A Danina zgodba ni osamljen primer. Tudi Guerline ima podobno izkušnjo. Skupaj s 13-letno hčerko sta se v poznih večernih urah vračali z obiska pri prijateljih, ko ju je napadla skupina moških, ju pretepla in jima zagrozila, da ju bodo ubili, če si bosta napad drznili prijaviti policiji. „Ne poznam nobenega varnega kraja v okolici, zato sem morala biti tiho. Hčerke nisem mogla peljati na pregled v bolnišnico, da bi ugotovili, ali ima kaj zlomljeno, ker se je preveč bala, da bodo napadalci izvedeli in se maščevali. Zato sem jo poslala na drug konec države, kjer imamo sorodnike, in ti so jo nato pospremili v tamkajšnjo bolnišnico,“ je prostovoljcem organizacije povedala Guerline.

Po dveh letih je stanje še vedno zaskrbljujoče

Takoj po eni najhujših naravnih nesreč v zadnjih stotih letih so prostovoljci postavili neke vrste kampe, v katerih so postavili šotore oziroma zavetišča za več kot milijon Haitijcev, ki so ostali brez strehe nad glavo. A ta začasna naselja so bila daleč od pričakovanega varnega zatočišča. „Po uničujočem potresu so bile razmere na Haitiju popolnoma nečloveške in ponižujoče. Ni bilo varnosti, ne hrane, niti dela,“ je ameriškim medijem zaupala Malya Villard-Appolon, žrtev posilstva, ki si je upala spregovoriti in je pomagala ustanoviti KOFAVIV – organizacijo, ki žrtvam nasilja in spolnih zlorab pomaga poiskati varno zatočišče ter zdravniško in sodno pomoč. „A tudi dve leti po katastrofi je stanje še vedno enako. Ljudje še vedno živijo v zasilnih zatočiščih brez elektrike, brez hrane, najhuje pa je, da je vse več posilstev,“ je obupano dodala.

Po poročilih Združenih narodov v zasilnih domovanjih živi še približno 370 tisoč Haitijk in Haitijcev. Skrb zbujajoča so tudi številna poročila o grozljivem nasilju, neustrezni zdravniški oskrbi in nemogočih življenjskih pogojih. Vse to na Haiti meče slabo luč in v očeh domačinov zbuja grozo ter obup. Prebivalci v zatočiščih so potožili, da je področje, kjer živijo premalo razsvetljeno, prav tako je pot do začasne kopalnice in sanitarij izredno dolga, v zasilnih šotorih pa se ženske, ki so v potresu izgubile moža ali očeta in so tako prvič prisiljene v to, da se znajdejo same, ne morejo obvarovati pred napadalci. Prepuščene so same sebi, saj se je zaradi številnih preseljenih ljudi izgubil čut za zaščito skupnosti. Veliko se jih je že vdalo v usodo.

Rezultati raziskave, ki jo je januarja letos pripravil Center za človekove pravice in globalno pravičnost (Center for Human Rights and Global Justice – PDF), so razkrili, da je bila po potresu v kar 14 odstotkih gospodinjstev vsaj ena članica žrtev spolnega nasilja, kar 70 odstotkov žensk, ki so sodelovale pri raziskavi, pa živi v stalnem strahu pred posilstvom. Točno število žrtev spolnega nasilja je težko določiti, saj se žrtve zaradi strahu nerade izpostavljajo, v vsej zmedi in opustošenju pa je prednost dobila rekonstrukcija infrastrukture in ne dogajanje v do tal porušenih mestih.

Vse več neželenih nosečnosti

Tudi Maria je ena izmed žrtev nasilja, ki je upala spregovoriti o svoji težki izkušnji. Napadalci so jo brutalno pretepli, posilili, jo zajeli kot talko in jo prisilili v prostitucijo. Od tega, kolikokrat je uspela prodati svoje telo, je bilo odvisno, ali in koliko hrane bo dnevno dobila. V zadnjem času se sicer pogosto dogaja, da haitijske matere svoje najstniške hčerke zaročajo s premožnimi moškimi, da bi jim zagotovile varno zavetje in hrano, ljubezen pa je pri vsem tem še najmanj pomembna. Ta dekleta namreč sama nimajo sredstev za preživetje, zaročenci pa jih nemalokrat prisilijo v prostitucijo oziroma nudenje spolnih uslug za preživetje in streho nad glavo. Veliko teh deklet (kot tudi tistih, ki so bile posiljene) zanosi in ker zdravstveni sistem ni urejen, zdravila pa je težko dobiti, jih vse več umre v času nosečnosti ali med porodom. Haiti je bil že pred uničujočim potresom ena najbolj nevarnih držav za nosečnice na zahodu, danes pa je dovolj zgovoren že podatek, da med porodom umre vsaka 47-ta ženska. Tudi zaradi tega alarmantnega podatka, še bolj pa zaradi dejstva, da gre za otroke, ki niso sad resnične ljubezni, je v zadnjih dveh letih na Haitiju močno naraslo število nezakonitih 'uličnih' splavov, vse več je tudi otrok, ki jih matere takoj po rojstvu pustijo pred vrati sirotišnic.

Vendarle pa je v vsej depresiji in strašnem vzdušju vendarle moč zaznati žarek upanja. KOFAVIV in ostale nevladne organizacije se močno trudijo pomagati dekletom in ženskam ter jim zagotoviti varnost, podporo in jih izobraziti, da si bodo lahko denar služile same, na pošten ter dostojanstven način. V nekatera najbolj odmaknjena zavetišča so namestili dodatne luči, za zagotavljanje reda in varnosti pa na ulice poslali več kot 10 tisoč vojakov ter policistov. V prizadevanja so se aktivno vključili tudi Združeni narodi, ki so na Haiti poslali na stotine mirovnih sil, katerih naloga je aktivno sodelovanje s haitijsko policijo.

Prizadevanja naj bi že obrodila sadove. Haitijska zakonodaja se je precej spremenila, kazni za posiljevalce pa so se močno zvišale. Prav tako vse več žensk zbere dovolj poguma in prijavi posilstvo. V letošnjem letu so tako obsodili že trinajst posiljevalcev, enega so oprostili, osem primerov pa zaradi različnih vzrokov (med drugim tudi zaradi pritiska javnosti ter večkratne odsotnosti žrtve) prekinili. Čeprav se zdi, da oblasti še vedno vlagajo premalo napora v zaščito žensk, pa je vendarle zaznati ključne spremembe. Haitijski pravosodni sistem namreč v preteklosti posilstva in spolnega nadlegovanja ni jemal preveč resno. Vse do leta 2005 je bilo posilstvo (kot zločin) enakovredno fizičnemu napadu, še prej pa je veljalo za 'zločin nad javno moralo', torej v bistvu bolj prekršek kot pa kaznivo dejanje.

Ženske je potrebno spodbuditi, da spregovorijo

Sedaj si je država zastavila nov izziv: spreminjati odnose v družbi in opogumljati ženske ter jim dati možnost, da spregovorijo. Medtem ko številne žrtve še vedno težko prepričajo, da posilstvo prijavijo policiji, pridobijo potrebna zdravniška potrdila ter zahtevajo pravico na sodišču, je vedno več takih, ki spregovorijo in sprejmejo pomoč nevladnih organizacij. Ves ta napredek je posledica posredovanja KOFAVIV in drugih podobnih organizacij ter iniciativ in njihovih zaveznikov. Strokovna javnost je prepričana, da prizadevanja imajo potencial in da se bo odnos do nasilja nad ženskami prej ali slej spremenil – ne zgolj v pravosodnem sistemu, temveč tudi v haitijski družbi nasploh.