Maja Martina Merljak nam je sprva razkrila, kaj jo je pripeljalo do tega, da je izgorela: "Bilo je nekaj dni pred premiero. Partner Jure je bil na dveh ali treh projektih, skratka ni obstajal, večinoma sem bila sama. Prvi sin Val je bil star pet mesecev, dojila sem ga dneve in noči, pri drugem sinu Jonatanu pa so se začeli res brutalni tantrumi, poiskati sem morala pomoč ... Nadaljevala sem tudi že s svojim študijem v Londonu, ker čas odhaja in jutri si že zamudil, a ne? Bila je tudi huda bolezen v Juretovi družini, tudi ena smrt ... Skratka, po slovenski cankarjanski doktrini sem tiho nosila bremena. Dokler ni prišla ta noč, ko se je začelo telo sesuvati ..."

 Igralka je razkrila, da je bila sprva prepričana, da gre za fizičen vzrok, zato je opravila vse potrebne teste, ki so pokazali, da je fizično zdrava. "Zdravljenje se je začelo s trenutkom, ko sem si priznala, da sem jaz – ta močna, odločna ženska, polna vizij in načrtov, ki zmore vse, vse takoj in do perfekcije – vrhunsko ignorirala vsa opozorila in pokurila bonus duševne in telesne zmogljivosti," se je spominjala, nato pa nadaljevala:

"Potem sem poklicala terapevta, ki opravlja tudi medicinsko hipnozo in h kateremu sem pred leti že hodila zaradi težav z nespečnostjo in po čudežu je imel luknjo v urniku. Rekla sem mu, naj me sestavi, kakor ve in zna, ker imam čez nekaj dni premiero. Ko sem odhajala, je rekel, da bo terapija, ki sva jo naredila, držala teden, morda 10 dni, potem bo treba začeti pa delati. Na premieri sem bila kot Superman, takoj za njo odvodila še dva dogodka – jutro 12. dne pa telo ni želelo več sodelovati z mojimi načrti. Mislila sem, da bom naredila nekaj terapij in šla nazaj na stara pota. Ko sem dojela, da bi bilo dobro, da grem prvič v življenju na bolniško, me je sesulo, korona in panika ob njej tudi nista pomagali, ampak nekje sem, ne vem, kako, zbrala zdravo pamet in poslušala psihiatrinjo ter osebnega zdravnika in ustavila svoj brzovlak."

Od takrat je dnevno prehodila 12.000 korakov, vsak dan brez izjeme meditirala, najbolj pa ji je pri premagovanju izgorelosti pomagala tehnika "mental nothing" ... "Najpomembneje pa je to, da sem se neomajno odločila, da se preko terapij na večinoma kar tedenski bazi olupim do dna in zasidram nove kode," je še poudarila.

Na vprašanje, koliko časa je potrebovala za okrevanje, je Maja odgovorila: "Po slabem letu je prvič prišlo zmerno in trajnejše izboljšanje. Do takrat je šlo večkrat malo gor, pa tudi še bolj navzdol." Iskreno pa nam je zaupala tudi najtežje trenutke, ki so zaznamovali njeno okrevanje:

"Spominjam sem, kako sem enkrat zaradi napada panike padla v nezavest, z otrokoma sem bila sama doma, in ko sem prišla k sebi, sem ležala na preprogi, otroka sta bila nad menoj, me gledala in starejši je bil močno prestrašen – malemu seveda ni bilo nič jasno. Prvi večji preboj se je zgodil nekaj dni za tem, ko sem čutila, da prihaja spet večji napad, ki bi ga navadno z zdravili ustavila ali vsaj omilila – še vedno sem morala funkcionirati, biti mama, ne? Tokrat sem si pa rekla dovolj in naj pride, pa tudi če me ubije. Juretu sem rekla, da je hudo, naj prevzame otroka in se zaprla v kopalnico. Spominjam se, da sem se tresla po celem telesu, komaj dihala, srce je divjalo, hotelo iz mene ... Vem, da se marsikomu zdi to abstraktno, ampak prvič sem opazovala to paniko, celo kot bi bila nekaj živega, otipljivega. Naenkrat, tudi ta trenutek je še vedno živ v meni, se je vse popolnoma, ampak res popolnoma umirilo, kot da bi stopila skozi meglo na svetlobo, spominjam se barv in zvokov, ki so postali spet jasni. Jure je rekel, da me približno 15 minut ni bilo, iz kopalnice sem prišla zelena v obraz, prepotena. In to je bil zadnji tako brutalen napad. Ni bilo niti približno že konec, ampak precepcija se je popolnoma spremenila. Začela sem živeti s tesnobo v obliki dušeče skale v prsih, jo poimenovala Miki Miška, in iz dneva v dan je tako postajala manjša in manjša, dokler je enkrat po kakšnem letu in pol, verjetno pa bolj dveh, na dnevni bazi ni bilo več. Kmalu sem preko terapij tudi dojela, da mi je v resnici moja Miki Miška v pomoč – pojavi se, kadar se bližam robu ali hodim v slepi ulici."

 Maja Martina Merljak sicer še danes hodi na terapije, le manj pogosto kot je na začetku. Po približno dobrih treh letih je spet začutila svojo približno polno energijo, lahko začela tudi teči in trenirati. "Psihiatrinja mi je na začetku rekla, da bom za izgorelost nekoč še hvaležna. Poslala sem jo v tri krasne, a danes popolnoma razumem, kaj je mislila. Dejstvo je, da se počutim boljše kot kdaj koli prej," je še priznala, nato pa to tudi utemeljila:

"Težko je opisati, ker gre za občutek, ampak na prvi pogled se zagotovo jemljem manj resno, kar je za kolerika čista svoboda.  Manj je sramu in stvari, ki so v resnici trivialne, so takšne tudi zares postale. Zlepa me stvari ne vržejo več iz tira. Več je radosti in miru. Vprašanje moram ali želim je tudi na dnevnem redu. Tudi ali je vse res nujno treba zdaj. Presenetljivo pa sem celo mnogo bolj produktivna. Dobila sem večjo samozavest kot igralka – in kot človek nasploh. Uživam v svoji norosti! Zdaj se tudi šele zavedam, da sem šla v življenju skozi kar nekaj poz – slabih imitacij poz nekoga drugega, seveda – ampak zgolj zato, ker sploh nisem vedela, kdo jaz sem, nisem čutila lastnega jaza. Zdaj se v meni počasi kristalizira moj prstni odtis in da ne rabim biti ne več ne manj, kot sem. Sem tudi mnogo boljša mama, rekla bi celo, da zelo dobra. Začela sem oboževati napake. Razvila močnejše sočutje. Že po naravi nisem človek, ki sodi, zdaj pa še manj – prijatelje, ko mi kaj povedo, najprej vprašam, če bi rad slišali moj nasvet ali mnenje, šele potem govorim. Ker ne, nimam pojma, kaj se dogaja v tebi. Zdaj razumete, zakaj sem hvaležna za to brutalno izkušnjo?"

Majo Martino Merljak lahko na VOYO spremljate v novi sezoni humoristične serije Za hribom! 

Več osebnih življenjskih zgodb in izpovedi pa lahko preberete tudi na portalu Vizita pod zavihkom ŽIVLJENJSKE ZGODBE.