Ljudje, ki dočakajo 100 let, imajo eno skupno navado

Strokovnjaki, ki preučujejo najdlje živeče skupnosti na svetu, ugotavljajo, da dolgo življenje ni odvisno zgolj od tega, kaj damo na krožnik, temveč tudi od tega, kdo sedi za mizo z nami.

Raziskovalec Dan Buettner, avtor projekta Blue Zones, je več let preučeval območja sveta, kjer ljudje nadpovprečno pogosto dočakajo 100 let. Med skupnimi značilnostmi teh skupnosti niso bile le prehranjevalne navade in gibanje, temveč predvsem močne družbene vezi, občutek pripadnosti ter redni stiki z družino, prijatelji in širšo skupnostjo.

V tako imenovanih modrih conah ljudje praviloma niso osamljeni. Aktivno sodelujejo v skupnosti, ohranjajo prijateljstva in velik del življenja preživljajo v družbi drugih ljudi.

Podobne ugotovitve prihajajo tudi iz znamenite raziskave Harvard Study of Adult Development, ene najdaljših študij o človekovem življenju in dobrem počutju. Raziskovalci so desetletja spremljali življenja udeležencev in ugotovili, da so kakovostni odnosi eden najpomembnejših napovednikov dolgega in zadovoljnega življenja.

Kot so pokazali rezultati, ljudi pred zdravstvenimi težavami ne varujejo le geni ali premoženje, temveč tudi občutek povezanosti z drugimi. Posamezniki z močnejšimi medosebnimi odnosi so pogosto poročali o boljšem psihičnem in fizičnem zdravju.

Osamljenost ni zgolj neprijeten občutek. Strokovnjaki opozarjajo, da lahko kronična osamljenost poveča raven stresa in negativno vpliva na zdravje.

Prijateljstva pa imajo nasproten učinek. Pomagajo pri soočanju s težavami, zmanjšujejo občutek stresa in dajejo občutek varnosti ter podpore. Že preprost pogovor z osebo, ki ji zaupamo, lahko pomembno vpliva na naše počutje.

Pri stotnikih in stoletnikih raziskovalci pogosto opažajo, da ostajajo socialno aktivni tudi v visoki starosti. Redno se družijo, sodelujejo v različnih dejavnostih in ohranjajo stik z ljudmi, ki jim veliko pomenijo.

Poleg prijateljstev se v raziskavah pogosto pojavlja še en dejavnik: občutek smisla oziroma namen v življenju.

Raziskovalci projekta Blue Zones ugotavljajo, da imajo najdlje živeči ljudje pogosto jasen razlog, zakaj zjutraj vstanejo iz postelje. Pri nekaterih je to družina, pri drugih delo, prostovoljstvo, hobiji ali pomoč skupnosti.

Ta občutek smisla lahko posameznika spodbuja k večji aktivnosti, optimizmu in skrbi zase tudi v poznejših letih življenja.

Strokovnjaki zato vse pogosteje poudarjajo, da dolgoživosti ne moremo graditi zgolj s prehrano. Seveda so uravnotežena prehrana, redno gibanje in kakovosten spanec še vedno pomembni, vendar niso edini dejavniki.

Velik vpliv imajo tudi:

kakovostni odnosi,

občutek pripadnosti,

redno druženje,

podpora družine in prijateljev,

občutek smisla in življenjskega poslanstva.

Prav zato strokovnjaki priporočajo, da poleg skrbi za telo negujemo tudi socialne stike. Klic prijateljici, skupna kava, družinsko kosilo ali vključitev v lokalno skupnost so morda preproste stvari, vendar imajo lahko dolgoročno večji vpliv, kot si predstavljamo.

Mnogi pričakujejo, da se skrivnost dolgega življenja skriva v eksotičnih dietah ali dragih prehranskih dodatkih. Toda raziskave kažejo, da odgovor pogosto najdemo precej bližje domu. Najdlje živeči ljudje na svetu praviloma ne živijo izolirano. Gradijo odnose, ohranjajo prijateljstva, ostajajo aktivni člani skupnosti in tudi v visoki starosti najdejo razlog za veselje ter občutek, da jih drugi potrebujejo.

Vir: Dan Buettner in projekt Blue Zones; Harvard Study of Adult Development