Švedski znanstveniki so odkrili gen nezvestobe: gre za neke vrste motorček, ki ga imajo nekateri moški v svojem DNK, drugi pa ne. Na nezvestobo sicer vpliva več dejavnikov. Genetski je le del vzvoda, ki sproži nezvestobo. Dobra novica je ta, da je nezvestobo mogoče zdraviti. Z modificiranjem "porednega” gena namreč lahko preprečimo njegovo učinkovanje. Teoretično bi odslej lahko reševali zakonske zveze z jemanjem zdravil.

Bodo nezvestobo zdravili?

Zdravilo, ki lahko spremeni nepoboljšljivega zapeljivca v najbolj zvestega in monogamnega partnerja, so za zdaj preizkusili le na laboratorijskih miškah in verjeli ali ne, učinkuje v hipu. Ali bodo zdravilo preizkusili tudi na človeških playboyih in predvsem, kako jih bo mogoče prepričati, da so zdravljenja potrebni, še ni znano. Do odkritja so se dokopali znanstveniki z Inštituta Karolinska iz Stockholma, študijo pa so predstavili v ugledni britanski znanstveni reviji Proceedings of the National Academy of Sciences.

Znanstveniki in nezvestoba

Gen deluje na hormon, ki vpliva na čustveno in seksualno povezanost med moškim in žensko. V raziskavi je sodelovalo več kot 2000 oseb, švedski raziskovalci pa so ugotovili, da moški, ki imajo ta gen, bolj pogosto ostajajo samski ali pa si omislijo zunajzakonske zveze, več imajo zakonskih težav in se bolj pogosto ločujejo kot moški, ki tega gena nimajo. “Razumljivo je, da je razlogov, zakaj je nekdo nezvest, več,” ugotavlja vodja raziskave profesor Hasse Walum. Vendar se prvič dogaja, da so znantveniki potrdili povezavo med geni in obnašanjem moških v odnosih do nasprotnega spola.

Tudi ženske niso izvzete

Študija, ki so jo naredili pred dvema letoma v bolnišnici St. Thomas v Londonu, pa kaže, da je tudi ženska nezvestoba povezana z genetiko. Učinek gena so preučili na dveh vrstah hrčkov. V prvem primeru je šlo za vrsto, ki je izrazito monogamna: ko samec sreča samico, se parita neprekinjeno kar 36 ur in ustvarita zvezo, ki traja vse življenje in še dlje. Ko eden od njiju pogine, drugi ostane sam do konca življenja. Druge vrste hrček pa je bil izrazito nagnjen k promiskuiteti. Znanstveniki so ugotovili, da je v možganih prvega veliko več hormona vazopresina kot pri drugem. Ko so raziskovalci povišali nivo hormona tudi pri “nezvestem” hrčku, so bili priča presenetljivi preobrazbi. Prelevil se je v pravi spomenik zvestobi.