Ali se zavedamo, kakšno moč imajo naše misli in da te v veliki meri usmerjajo tok našega življenja?

Vsekakor se premalo zavedamo, kakšno moč imajo naše misli. Misel je prva. Na podlagi naše misli se prične kreacija življenja. Vse, kar mislimo, nam potem življenje manifestira. Torej – vse, kar je v glavi, čez čas dobi obliko in postane naša resnica. Zato previdno pri tem, kako mislimo. O ja, moč misli vsekakor podcenjujemo, ker se tega ne zavedamo. Tega nas niso učili doma ali v šolah. Zato nam je včasih nenavadno in čudno, saj so misli nekaj, česar ne moremo prijeti in ne razumemo, da ustvarjajo naše življenje. To se zdaj učimo na novo. Zadnja leta se pričelo o tem več govoriti in ljudje so se počasi pričeli tega zavedati in to sprejemati. In na podlagi vibracije, ki jo misel oddaja, se odzoveta naše emocionalno in fizično telo. Prepričana sem, da imamo vsi izkušnjo, kako se pričnemo počutiti, ko mislimo negativne misli oz. slišimo negativno novico in jo v glavi premlevamo. Nekatere celo prične boleti glava, postanejo melanholični ali tesnobni. Vse se prične v glavi. Z mislijo. In v skladu z njo se formira naše življenje. 

Zadnje leto nam je prineslo kar nekaj izzivov in znašli smo se v do sedaj zelo nepoznani situaciji, ko je bilo na trenutke težko ostati pozitiven. Kaj bi svetovali nekomu, ki pogosto ne najde izhoda iz negativnih mislih? 

Res je. Znašli smo se v zanimivi, nepoznani situaciji. Ne zavedamo pa se, da z negativno naravnanostjo ne bo nič bolje. Še slabše bo. Če bi se hranili s pozitivnimi mislimi in spodbudami, bi že zdavnaj ta čas »pregnali.«  Kdaj ste že opazili človeka, ki nenehno nerga, se pritožuje, govori čez druge, da živi srečno, mirno in izpolnjeno življenje? Takemu človeku gre vedno nekaj narobe. Ali zboli ali se mu pokvari avto, ga zapusti dekle, ga odpustijo … Skratka, vedno je vse narobe. Mogoče lahko celo opazite koga iz vaše družine ali kroga prijateljev, da je njegovo življenje v skladu s tem, kako misli in kaj govori. Poznano? Možnosti je kar nekaj. 

Za začetek, da postanemo zavestni naših misli. Torej, da mislimo, kako mislimo. Misli lahko tudi zapišemo. In če ugotovimo, da mislimo 90 % v dnevu misli, ki so negativne, lahko spoznamo, zakaj nam je težko in smo tesnobni ali depresivni. Ne moremo misliti negativno in pričakovati pozitivnega življenja. Življenje ne deluje tako. Tja, kamor damo pozornost, tisto raste. Če negujemo in vztrajamo pri negativnih miselnih vzorcih, bodo ti postali močnejši in naše telo nato zahteva še več takih misli, ker se z njimi hrani – ali pozitivnimi ali negativnimi.

Torej – najprej se zavemo, kakšne misli mislimo. Nato pa najbolje, da preusmerimo pozornost z negativnih mislih na nekaj lepega. Torej zamenjamo mentalno sliko. Ker situacija zunaj nas je takšna, kakršna je. Če mislimo negativno, ne bo nič bolje oz. vplivamo nase in na vse okrog nas, da se počutijo še slabše. Največ, kar lahko naredimo zase, je, da se zavestno odločimo, da bomo mislili nekaj lepega – na nekaj, kar nas pomiri: npr. kako ležite na plaži na morju, sadite rože v vrtu, se z otrokom sprehajate po gozdu in se smehljate in se spomnite na stvari, ki so vam v življenju že uspele. Ozavestite, kaj že znate, v čem ste že odlični in se pohvalite.  Enostavno, zamenjajte mentalno sliko. Tako se bo pričelo spreminjati vaše življenje. Kmalu boste opazili, da je nekaj drugače. 

Ljudje smo bitja navade in večje spremembe nas pogosto plašijo. Včasih je težko premagati ta strah, stopiti iz cone udobja in na situaciji pogledati iz drugega vidika ... Bi se morali bolj osredotočati na to, kaj dobrega nam lahko nekaj prinese?

Točno tako! V sebi imamo prepričanja, da je sprememba negativna. Pa sploh ni res! Sprememba je lahko tudi pozitivna. Torej – skušajmo spremeniti to prepričanje in si dati novo možnost. »Ta sprememba bo zame pozitivna.« Ljudje se po navadi oklepamo poznanega. Tukaj nam je domače in s poznanim povezujemo varnost. Zato je tako težko izstopiti iz cone udobja. Ker nam je zavetje – kot otroku mamin objem. In naša notranjost vedno išče, že poznane vzorce varnosti iz otroštva.

Vsekakor ima vsaka sprememba dve plati: vedno, ko nekaj spustimo, gremo naprej, izgubimo! A že hkrati ob tem, dobimo. Vendar včasih moramo nekaj izgubiti, da lahko dobimo novo. Če bi zaupali, da se vse dogaja v naše najvišje dobro, se ne bi bali sprememb. Tudi zdajšnje situacije ne. Vsekakor – osredotočiti se na to, kaj nam sprememba lahko prinese dobrega. Ker vedno prinese tudi nekaj dobrega. Če se ozremo nazaj in preverimo naše življenje, bi bili marsikdaj hvaležni za to spremembo in bi si rekli: »Kaj že nisem tega prej naredil/a.«

Napaka, ki jo ljudje na splošno veliko delamo, je tudi ta, da srečo iščemo v drugih ljudeh in zunanjih dejavnikih, namesto v sebi.

Tudi tega nas ni nihče učil. Niso nas učili, da ustvarja srečo ali nesrečo naš odnos – pogled nas, na ljudi, stvari in svet. Največja sreča se prične takrat, ko pričnemo odobravati sebe. Največje obilje je dobro mnenje o sebi, saj iz tega, kakor vidimo sebe, gledamo in sodimo vse ljudi in stvari ter življenje zunaj nas. 

Ja. Prelagamo to srečo oz. odgovornost na druge, da bomo mi srečni, ko se bodo drugi obnašali, kot bi si želeli mi. V bistvu igramo vlogo žrtve in za lastno nesrečo krivimo druge. Veliko lažje je na nekoga pokazali s prstom »ti si kriv«, kot pa prevzeti odgovornost na svoje misli, občutke in predvsem odnos do stvari, ljudi in sveta. Ko spremenimo odnos, pogled na vse zunaj nas, se spremeni naše življenje. Če vzamemo dve osebi, ki gledata isto stvar: nekoga osreči, nekoga pa spravi v velik stres in negotovost. Npr. ena mamica dovoli svojemu otroku, da se umaže, skače po blatu in lužah, druga mamica je ob istem početju njenega otroka prav zgrožena in jo spravlja v stres. Torej – popolnoma drug odnos, drug pogled dveh oseb na popolnoma isto stvar. Kdo torej odloča svojo usodo o sreči? 

Marsikdo verjetno misli, da če bo prebral eno knjigo ali se udeležil predavanja o srečnem življenju, da je to to. Kaj pa je dejansko potrebno narediti?

Nekje je potrebno pričeti. In naše osebnostno potovanje se prične s prvim korakom. Ta prvi korak je lahko knjiga. In ko jo bomo prebrali, bomo drugačni. Ja – tudi knjige iz smeri osebnostne rasti in duhovnosti nas premikajo in nam ustvarjajo spoznanja. Vendar je potrebno prvo, pomembno spoznanje, da je pot do sreče v nas in do srečnega, izpolnjenega ter mirnega življenja proces. Je proces in je pot. Sprememba pride sproti in spreminjamo se na poti. Da preberemo eno knjigo in pričakujemo, da bo naše življenje popolnoma drugačno, kot je bilo včeraj, je žal nerealno. Že samo delovanje naše podzavesti, kjer so oblikovani vsi naši vzorci in podlaga iz katere delujemo je zelo zapleten »računalniški program«, ki se ga ne da spremeniti čez noč. Najprej si je potrebno dati namen: »Pripravljena sem, da se v mojem življenju nekaj premakne.« To bo Univerzum slišal in nam pomagal, da to dosežemo. Poslal nam bo knjige, ljudi, tečaje, delavnice … Nato pa je potrebno vztrajati, izvajati kakšne vaje in z malo doslednosti se nam bomo pričele kazati prve spremembe.

To je isto, kot če bi šli v fitnes. Če se vpišemo danes, ne moremo jutri pričakovati dovršeno oblikovanih trebušnih mišic. In z našim umom je podobno. Potrebuje vajo, doslednost in predvsem potrpežljivost ter vztrajnost. Vedite, da tja, kamor delate korake, tja boste prišli. Če greste v smer ljubezni do sebe, raziskovanja svoje notranjosti – kdo se, kako delujete, če greste po poti, kjer izbirate korake, ki vas vodijo k sreči … Boste slej ko prej tja prišli. Tja, kamor gremo, tja pridemo.  

Ali prevečkrat iščemo bližnjice in čudežne 'recepte'?

Ja. Velikokrat. Ker smo neučakani in nestrpni. Včasih ne razumemo, da nekatere stvari potrebujejo več časa. Nekateri del nas potrebujejo več časa, da se pozdravijo. Kot če bi šli v restavracijo: pica je prej spečena kot skuhan golaž, ki se kuha ure in ure. Včasih je treba malo počakati. Včasih še naša notranjost ni pripravljena na spremembo, ki si jo želimo. En del nas še ni pripravljen. V glavi že vemo, kako in kaj, a močnejši del nas, naša podzavest, nezavedni del nas, iz katerega delujemo 95 % dela in nas vodi drugače.

Velikokrat mi rečejo: »Jasmina, jaz že to vse vem, vendar ni drugače …« Ja. V umu že vemo, vendar so naši nezavedni programi močnejši od tega, kar mi v umu vemo. Zato je treba iti bolj v globine, tja, kjer so oblikovani vzorci, iz katerih delujemo večino našega časa. V podzavest. Tam je treba spreminjati. Zelo noter. Mi pa spreminjamo vse zunaj. Ker spreminjamo na napačnem koncu, ni spremembe. Zato ni čudežnih receptov. In kdor jih obljublja, zavaja. Ker ukvarjanje s tem, kdo smo, kako delujemo, zahteva naš čas in pozornost. In ja, lahko je tudi boleče, ker naletimo na dele, ki jih ne želimo videti ali se jih spominjati. Ne vemo pa, da se tukaj skriva naša največja osvoboditev in dragocen zaklad. 

Izraza 'self-care' in 'self-love' sta v zadnjih letih postala pravi trend. In čeprav je vsaka ženska že neštetokrat prebrala, da se mora naučiti imeti rada, je praksa vseeno težja od teorije. Kje vi opažate, da se nam najpogosteje 'zatakne'?

Res je. Ljubezen do sebe. Skrb zase. Kot ste omenili. Seveda. Praksa je težja od teorije, saj ko gremo v prakso, lahko naletimo na bolečino in spoznanje, kako smo do sedaj s sabo ravnali nespoštljivo in grdo. To boli. Vendar je nujno potrebno, da to ugotovimo, saj nam pomaga, da v bodoče sebi tega ne bi več počeli. Velikokrat se o tem pogovarjam z mojimi tečajnicami. Prebiramo knjige, ko pa je treba iti v akcijo in pričeti »knjigo živeti,« pa se malo zatakne. Ravno zato, ker vemo, da bo treba iti čez morda malo bolj neprijeten ali boleč proces. Vendar znova – če ne gremo čez vse svoje teme, bolečine, se ne moremo osvoboditi. Lahko pa povem, da je vedno več žensk, ki se tega zavedajo in so se pripravljene naučiti, kako se imeti rade ter kako vzpostaviti prijateljski odnos s sabo. In gre jim odlično.

Vesela sem, da se o 'self-care' in 'self-love' veliko govori, saj je ljubezen do sebe največji temelj, iz katerega gledamo vse zunaj sebe. Ljubezen do sebe prične v naših življenjih ustvarjati čudeže. Ljubezen in skrb zase sta ključa do vseh sprememb in pot do notranje sreče. Vse se prične in konča tukaj. 

Ali znamo ljudje prevzeti odgovornost za svoje življenje?

Tudi o tem se zadnje čase veliko govori. Kaj sploh pomeni »prevzeti odgovornost za svoje življenje«? To pomeni, da se zavedamo, da smo mi odgovorni za to, kako čutimo in se odzivamo na dogodke iz življenja, lekcije in situacije. Pomeni, da se zavedamo, da smo mi tisti, ki izberemo, kako se bomo ob nekom ali nečem počutili. Ker nas tudi tega niso učili kot otroke, je dosti lažje, da za vse, kar se nam dogaja, krivimo druge. Torej, bližje nam je prenašanje odgovornosti za svoja življenja na druge. 

»Zaradi tebe se je to zgodilo … Zaradi tebe sem tak …« Lažja pot. Ampak znova, boleča. Nič nam ne da. Še več trpljenja in naš ego se hrani na naši lastni nemoči. Nato pademo v vlogo žrtve. Ko smo v vlogi žrtve, se naše življenje ne more spremeniti. Žrtev izsiljuje druge, tiste, ki to dovolijo in tako nastane začaran krog: krivde in samopomilovanja. Krivda je največji strup, ki nam onemogoča napredovanje. Krivimo sebe ali druge za lastno nesrečo in pa tudi srečo. Torej prelagamo svojo usodo življenja v tuje roke. 

Zakaj je tako pomembno, da se ima ženska rada, da bi bila uspešna na vseh področjih v življenju?

Naš uspeh na vseh področjih se prične s tem, ko se pričnemo odobravati, sprejemati in ko spoznamo svojo vrednost. Predstavljajte si, kako bi bilo, če bi se v svoji koži počutili naravnost odlično? Da bi se sprejemale v celoti: svoje telo, svoje občutke, svoje življenje. Ker tako, kot se čutimo v sebi, tako nam našo notranjost življenje samo zrcali. Velikokrat mi ženske rečejo: »Jasmina, jaz imam vse, kar sem si kdaj želela: čudovito službo, krasnega partnerja, hišo, psa … V sebi pa sem žalostna in nesrečna.« Lahko vidimo tudi obratno. Zdaj pa lahko vse to, kar smo si želeli imamo, pa tega ne znamo sprejeti in tega uživati. Ker se v sebi ne počutimo tega vredne. Če se v sebi počutimo vredne, izpolnjene, lepe s to energijo »hodimo po svetu.« In tudi takrat, ko nam nekaj ne gre, kot smo si zamislile, ostanemo v sebi srečne in izpolnjene. Zato je ljubezen do sebe tako zelo pomembna. Ker se naša vrednost takrat, ko se imamo radi ne spreminja glede na zunanje uspehe ali ne uspehe. Nismo več odvisni od pohvale, ne od kritike. Ko potrdimo sami sebe sebi, ko prepoznamo, kakšen dragocen biser Univerzuma smo in da smo darilo svetu, ne potrebujemo več potrditve zunaj. In to je največji uspeh, ki se nato zrcali v vsem zunaj nas. 

Kako lahko po tvojih izkušnjah v naš vsakdan vnesemo majhne spremembe in poskrbimo, da 'self-care' postane dnevna navada?

Zelo hitro. Dosti bolj hitro, kot si lahko predstavljamo. Z kakšno dnevno vajo, rutino, ki jo izvajamo redno, vsaj tri tedne, lahko opazimo pri sebi in v svojem življenju že velike spremembe. Že to, da si za začetek vzamemo eno minuto na dan, zjutraj, naredimo lepo meditacijo, ki odpira srce za ljubezen, bo v treh tednih nekaj drugače. Stoodstotno.

Zakaj je po vašem mnenju tako težko biti iskren do sebe pri vprašanjih, kdo smo, kako skrbimo zase in kako reagiramo v določenih situacijah?

Zato, ker vemo, da bomo sami sebi priznali to, kar že v bistvu vemo, a ne želimo slišati. Ker je včasih priznanje, resnica o tem, kakšni smo, lahko boleča. Zato tako raje govorimo o drugih. Lažje je soditi in govoriti o drugih kot o sebi. En del nas si ne želi priznati, da smo morda kdaj bili nesramni, da smo koga prizadeli ali delali napake. Ker, tudi to boli, ko sam sebe uzreš takega. 

Sem pa zelo optimistična ker vidim, da se je vedno več ljudi pripravljeno soočati s sabo, kar je velik napredek in korak k sreči celotnega planeta. Ko se bomo vsi pripravljeni zazreti vase in se vprašati: kdo smo, kako skrbimo zase, kako delujemo mi z življenjem in kaj lahko spremenimo, da bomo boljši? Takrat se bo spremenil svet. Spremenil na bolje in to je pot do čudovitega sveta, kjer nam bo vsem lepo živeti. Zato je osebnostna ras ključ do naše spremembe in spremembe sveta, v katerem prebivamo. 

Oddaja Zadovoljna je na sporedu vsako nedeljo ob 18.20 na POP TV, dan prej si je oddajo mogoče ogledati na VOYO, kjer je dostopna tudi pozneje.