Haloo!? Kdo je rekel, da ta svet poganjajo moški?! S kolegico vneto čvekam o moško-ženskih odnosih. Spet ista zgodba. Totalno zatreskana, njega pa od nikoder. Enkrat norim, potem se pomirim. »Po moje ima Sara poln kufer mojih blodenj,« pomislim. S svojo zgodbo mi kmalu potrdi, da temu ni tako. Tudi ona se je znašla v skoraj identični situaciji: tri mesece evforije na polno, potem tip izgine, ne odgovarja na klice, ignorira tudi vse smse. Pa kaj se dogaja? Sem morda v šoli preskočila kakšno učno uro o moških ali so enostavno med pripadniki »močnejšega« spola ostali le še nezreli dečki?

Ker je pred kratkim tudi mene zadela Amorjeva pušica, vam zagotavljam, da sem z njo ali bolje rečeno, z njegovo pomočjo poletela v višine ter strmoglavila v doline, bila sem razburkan ocean in prišla v miren pristan. Vse to zaradi ljubezni … upsss … zaljubljenosti. Pa lahko preraste v ljubezen? No, to bo baje pokazal čas …

Trenutno pa živim v paniki … Zakaj 'hudiča' se ne javi več!!??

Čekiram telefon … Še vedno nič. Štejem, preteklo je pet dni. Zopet panika, kaj je sedaj to? Zakaj se mi ne javi? Se bo sploh še javil? Zakaj dvomim, zakaj me je strah? Nimam odgovora, še iščem. Počutim se kot srednješolka, ki doživlja svojo prvo pravo ljubezensko izkušnjo v življenju. Mar moram nazaj v prvi razred? Spomnim se reka »Moški so kot elastika«, ki se mora od ženske (čustveno) oddaljiti, oditi v svojo votlino, razmišljati, vrednotiti, ocenjevati sebe, njo, vse, da se lahko vrne nazaj k njej kot pravi princ na belem konju. Torej, če moški po zmenku ali prvem seksu ne pokliče, je to dober znak, bi morala vriskati in skakati od veselja z mislijo »Moj potencialni dedec razmišlja in to o meni!!?« Hmhm? Malce se potolažim, morda se bo res vrnil, a zagotovo ne kot princ na belem konju, naj se vrne le on, takšen kot je in mi pove, kako zelo me je pogrešal, kako si me želi, kako je vesel, da sliši moj glas in da komaj čaka, da se vidiva.

Realnost: sama v sobi, polna hrepenenja in domišljije. A na čudaški način hvaležna, ker se zavedam, da je to čas, ko se lahko veliko naučim, zrastem, obogatim. Trudim se, da nisem žalostna. Poskušam zaustaviti solze, vendar ne gre. Sprašujem se, zakaj jaz? Je edini pravilni odgovor res − vse je z namenom. Moja najpomembnejša učna ura: odnos med moškim in žensko. Sprašujem se, kam so odšli vsi tisti moški, vsi tisti pogumneži, ki jim je ženska predstavljala izziv? Zakaj danes vsi bežijo? Kam so se izgubili vsi tisti odnosi, ko si vedel komu pripadaš? Kdaj je med moškim in žensko nastal takšen prepad? Nas je strah in si v borbi za uspehom in bogastvom ne dovolimo več ljubezni? Toliko vprašanj, a (pre)malo odgovorov.

Po celem tednu praznine ostane le še zrno upanja. Že se odločim, da tako ne gre, ne morem le čakati in potem reagirati na njegovo željo, ne tako ne gre! Pet minut zatem si premislim, še bom čakala, ne bom ga izbrisala iz spomina. Vprašam se, kaj si pravzaprav želim? Sama ne vem, vem le to, da sem očitno zaljubljena do ušes, da si ga neizmerno želim, da čakam na tisti njegov klic, tisti trenutek vznemirjenja, ko bom na telefonu zagledala njegovo ime in ko mi bo srce popolnoma podivjalo, ko bom na drugi strani zaslišala njegov glas in ga končno zopet začutila. Ko se bodo dnevi čakanja prelevili v dogajanje, akcijo, ko bo njegova želja postala moja in moja njegova, ko se mu bom lahko vrgla v objem in tam ostala, dokler si bom želela, ko se bova odpeljala daleč stran, v naravo, globoko v gozd in se ljubila celo noč, vse do jutra, ko naju bodo pregnali prvi sončni žarki … Zato, dragi moj, ne pusti me več dolgo čakati … Kaj pa, če se bo čakanje še nadaljevalo?