Potem, ko sem nekaj mesecev poslušala, kako izredno pomembno je, da novo leto začnem na novo, brez odvečne prtljage preteklih 12 mesecev, sem se odločila, da se iz Kranja končno preselim v Ljubljano. Vzela sem le najbolj osnovne stvari, poleg računalnika in brisač, ki mi jih je eden od nekdanjih ljubimcev prinesel s 'službene poti' v Dubaj, sem s seboj peljala le še posteljo. Če bi vzmetnica lahko govorila, bi zagotovo izdala marsikatero noč, ki sem jo tako z naključnimi, kot povabljenimi žrebci, prebedela v najbolj nemogočih pozah. Postelja je bila od nekdaj moj najljubši kos pohištva, a ob vselitvi se je izkazala za precej nepraktično. Moje novo stanovanje se je namreč nahajalo v 5. nadstropju stavbe brez dvigala. Po razbijanju glave, kako neki bom nerodno gnezdo naslade spravila kamor spada, sem se odločila, da se ne bom vnaprej obremenjevala s tem, sploh potem, ko so mi lastniki zagotovili, da je v hiši kar nekaj prijaznih, ustrežljivih in zdravih samskih moških. Dovolj je bilo, da sem parkirala avto na Cesti 24. junija in že sem v daljavi zagledala krepko moško postavo, ki je sprehajala smešno majhnega psa. Postavni neznanec se je izkazal za mojega novega soseda Vilija, ki se je v hipu ponudil, da mi v 5. nadstropje pomaga znositi vse kar si želim. Tudi mene samo. Kako neki bi se lahko ženska kot jaz, uprla taki ponudbi?!

Potem ko sva z Vilijem na vrh stavbe preselila še zadnjo škatlo, sva prepotena, zadihana in vidno vznemirjena, obsedela na kavču sredi prazne dnevne sobe in po le enem ujetem pogledu, nama je obema postalo jasno, da predigra ne bo potrebna. Z eno potezo me je osvobodil tanke majice in se zagnal med moje prsi, kot lačen lev nad prestrašene zebre. Telo mi je drgetalo in trudila sem se, da ne bi opazil, kako me je vsak njegov dotik spravljal na rob krika, kar je več kot očitno pričalo o tem, da moje kože že nekaj časa ni odišavil moški testosteron. Vili je nedvomno vedel, kako se stvari streže in preden mu je uspelo z mene spraviti zadnji kos oblačila, sem z rokami segla po njegovih kavbojkah in mu na uho, ki se je skrivalo v gostih črnih laseh, zašepetala, da ga želim čutiti globoko v sebi in naj prosim, nikar ne bo nežen. To je mojega nič hudega slutečega soseda spravilo na rob pameti. Napel je svoje mogočne 'bicepse' in me kot lutko pritisnil ob steno, s tako silo, da sem se za trenutek ustrašila, da bova ples naslade končala kar pri sosedih v kuhinji. Nedvomno sem ustvarila dober prvi vtis, s tem ko sem že prvi dan skušala potešiti svoje nagone na tankih stenah 5. nadstropja. Z dlanjo sem si pokrila usta, da mi na plano ne bi ušel kakšen krik, medtem ko je Vili prepoten in skrajno razvnet osvajal mojo krepost. Njegov jezik je polzel po mojem napetem vratu, roke pa so počivale na moji zadnjici, ki je bila kljub konkretni starosti še kar napeta in ravno prav velika, da so si na njej razgreti ljubimci spočili dlani. Bolj kot se je divji paritveni ples bližal vrhuncu, globlje so prodirali moji nohti, zariti v Vilijev skrbno oblikovan hrbet. V trenutku so mi telo prekrili mravljinci, ki so se prijetno širili vse od pasu navzdol, izpustila sem tanek krik, moj Casanova pa je za v nekem trenutku izgubil ravnotežje in pristala sva na tleh.

Strastna in slastna dobrodošlica

Hrup je priklical prestrašeno sosedo, ki je brez opozorila vdrla v moje stanovanje in ga po šokiranem prizoru, ki sva ji ga nudila, enako hitro tudi zapustila. Nekaj časa je v zraku odmevalo le globoko dihanje ujetih ljubimcev, nato se je Vili po hitrem postopku oblekel, mi zaželel prijetno bivanje v stavbi in momljaje dodal, da ga žena verjetno že pogreša, zato je bolje da se počasi poslovi. V tistem trenutku sem se zavedla, da verjetno nikoli ne bom soseda leta, nedvomno pa mi je bilo žal, da se nisem preselila že prej, saj mi je Ljubljana izrekla dobrodošlico, ki bi si jo želel vsak novopečeni prebivalec naše prestolnice.

Dobrodošla doma Lola!