Ko sem pretekli teden končno uzrla nekaj sončnih žarkov in se odpravila v center Ljubljane na otvoritev promenade 'Poglej, kaj imam', sem po nekajurnem klepetu s prijateljico, s katero sva se dobili v enem izmed tamkajšnjih lokalov, znova spoznala, da se nekatere stvari po vsej verjetnosti ne bodo nikoli spremenile. Vedno bodo ljudje, ki se bodo radi razkazovali in s statusnimi simboli hoteli biti 'nekaj več' od ostalih. Za ženske je zagotovo statusni simbol dizajnerska torbica, oblačilo, čevlji. Običajno imajo taki modni 'dragulji' izredno visoko ceno, ki si je večina damic, ki se sprehajajo vse našopirjene po Ljubljani, ne morejo privoščiti. In potem si omislijo ... ponaredek.

Razstava 'Poglej, kaj imam' je prisotna na vsakem koraku. Gre za polne ulice in lokale, ki jih ob prvih sončnih dnevih preplavijo ljudje z namenom, da pokažejo, vse kar premorejo: nove torbice, sončna očala, superge, mogoče tudi bujne dekolteje in podobno. Priznam, da rada opazujem ljudi okoli sebe, vendar me zmoti, ko se mi nekega lepega sobotnega dopoldneva v lokalu pojavijo tisti, ki se le razkazujejo. Dobro, prenesla bi tudi to, vendar v mejah normale. Ko ob sosednji mizi opazujem najstnike, ki kričijo in mahajo s svojimi najnovejšimi mobiteli, ter se pogovarjajo v svojem jeziku, si rečem "Okey, so pač mladi, naj jim bo.“ Prepuščam se trenutku brezdelja in opazujem naprej. Gruča deklet, ki hodi po ulici, izgleda kot mlajša različica kvarteta Seks v mestu. Vse nosijo visoke pete, drage dizajnerske torbice, velika sončna očala in se glasno smejijo. Pa vendar nekaj kvari njihovo podobo. Pete so občutno previsoke, zato so koraki majavi in na trenutke se mi zazdi, da mimoidoči bolj kot njihovemu videzu posvečajo pozornost čevljem, ki so jih nataknila dekleta. "Le zakaj jih obujejo, če pa ne znajo hoditi?“ se sprašujem. Lahko bi si omislile vsaj nižjo peto ali pa si preprosto nadele superge. Prenesla bi te njihove nesigurne korake, če me ne bi bolj kot vse zmotili veliki 'fejki', ponaredki, neoriginali, ki jih ponosno razkazujejo med svojim sprehodom po ulici.

'Vsako tele ima svoje vesele!'

Rjave Vuittonove torbice z opaznim zlatim logom, ki se močno razlikuje od čistokrvne torbice Louis Vuitton, preprosto niso za vsakogar. Lahko mi rečete, da sem pretirano občutljiva, vendar nikoli ne bom razumela, kaj želijo ljudje z opaznim ponaredkom povedati. Je to: "Hej, poglej kaj imam!“ ali "Res nisem vedel, da je to 'fejk'.“ Velikokrat se vprašam, zakaj si ljudje sploh omišljamo ponaredke. Je to želja po tem, da bi dajali vtis, da pripadamo neki pomembnejši, bogatejši družbi, gre zgolj za naivno razkazovanje ali kaj drugega, kar moja glava še ni dojela? Vuittonova torbica, katere cena se začne pri približno tisoč evrih, preprosto ni za vsakogar! Če zraven dodaš še komplet pasu in denarnice, se težko zadržim, da svojega mnenja ne povem kar direktno, pa čeprav gospodične ne poznam. Morda bo kdo rekel, da vsi pač ne vedo, kako izgleda original. Je že res, vendar dragi moji, če že ne ločijo seme od plevela, bi jim lahko bilo jasno, da je cena za original prenizka. Moje prepričanje je, da če si ne morete privoščiti originala, si omislite 'knockoffse' – to so izdelki, ki so podobni, vendar niso ponaredki. Enako velja za modne dodatke, kot so očala. Popolnoma razumem, da si vsakdo ne more privoščiti očal iz optike, zato si vsako leto kupi nekaj plastičnih približkov. To delam tudi sama, vendar to še ne pomeni, da mi mora na vsaki strani na kilometer razvidno pisati Dior ali Gucci. Ne hvala, raje jokam od sonca v očeh. Zavedam se, da nimam dovolj denarja za znamko, vendar ga imam dovolj, da ponaredek ne bo kupil mojega ponosa. Iskreno povedano,  tovrsten odnos imam do vseh 'wanna be' prestižnih znamk. Tudi jaz na svojega twinga ne lepim mercedesove zvezde. Si pač ne morem privoščiti večjega avtomobila in ob tem pomislim na vse tiste, ki vozijo BMW-je, audije in druge prestižne znamke, po možnosti v osnovni beli ali rdeči barvi, z minimalno opremo, plastičnimi pokrovi in osnovnim modelom motorja. Način plačila: lizing! Samo zato, da bi pripadali določeni skupini ljudi ali pa preprosto dvignili svoj ego.

Mogoče boste rekli, da pretiravam, ampak take stvari mi gredo resnično na živce. Medtem ko so se mi motale po glavi vse te misli, so mlada dekleta odkorakala naprej, v prepričanju, da jim svet leži pod nogami in da so jih vsi opazili. Fantje so se odpeljali s svojimi velikimi avtomobili, jaz pa sem ostala v lokalu, s torbico brez podpisa znanega kreatorja in z očali, za katere sem odštela 15 evrov. In najbolj zanimivo je to, da se ne počutim nič manj vredno. Ravno nasprotno, vesela sem, da nisem žrtev silne želje pripadati eliti, kamor ne sodim. Med premišljevanjem me je zmotila prijateljica in mi pokazala sliko iz časopisa. Predsednik vlade sedi v novem malčku iz novomeške tovarne, modrem kabrioletu, pod sliko pa je napisano: "Vsaka barbika potrebuje svoj kabriolet!“ Pomislim, mogoče pa res.