Tri tedne po tem incidentu, je August Spies, urednik in založnik delavske revije na večer 1. maja 1886 na shodu delavcev na trgu Haymarket v Chicagu nagovoril zbrane delavce. Shodu, temelju zavesti delavskega razreda, je sledila večdnevna stavka in je nazadnje 3. maja vodila do nasilnega spopada med demonstranti in policijo, v katerih sta bila ubita dva protestnika. Naslednjega dne se je nasilje še stopnjevalo. Na sicer mirnem shodu pod nadzorom policistov, je neznanec mednje vrgel bombo, katere eksplozija je enega moža v modrem ubila, številne pa huje ranila. V naslednjih dneh je zaradi hudih poškodb v bolnišnici umrlo še šest policistov. V nadaljnjih spopadih v ZDA, ki so sledili tako imenovani aferi Haymarket, je bilo ranjenih več kot 200 delavcev, čeprav je bila številka po neuradnih podatkih iz delavskih krogov še veliko večja.

Osem anarhistov, ki so organizirali zborovanja, je bilo aretiranih in obtoženih zarote. Štirje, med njimi tudi urednik delavskega časopisa August Spies, so bili usmrčeni z obešanjem, eden je v svoji celici storil samomor. Trije preživeli so bili šest let pozneje pomiloščeni. Na ustanovnem kongresu tako imenovane 'Druge internacionale' leta 1889 je bil v spomin na žrtve izgreda na Haymarketu 1. maj razglašen za 'dan delavskega gibanja'. Tako so 1. maja v letih 1890, 1894 in 1919 v spomin na dan protesta potekale stavke in množične demonstracije po vsem svetu, delavci pa so dosegli svoje – uveljavil se je namreč 8-urni delavnik. V naslednjih letih se je ta dan v delavskih krogih vedno bolj začel uveljavljati kot praznik dela, prvič pa je uraden status praznika pridobil v 20. stoletju. Prva država, ki ga je uzakonila, je bila Sovjetska zveza, kjer so praznik dela v času hladne vojne praznovali z vsemi častmi in množičnimi paradami.

Delavski shodi, kresovi, mlaji, demonstracije

Praznik dela se danes praznuje v večini držav po vsem svetu, običajno pa poteka v znamenju delavskih shodov, v mnogih mestih, kjer so pravice delavcev še vedno hudo kršene, pa tudi z množičnimi protesti. Pri nas na predvečer praznika dela ljudje v številnih krajih v popoldanskih urah postavijo mlaje, ob mraku pa zagorijo kresovi, a mnogi ne vedo, da jih prižigamo v spomin na Haymarketski izgred in na številne žrtve, ki so bile posledica tega incidenta. Zanimivo je, da prav v ZDA, kjer se je vse skupaj začelo, praznika dela danes ne praznujejo, saj je protikomunistična politika, znana tudi kot rdeči strah, sredi 20. stoletja zadušila praznovanje delavskega praznika in ga nadomestila z dnevom prava.

S praznikom dela so tesno povezane tudi ženske. Če sredi 19. stoletja, ko so potekale prve demonstracije, še niso bile zaščitene z mednarodnim pravom, pa je nazorno dejstvo, da so se že zelo zgodaj začele zavedati svojih pravic v delovnem procesu. Že leta 1791 je Olympe Degouges v odgovor na 'Deklaracijo o pravicah človeka in državljana' napisala in objavila 'Deklaracijo o pravicah ženske in državljanke'. V 19. stoletju je sledila uveljavitev sufražetk, ki so se borile za politično enakopravnost žensk in sprejetje 'Državnega šolskega zakonika', ki je uveljavil obvezno šolanje tudi za dekleta. Leta 1857 so ženske prvič šle na ceste. V ZDA so tekstilne delavke stavkale zaradi nečloveških delovnih razmer ter nizkih plač in ravno na podlagi tega je na socialistični internacionali v Koebenhavnu leta 1910 nemška socialistka Clara Zetkin, predlagala, naj se ta stavka zaznamuje z mednarodnim dnevom žena.

Pravice žensk so bile prvič po mednarodnem pravu zaščitene v 'Splošni deklaraciji človekovih pravic', ki jo je sprejela in razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217 A (III), še bolj pa je (vsaj mednarodnopravno) ženske zaščitila 'Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk', sprejeta na Generalni skupščini Združenih narodov leta 1979, ki je med drugim zagotavljale pravico žensk do enakih možnosti za zaposlitev, pravico do svobodne izbire poklica in zaposlitve, napredovanja ter drugih ugodnosti, ki so bile do tedaj pretežno domena moških. Prav tako konvencija daje ženskam pravico do enakega plačila, enake obravnave za delo enake vrednosti, pravico do socialne varnosti, zdravstvenega varstva in varstva pri delu. Ta konvencija je zaščitila tudi noseče ženske in prepovedala prekinitev delovnega razmerja zaradi nosečnosti, uzakonila je plačan porodniški dopust, socialno varnost in zagotovila posebno varstvo žensk med nosečnostjo na delovnih mestih, ki bi nosečnicam lahko škodovala. Na podlagi te konvencije se je oblikoval Odbor za odpravo diskriminacije žensk, ki naj bi nadzoroval izvajanje konvencije.

Kljub vsemu ženske manj plačane od moških

Kljub mednarodnopravni zaščiti pa veliko določb in členov ostaja le mrtva točna na papirju. Če se denimo osredotočimo na stanje v Sloveniji lahko z žalostjo ugotavljamo, da je žal še vedno tako, da delodajalci v primeru možnosti izbire raje zaposlijo moškega kot žensko, saj predvsem v mladih ženskah ne vidijo njihovih sposobnosti in potencialov, temveč zgolj osebe, ki bodo najverjetneje veliko odsotne z dela zaradi materinstva. Prav tako je problem tudi v obstoječih predsodkih in stereotipih o 'bolj moških' in o 'bolj ženskih' poklicih, saj zaradi tega delodajalci ženske pač ne vidijo v nekaterih predvsem tehničnih poklicih. Prav tako je v slovenskem delavskem sistemu prisotna tudi plačna vrzel, saj ženske v povprečju še vedno zaslužijo manj, kot moški kolegi na istem delovnem mestu, čeprav so večinoma bolje izobražene. Službene obveznosti so ženske primorana kombinirati z gospodinjskimi opravili in s skrbjo za otroke, zato velikokrat ne morejo delovati na področju, na katerem bi si želele. Povprečna ženska v Sloveniji po poročanju Urada za enake možnosti redkeje zaseda vodstvena in vodilna mesta v gospodarstvu in politiki ter je pogosteje izpostavljena različnim oblikam nasilja, pa naj gre za spolno nadlegovanje ali nasilje v zasebni sferi. V povprečju so Slovenke tudi pogosteje brezposelne kot Slovenci in so bolj podvržene tveganju za nastanek revščine.