Kako izbrati deodorant? Dermatologinja pojasnjuje, na kaj biti pozoren

Za večino je deodorant del vsakodnevne osebne higiene, ki ga nanašamo neposredno na kožo. Predel pod pazduho pa je občutljiv – koža je pogosto vlažna, izpostavljena trenju, številne ženske se tudi redno brijejo, kar lahko poveča tveganje za draženje ali razvoj kontaktnega dermatitisa. Po uporabi deodoranta se lahko pojavijo pekoč občutek, srbež, rdečina, občutljivost, suhost in luščenje kože, drobni mehurčki, otekanje ali izpuščaj. Pazduha je občutljivo področje, kontaktni dermatitis pa je tam razmeroma pogost, je pojasnila Svetlana Ponorac, dr. med., specialistka dermatologije.

Pomembno je razlikovati med iritativnim in alergijskim kontaktnim dermatitisom. Prvi lahko nastane kot posledica neposrednega draženja oziroma poškodbe kože. Pri močnejših dražečih snoveh se lahko težave pojavijo že v nekaj minutah ali urah po stiku, pri blažjih pa šele po več dneh ali tednih ponavljajoče se izpostavljenosti. Pri alergijskem kontaktnem dermatitisu pa imunski sistem določeno snov prepozna kot alergen in se nanjo preobčutljivo odzove. Težave se lahko pojavijo šele po večkratnih stikih z določeno sestavino, ko se imunski sistem nanjo senzibilizira, torej ne nujno ob prvi uporabi. Alergija se lahko pojavi kadar koli; lahko se razvije tudi po več letih uporabe istega izdelka brez predhodnih težav.

"Dejstvo, da je ženska določen deodorant ali drugo kozmetiko uporabljala več let in jo je prej dobro prenašala, zato ne izključuje možnosti, da je prav ta izdelek pozneje postal vzrok za alergijski kontaktni dermatitis," je opozorila dermatologinja. Tudi znaki na koži so lahko nekoliko drugačni. Pri iritativnem dermatitisu so pogostejši pekoč občutek, rdečina, suhost in luščenje, pri alergijski reakciji pa izrazitejši srbež in bolj vnet izpuščaj, lahko tudi z drobnimi mehurčki. Vendar samo po videzu kože pogosto ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali gre za draženje ali alergijo, je dodala.

Večje tveganje za kontaktni dermatitis imajo predvsem ljudje z atopijskim dermatitisom, zelo suho kožo ali oslabljeno kožno bariero. Bolj občutljiva je lahko tudi koža ob pogostem britju ali uporabi več različnih odišavljenih izdelkov. Ko je kožna bariera oslabljena, je koža bolj dovzetna za draženje, lažje pa lahko prodrejo tudi snovi, ki sprožijo alergijsko reakcijo. Pri isti osebi se zato lahko pojavita tako draženje kot alergijski kontaktni dermatitis, reakciji pa se lahko tudi prepletata.

Večina kožnih reakcij na deodorante je blagih in se postopoma izboljša po prenehanju uporabe, je pojasnila sogovornica. Prvi ukrep je zato preprost: prenehati je treba uporabljati izdelek, za katerega sumimo, da je povzročil reakcijo. Če uporabljamo več novih izdelkov hkrati, jih je smiselno za nekaj časa opustiti. Na vneto, poškodovano ali razdraženo kožo ni priporočljivo nanašati deodoranta, saj lahko dodatno draži kožo in upočasni njeno obnovo.

Do umiritve kože je priporočljivo uporabljati čim bolj preprosto, blago in neodišavljeno milo, se izogniti britju oziroma drugim postopkom, ki bi dodatno razdražili kožo, ter zmanjšati trenje na prizadetem predelu. Pomaga lahko tudi neodišavljena negovalna krema za obnovo in zaščito kožne bariere, na primer s pantenolom. Pri izrazitejšem vnetju lahko zdravnik predpiše tudi lokalni kortikosteroid, ki zmanjša vnetje, rdečino in srbenje. Ker je koža v pazduhah tanjša in se tam zdravilne učinkovine lahko bolj absorbirajo, je treba izbrati ustrezno šibak pripravek in ga uporabljati le kratek čas oziroma po navodilu zdravnika.

Ko se koža umiri, lahko posamezne izdelke postopoma ponovno uporabljamo in spremljamo odziv kože. Pomembno je, da jih ne uvajamo več hkrati, saj je sicer težje ugotoviti, kateri izdelek je povzročil težave. Če pa je bila potrjena alergija na določeno sestavino, se ji je treba izogibati. Če se izpuščaj ne izboljša, se ponavlja, širi ali so simptomi izrazitejši, je priporočljiv pregled pri dermatologu. Pri sumu na alergijski kontaktni dermatitis je mogoče opraviti epikutano oziroma "patch" testiranje, s katerim ugotavljajo preobčutljivost na posamezne snovi. Če se odkrije povzročitelj, se mu lahko oseba z ustreznimi ukrepi izogne, kar pogosto vodi v izboljšanje oziroma umiritev kožnih sprememb.

Pri izbiri deodoranta je zlasti pri občutljivi koži smiselno biti pozoren na seznam sestavin. Dermatologinja Svetlana Ponorac je med sestavinami, ki lahko povzročijo kontaktne reakcije, posebej izpostavila dišavne sestavine, pa tudi nekatere konzervanse, propilen glikol, rastlinske izvlečke in eterična olja, kot na primer olje čajevca.

Pri iritativnem dermatitisu je težje določiti enega samega "krivca", saj lahko draženje povzroči več različnih sestavin, pomembni pa so tudi njihova koncentracija, pogostost uporabe, celotna formulacija in stanje kože. Med snovmi, ki lahko neposredno dražijo kožo, so lahko alkohol, propilen glikol in druge aktivne sestavine, ki se uporabljajo za uravnavanje vonja ali delovanje deodoranta.

Tudi oznaka "naravno" sama po sebi ne pomeni, da je izdelek bolj varen, manj alergogen in bolj primeren za občutljivejšo kožo.

"Tudi pri deodorantih z "naravnimi" sestavinami je potrebna določena previdnost. Eterična oziroma "naravna" olja vsebujejo številne dišavne snovi, ki lahko pri občutljivih posameznikih povzročijo alergijski kontaktni dermatitis," je pojasnila sogovornica. Med prepoznanimi povzročitelji kontaktne alergije sta na primer olje čajevca in ylang-ylang, težave pa lahko povzročijo tudi druga eterična olja, na primer limonska trava, jasmin, sandalovina in klinčki.

Tudi soda bikarbona, ki jo nekateri naravni deodoranti vsebujejo za nevtralizacijo neprijetnega vonja, ni povsem brez tveganja. Pri občutljivi ali že razdraženi koži lahko povzroči neposredno draženje, pekoč občutek, rdečino in suhost. "Pri občutljivi koži je zato pomembnejša celotna sestava izdelka kot pa to, ali je izdelek označen kot naraven," je poudarila dermatologinja.

Uporaba kozmetičnih sestavin je v Evropski uniji urejena z zakonodajo, ki določa, da mora biti kozmetični izdelek ob normalni oziroma razumno predvidljivi uporabi varen za zdravje ljudi, odgovorna oseba pa mora pred njegovim dajanjem na trg zagotoviti oceno varnosti. Zakonodaja za kozmetične izdelke v svojih prilogah ureja snovi, za katere je bilo ugotovljeno, da obstaja morebitno tveganje za zdravje ljudi zaradi njihove uporabe v kozmetičnih izdelkih, so pojasnili na Ministrstvu za zdravje.

Glede aluminija je najprej pomembno razlikovati med deodorantom in antiperspirantom. Deodorant je namenjen predvsem zmanjševanju oziroma preprečevanju neprijetnega telesnega vonja, medtem ko antiperspirant zmanjšuje potenje, za kar se običajno uporabljajo aluminijeve soli. Varnost aluminijevih spojin v kozmetičnih izdelkih je bila posebej ocenjena, pri čemer so bile določene varne ravni uporabe za različne kategorije izdelkov, vključno z deodoranti in antiperspiranti. Pomembni so torej konkretna sestavina, njena koncentracija, način uporabe in izpostavljenost. Pri tem pa je treba ločiti aluminij od dišavnih alergenov. Pri določenih dišavnih alergenih zakonodaja zahteva, da so na seznamu sestavin navedeni posamično, če njihova koncentracija presega 0,001 odstotka pri izdelkih, ki ostanejo na koži, oziroma 0,01 odstotka pri izdelkih, ki se izperejo.

Ker so med povzročitelji kontaktnih alergij lahko tudi dišave, je njihovo označevanje v Evropski uniji prav tako posebej zakonsko urejeno. Skupaj je zajetih 80 dišavnih alergenov, za katere veljajo posebne zahteve glede navedbe na seznamu sestavin (denimo Linalool, Citronellol, Limonene, Coumarin). Nova ureditev je uvedla individualno označevanje še 56 dodatnih dišavnih alergenov. Ker je za izdelke, ki so bili na trg dani pred 31. julijem 2026, predvideno prehodno obdobje, so lahko takšni izdelki na trgu oziroma dostopni potrošnikom do 31. julija 2028. Zato je vmes lahko na policah še embalaža, ki ne vsebuje vseh na novo določenih navedb.

Med posebej urejenimi dišavnimi snovmi so tudi benzil salicilat, citral in druge sestavine, za katere zakonodaja določa omejitve uporabe oziroma najvišje dovoljene koncentracije. Tudi pri teh sestavinah zato sama prisotnost na seznamu sestavin še ne pomeni, da je izdelek nevaren – pomembni so koncentracija, način uporabe in dejanska izpostavljenost. Namen individualnega označevanja je med drugim omogočiti ljudem, ki so na določeno dišavno sestavino preobčutljivi, da jo lažje prepoznajo in se ji izognejo.

Ob informacijah o posameznih sestavinah pa se lahko hitro pojavi občutek, da mora potrošnik sam preverjati, katera snov je dovoljena in v kakšni koncentraciji. Toda to ni namen sistema kozmetične zakonodaje, so pojasnili na ministrstvu. Po njihovih navedbah potrošnici praviloma ni treba vedeti, pod kakšnimi pogoji ali v kakšni koncentraciji je posamezna snov dovoljena. Odgovornost za varnost izdelka je na odgovorni osebi, ki mora pred dajanjem izdelka na trg zagotoviti njegovo oceno varnosti. Potrošniki pa naj upoštevajo namen uporabe, navodila in opozorila ter naj preverijo seznam sestavin, zlasti če so na katero od njih alergični ali preobčutljivi.

Na embalaži lahko najdemo trditve: "naravno", "brez aluminija", "brez kemikalij", "brez toksinov", "za občutljivo kožo". Kaj pomenijo in kako zanesljivo jim lahko verjamemo? "V splošnem so navedbe o kozmetičnih izdelkih pomembno orodje za obveščanje potrošnikov o značilnostih in lastnostih izdelkov, obenem pa potrošnikom pomagajo izbrati izdelek, ki najbolj ustreza njihovim potrebam in izpolnjuje pričakovanja. Navedbe na kozmetičnem izdelku morajo biti skladne z zahtevami zakonodaje za kozmetične izdelke in ne smejo biti zavajajoče za potrošnike, predvsem pa morajo biti resnične, razumljive, podprte z ustreznimi dokazi in ne smejo zavajati potrošnika ali neupravičeno prikazovati dovoljenih sestavin kot nevarnih," so poudarili na Ministrstvu za zdravje.

Pojem "naraven" v kozmetični zakonodaji ni enotno opredeljen, zato sama navedba ne pomeni, da je izdelek nujno varnejši ali primernejši za vsakega uporabnika. Podobno je pri trditvi "brez aluminija". Takšna navedba praviloma pomeni, da izdelek ne vsebuje določenih aluminijevih spojin, vendar sama odsotnost določene dovoljene sestavine še ne pomeni, da je izdelek varnejši od izdelka, ki jo vsebuje. "Pri presoji takšnih navedb je pomemben tudi njihov celoten kontekst in način, kako jih razume povprečen potrošnik. Problematične so lahko zlasti navedbe, ki z izpostavljanjem določene sicer dovoljene sestavine ustvarjajo vtis, da je ta sestavina sama po sebi nevarna ali nezaželena. Tipičen primer so lahko navedbe, kot je "brez parabenov", če s tem neupravičeno očrnijo celo skupino "parabenov", četudi je njihova uporaba v kozmetičnih izdelkih pod predpisanimi pogoji dovoljena," so sporočili z ministrstva.

Kot še bolj problematični so izpostavili trditvi "brez kemikalij" in "brez toksinov". Pojasnili so, da ni kozmetičnega izdelka brez kemijskih snovi – tudi voda je kemijska snov. Takšne navedbe lahko hkrati po njihovi oceni ustvarjajo napačen vtis, da so drugi kozmetični izdelki zaradi prisotnosti določenih sestavin nevarni. "Tudi navedba "za občutljivo kožo" ni zgolj poljubna marketinška oznaka. Če proizvajalec izdelku pripisuje takšno lastnost, mora biti navedba ustrezno utemeljena," so dodali.

Če je težava predvsem neprijeten telesni vonj, je lahko dovolj deodorant. Če je težava izrazito potenje, je namen antiperspiranta drugačen – zmanjšuje količino potenja, običajno z uporabo aluminijevih soli. Pri občutljivi koži pa naj bo ne glede na izbiro v ospredju predvsem, ali izdelek dobro prenašate in njegova sestava.

Pomembne so obvezne informacije na embalaži: med drugim odgovorna oseba, vsebina, rok uporabe oziroma obdobje uporabe po odprtju, potrebna opozorila in previdnostni ukrepi, številka serije, namen izdelka, kadar ni očiten, ter seznam sestavin.

Če imate občutljivo kožo ali znano alergijo, je najbolje, da ne gledate zgolj marketinških sporočil na sprednji strani embalaže. Obrnite izdelek in preverite celoten seznam sestavin. Če veste, na katero snov ste alergični, se ji izogibajte. Če nimate določene alergije, načeloma ni razloga, da bi vsako sestavino z nenavadnim imenom razumeli kot nevarno. Kozmetični izdelek, ki je zakonito na trgu EU, mora izpolnjevati predpisane varnostne zahteve.

Če deodorant povzroči običajno kožno reakcijo, na primer rdečino, srbenje, izpuščaj ali draženje, po potrebi poiščite zdravniško oziroma dermatološko pomoč. Reakcijo je smiselno sporočiti tudi odgovorni osebi ali distributerju, saj morajo proizvajalci oziroma odgovorne osebe spremljati neželene učinke v okviru sistema kozmetovigilance.

Potreba po deodorantu se lahko skozi življenje spreminja, predvsem zaradi hormonskih sprememb, potenja in občutljivosti kože, je pojasnila dermatologinja Svetlana Ponorac.

V puberteti se zaradi hormonskih sprememb poveča delovanje znojnih žlez in telesni vonj, zato se takrat pogosto pojavi potreba po uporabi deodoranta. V nosečnosti običajnega deodoranta praviloma ni treba opustiti. Koža je lahko v tem obdobju bolj občutljiva, pri nekaterih ženskah pa se lahko poslabša tudi ekcem oziroma atopijski dermatitis. Zato je smiselna izbira nežnejšega, po možnosti brezdišavnega izdelka. Pri dojenju je pomembno predvsem, da deodorant ne pride v neposreden stik z dojenčkom ali predelom bradavic.

V perimenopavzi in menopavzi se zaradi hormonskih sprememb koža pogosto bolj izsuši in postane občutljivejša. Hkrati lahko vročinski oblivi in povečano potenje povečajo potrebo po zaščiti pred potenjem. Tudi v tem obdobju je zato pomembno, da izdelek kože ne draži.

Ni mogoče reči, da je ena oblika deodoranta na splošno najboljša za vse. Pomembnejša sta način nanosa in predvsem sestava.

Pri sticku lahko kožo dodatno obremeni mehansko drgnjenje. Roll-on deodoranti imajo pogosto vodno osnovo in zato potrebujejo konzervanse, ki so lahko problematični pri občutljivi koži. Kremni deodoranti imajo običajno več negovalnih in vlažilnih sestavin, vendar lahko zaradi bolj mastne oziroma vlažne teksture povečajo občutek vlažnosti ali trenja pod pazduhami.

Spreji lahko vsebujejo alkohol in dišave, ki lahko na občutljivi koži povzročijo pekoč občutek in draženje. Pri aerosolnih izdelkih je treba upoštevati tudi način uporabe in paziti, da jih ne vdihavamo. Raziskave so pokazale, da so bile sestavine dišavne mešanice na splošno pogosteje prisotne v vapo- in aerosolnih sprejih kot v roll-on deodorantih, je pojasnila dermatologinja Svetlana Ponorac. Za osebo z zelo občutljivo ali atopijsko kožo je pomembnejša celotna formulacija kot sama oblika izdelka. Če je koža že vneta, poškodovana ali razdražena, pa je najbolje uporabo deodoranta začasno opustiti, ne glede na to, ali gre za sprej, roll-on, stick ali kremo, je dodala.