objem, ki traja tri minute in v katerem je vse mogoče. A bolj mogoče kot vse. In ravno zato je tako poln.

Ob prevajanju romana Coco Dias ali Zlata vrata ste se soočili tudi z nekaterimi prevajalskimi težavami, pravite. Predvsem s slovenjenjem nekaterih čutnih besed in humorja. Je bila ta ugotovitev za vas boleča? Ne, tako je. Moja francoska Valérie Nolo, junakinja mojega romana, je pač malo bolj hecna in humorna od slovenske. Slovenska je rahlo bolj sofisticirana.

Se vam zdi slovenščina bolj pusta od francoščine? Kakšne rešitve ste poiskali? Ne, slovenščina in francoščina sta samo zelo različni. Slovenščina je bolj čustvena, francoščina bolj racionalna. In ker sem jaz kljub vsemu čustvena, mi je lažje povedati nekatere stvari z zelo racionalnim jezikom.

Katere pisateljice najbolj cenite? Kakšno Slovenko, morda? Katera dela priporočate v branje svojim prijateljicam? V Sloveniji imam zelo rada Vinka Möderndorferja. Vinko zna na primer dobro napisati seksualno sceno. Ker je najtežje. Kot vidite, vam citiram moško pero in ne žensko. Pero je pero …