Nad vsemi pravili pa nas preganja še v glavnem nenapisana morala. Celo takrat, ko smo sami s seboj. Kaj pa etika?
Tudi na etiko ne smemo pozabiti. Skoraj tako zahtevna kot morala, pa precej manj zahtevna kot estetika. Oči sem zavil, ko sem se zagledal v naslov članka v ne spomnim se kateri reviji. Etika seksa. Etika ... seksa? Etika in dobri stari pokvarjeni seks? Lepo vas prosim. Kaj naj bi bila sploh etika seksa?
Kdo s kom sme in kdo s kom ne sme seksati? Ja in ne. Pisana pravila – zakoni, vsaj v tako imenovanem civiliziranem svetu, prepovedujejo vse, kar bi lahko privedlo do tiste stare šale – dialoga, v katerem bi sestra zjutraj bratu rekla, da je v postelji boljši od očeta, brat pa ji odgovoril, da mu je to že mama povedala.

Lista prepovedanih

Zakoni ne prepovedujejo samo incesta, vendar zakonske prepovedi, ki veljajo za seks, niso etika seksa. Kaj potem? Etika seksa so nepisana pravila. Nepisan seks pravilnik.
So reči, ki naj jih kratko malo ne bi počeli, pa naj nas še tako mikajo. Kot na primer? V posteljo naj ne bi šli z veliko ljudmi: z ženami in dekleti prijateljev, posebej najboljših prijateljev, z možmi in fanti prijateljic, zlasti najboljših prijateljic, pa z moževim in fantovim bratom, z ženino ali dekletovo sestro, s hčerkinim fantom in možem, ali s sinovo punco ali ženo in celo z zares dobrimi prijateljicami in prijatelji ... In tako naprej.

Ta seznam je pravzaprav neskončen, nekateri pa nanj uvrščajo celo nekdanje žene, može, dekleta in fante prijateljev, sosede in kolege v službi, celo bližnje znance, pa popolne neznance … Mislim, če bi zelo dosledno spoštovali etiko seksa, bi ljudje precej manj seksali. In zakaj naj ne bi seksali z vsemi temi ljudmi? Ker to ni lepo, ker ni prav, ker ni pametno, ker se lahko konča slabo in celo tragično in ... in tako naprej. Problem je v tem, da smo si ljudje všeč, se privlačimo, tudi seksualno in posebej seksualno ne oziraje se na to, kdo je komu kaj in na to, kar je lepo, prav in pametno in ne oziraje se na to, kakšne so posledice. Poželenja je mogočna sila, ki jo je tu in tam težko premagati.

O prepovedanem

Kaj pa tisto o prepovedanem, ki je najslajše? Če prepovedano ne bi bilo najslajše, si nikoli ne bi izmislili tega pregovora. Če si ne bi želeli žene (ženske) bližnjega – velja seveda tudi za može (moške) – si določena zelo stara ustanova ne bi nikoli izmislila te zapovedi, a ne?  Vsi smo si kdaj poželeli ženske, dekleta in žene bližnjega. Sinovi, na primer, rastejo in imajo vse boljše punce. Samski prijatelji, na primer, zamenjajo veliko žensk, s katerimi zaradi prijateljevanja prideš v stik. In se seveda sliniš, zlasti, če si sam vedno znova v postelji z isto žensko. Ljudje se vse pogosteje selijo in menjavajo službe, pojavljajo se nove sosede in nove sodelavke.

Seksetiki ali hipokriti?

Kdor trdi, da si ni dekleta ali žene še nobenega prijatelja vroče poželel, ni »seksetičen«, ampak je čisto navaden lažnivec ali vsaj hipokrit. Vse povedano velja seveda tudi za ženske. Tudi one si poželijo drugih po etiki seksa prepovedanih moških, ki jih srečujejo. In jih tu in tam premami skušnjava. Na kratko. Etika seksa nam ne more preprečiti, da bi si bili všeč, da bi doživljali napade poželenja, pohote, sle, prvinskega nagona. In da bi se neetično dali dol. Na to temo sem napisal tudi zgodbico 'Vroča noč s prijateljem in njegovo naravno blondinko'.