Tracy Clark-Flory, pisateljica in novinarka, ki se je udeležila Barbarine ure tako imenovanih 'dihalnih orgazmov', je po terapiji povedala, da je resnično imela »globljo znotrajtelesno izkušnjo«, kot ta poseben občutek imenuje predavateljica, a da je vendarle še vedno skeptična o resničnosti orgazma. Povedala je, da je morala hitro globoko vdihniti in nato zadržati dih ter med tem boke tiščati k tlom. Čeprav je priznala, da so jo spreletavali posebni občutki in da je na koncu že stiskala pesti ter imela čisto suha usta in se s tal ni mogla pobrati celih deset minut, pa je v isti sapi dodala, da tega ni dojemala kot vrhunec spolnega vzburjenja in da ne more niti z gotovostjo trditi, ali je resnično šlo za orgazem ali le za slabost zaradi intenzivnega dihanja.

Temelji izvirajo iz 70. let prejšnjega stoletja

Tehniko Barbare Carrellas je navdihnila terapija, ki je bila priljubljena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so verjeli, da ljudje s pomočjo dihalnih vaj podoživljajo travmatične življenjske izkušnje. Čeprav nobena znanstvena raziskava ni potrdila učinkovitosti teh terapij, so nekatere raziskave pokazale povezavo med dihanjem in spolnim vzburjenjem. Študija, ki jo je opravila psihologinja Cindy Meston, je denimo razkrila, da ženske, ki pred ogledom kakšnega erotičnega filma globoko in hitro vzdihujejo, kažejo bistveno višjo raven spolnega vzburjenja, za razliko od tistih, ki pred gledanjem porničev popolnoma ravnodušne in nezainteresirane.