Ljubezen velilokrat povzroča tudi bolečino, trpljenje in nazadnje ženske lahko zaradi tega tudi zbolijo, v skrajnih primerih tudi umrejo. Pojavi se depresija, nespečnost, potenje, neješčnost (bulimija in anoreksija), skratka bolezen, ki je prav tako zasvojenost kot druge zasvojenosti, npr. zasvojenost z alkoholom, drogami, zdravili, prekomernim uživanjem hrane, seksom ... Beseda odvisnost večino žensk prestraši in si svoje bolezni ne priznajo. Zasvojen mora najprej razumeti, da je mogoče živeti le tukaj in zdaj, ter da življenja ne moremo odlagati na prihodnost. Te besede ženske ne marajo in je nočejo uporabljati, kaj šele, da si priznajo, da so resnično odvisne od svojih partnerjev.

Nespoštovanje in deformacije iz rane mladosti

Ženske, ki preveč ljubijo, premalo skrbijo za svojo osebno integriteto. Ženska, ki pretirano ljubi, ne postane slučajno takšna. Navadno problemi izhajajo iz rane mladosti. Iz obdobja, ko otrok vase vsrkava vse pomembne podatke, ki jih prodobiva iz okolja. To je obdobje od rojstva do šestega leta starosti, ko so otrokovi možgani pripravljeni sprejemati velike količine znanja, ki ga kasneje v življenju s pridom uporabljajo. Otrokovi možgani so nekakšna 'tabula rasa' in starši so tisti, ki naj bi poskrbeli, da se v tem ranem ter občutljivem obdobju daje otroku največ, najboljše za izoblikovanje v samostojno, samozavestno in odgovorno osebnost. Če so v tem obdobju utrpeli najrazličnejše torture s strani svojih staršev, se to pri večini žena kasneje kaže v pretirani ljubezni do svojijh partnerjev.

Ljubezen kot beg

Ženske, ki preveč in pretirano ljubijo, so v najslabšem primeru zasvojene s svojim razmerjem, omamljajo jih bolečina, strah in hrepenenje. Nekatere dušijo globoko ukoreninjene občutke iz otroštva tudi z mamili oziroma drugimi kemičnimi snovmi, ki povzročajo zasvojenost. Nekatere so že kot deklice začele zlorabljati alkohol in najrazličnejša pomirjevala. Jedo čezmerno veliko ali brez mere, samo, da bi izbrisale resničnost, se zamotile in omamile občutek notranje praznine. Kolikor bolj so odvisne od alkohola, drog ali hrane, toliko močnejši postajajo občutki krivde, sramu, strahu in sovraštva do sebe. Vedno bolj osamljene in izločene hrepenijo po varnosti, ki jo pričakujejo od zveze s partnerjem. Pri tem se ne zavedajo, da svoje partnerje s tem le še bolj odrivajo od sebe. Ženske, ki tako obsedeno ljubijo, preganja hud strah: strah pred tem, da bi ostale same, da jih nihče ne upošteva, da jih bo partner zapustil in uničil. Ljubijo z obupnim upanjem, da jih bo partner, na katerega so tako bolestno navezane, rešil prav vseh strahov. In zaradi tega postajajo bojazni vse večje, s tem tudi navezanost, dokler jim ne postane gonilna sila življenja 'ljubiti in biti ljubljena'.

Vedenjski vzorci

Nekatere izhajajo iz motene družine, v kateri niso mogle zadovoljiti svojih čustvenih potreb. S čustvenimi potrebami ne mislimo samo na ljubezen ali naklonjenost. Običajno se v takih družinah starši veliko prepirajo. Otroci občutijo strah in bojazen, da so prav oni krivi za starševske prepire. Če so se starši veliko prepirali, jim je ostalo le malo časa, ki so ga posvečali svojim otrokom. Zato otrok koprni po ljubezni, ne da bi vedel, kako naj družino sprejme in ji zaupa. Skratka ima občutek, da si ljubezni ne zasluži. Vsi otroci iz takih družin imajo nekaj skupnega – vsi so vedenjsko in čustveno moteni. Pri ženskah se pozneje to kaže v odvisnosti do pretirane navezanosti do partnerja.

Nekatere ženske so izkusile bolj malo skrbnosti in ljubeznivosti. Ko odrastejo, poskušajo to nepotešeno potrebo zadovoljiti tako, da so posebno skrbne do moških, ki pa le v navideznem oziru potrebujejo pomoč. Veliko takih žensk se odloči za specifične poklice, kot so medicinska sestra, svetovalka, terapevtka, socialna delavka ... Privlačijo jih ljudje, ki potrebujejo pomoč. Pogosto zato, da je njim samim bolje in lažje.

Ker niso užile nežne naklonjenosti očeta ali matere, se čustveno odzivajo na moške, ki jih želijo spemeniti. Take ženske privlačijo moški, s katerim lahko še enkrat podoživijo trpljenje iz mladosti. In kot odrasle osebe se večina žensk obnaša tako, da ljubezen, pozornost in priznanje, resnično štejejo samo takrat, kadar jih lahko izvabijo iz moškega, ki jim tega ni pripravljen dati, ker je zaposlen z drugimi problemi in se zanima za druge stvari (šport, hobiji, prijatelji ...).

Nekaterim ženskam skoraj nič ni pretežko, če le s tem ustreže svojemu moškemu. S tem delajo ženske največjo napako, saj menijo,da bodo iz svojega partnerja naredile novo, osebo prikrojeno sebi. Človeka, ki jim bo dal to, kar resnično potrebujejo (mu kupujejo drage obleke, plačujejo drage hobije, jim pustijo, da jih čustveno izkoriščajo ...).

Spremeniti sebe

Nekatere ženske živijo v upanju, da se bo nekoč vse spremenilo in da je v resnici udobnejše čakati na lepši jutri, kot spremeniti sebe. Večina žensk si niti ne priznava, kako nizka je stopnja njihovega samospoštovanja. Globoko v sebi ne verjamejo, da si zaslužijo srečo in zadovoljstvo. Vendar če se sreča išče zunaj sebe, če se polaga v roke drugemu človeku, tedaj se je to izmikanje svoji sposobnosti in odgovornosti za pozitivno spreminjanje lastnega življenja. Najprej se morate soočiti s svojimi strahovi, kaj se bo zgodilo iz razmerja, če ga ne boste več držale v rokah. Potem pa si prizadevati, da te strahove premagate, namesto da bi s partnerjem manipulirali. Ne poskušajte z besnim ali nebogljenim vedenjem na vso silo doseči, kar ste se namenile. Ne prepirajte se in ne zahtevajte od partnerja, da bi vam pripovedoval razloge in opravičila za svoje vedenje ali svojo zanikrnost. Namesto tega se odzovite tako, da bo igre konec za vselej. V začetku bo precej težavno, toda z nekaj vaje se vam bo gotovo posrečilo. Potrebna je samo strpnost in vztrajnost. Ne igrajte več vlogo rešiteljice in ne iščite napak, ne razkrivajte jih in ne trudite se jih popravljati.

Biti pripravljena

Biti pripravljen je veliko. Znati čakati je še več. Izkoristiti pravi trenutek je vse. Odličen rek k vaši poti do sreče in zadovoljstva. Vsak dan pišite dnevnik. Svoja doživetja, svoja čustvovanja, razmišljanja, vse, kar se tiče vas in vašega partnerja. Ženske, ki preveč ljubijo, krivdo za svojo nesrečo vztrajno pripisujejo drugim, tajijo pa lastne napake in možnosti za odločanje o sebi. To stališče, ki vas dela bolno, morate korenito spremeniti in posrečilo se vam bo le, če boste najprej temeljito izprašali sami sebe. Le če boste spoznali lastne napake, namesto da bi jih povezovali s svojim partnerjem, boste lahko začeli spreminjati sebe.

Imejte se rade

Začnite organizirati svoje življenje. Namesto da so vsi vaši načrti odvisni od pomoči vašega partnerja, načrtujte, kot bi bili odvisni samo od sebe. To ni sebično in tudi vaš partner bo opazil razliko, ne bo več čutil pritiskov ter bremen, ki jih je do zdaj. Včlanite se v različne krožke, spet vzpostavite stik s prijateljicami, obiščite kozmetični salon, pojdite na sprehod, začnite hoditi na telovadbo, meditirajte, poiščite primernega terapevta in se naučite obdarovati same sebe. Rešite se vloge mučenice in delajte korak za korakom. Notranji glas vam bo povedal, kaj je dobro za vas in kaj ne. Poslušajte ga in se ravnajte po njem. Nekaj časa vas bo zadrževal strah pred neznanim, vendar če hočete doseči svoj cilj in partnerju dovoliti, da vas vidi in spozna v novi, lepši luči, morate najprej premagati svoj strah. Ko boste dosegle, kar se vam zdi nemogoče, boste spoznale, kako malo je pravzaprav treba, da ohranite zakon, dolgo vezo, ljubezen in prijateljsvo s človekom, ki ga ljubite.

Vsi ozdravljeni zasvojenci, tudi ženske od svojih partnerjev, niso dno družbe, temveč elita, saj so svoje življenje in duhovnost ter najhujše krize usmerili v preobrazbo in največji potencial, ki ga zmore človek.