Najprej sem bila šokirana, ko pa sem izvedela, da so me izbrali ljudje in mi dali svoj glas zato, ker so hvaležni, sem bila zelo vesela. Priznanja nikoli ne dobiš sam in tudi jaz si ga nikoli nisem in nikoli ne bom prisvajala. To je kolektivni uspeh, ki ga z veseljem delim s sodelavci, prostovoljci, donatorji, vsemi, ki nas podpirajo in nam pomagajo. Najlepše pa je, da nam ga je podarila javnost, ne politika. V takih trenutkih se človek zave, da mora naprej, saj je potrebno iz brezna revščine rešiti še veliko otrok. Sama verjamem v boljši jutri, saj vidim, da je v Sloveniji veliko dobrih ljudi, ki so pripravljeni pomagati.

Kaj v vašem življenju vas je zaznamovalo, da ste se odločili pomagati otrokom?

Zaznamovalo me je življenje samo. Rojena sem v družini, ki je potrebovala pomoč otrok, da sta starša zmogla skozi življenje. Moj oče je bil slep, mama pa slabovidna in naše življenje je bilo veliko materialno odrekanje, istočasno pa sem se naučila osredotočiti se na ljudi in zato ne znam živeti drugače. Prepričana sem, da sem poslana na ta svet natanko za zgodbo, ki jo živim. Nikoli nisem živela drugače in verjamem, da nikoli ne bom, ker ne znam. Vrednost sem že od otroštva dajala človeku. Ne moreš se pogovarjati z objektom in z njim deliti lepe stvari, lahko pa jih deliš s človekom. Tudi sama sem bila kot otrok marsikdaj socialno izključena in vem, kako pomembno je, da si postavimo cilje, sanjamo o njih in uberemo pravo pot, da jih uresničimo.

Ne. Kot otrok nisi sposoben v sebi predelati odgovornosti do življenja drugih, zato sem v zgodbo, v katero so me postavili odrasli, šla zelo otroško in neodgovorno. Včasih se mi zdi, da to področje še danes nisem povsem obdelala, ker preveč ponotranjim odgovornost za družbo in vsakega posameznika znotraj nje, ki skozi življenje ne more iti tako, kot bi moral. To je postala moja življenjska pot in zato ne znam živeti drugače.

Vrata vašega doma so bila vedno odprta za otroke z roba družbe. Kakšen je bil odziv družine?

Vse življenje se že gibljem med otroki, ki niso imeli spodbude v družbi in ti so vedno našli pot do mene. Tudi moja otroka sta vedno nesebično pomagala, saj nista mogla imeti drugačnih vrednot, kot sem jih imela sama. V projekte, na katerih sem delala, je bila vključena vsa družina, ki je bila odprta za vse pomoči potrebne otroke. Vsi skupaj smo še danes del številnih zgodb. Tako tudi moja otroka nadaljujeta moje delo, saj vzgoje ne moreš imeti z besedo, vzgojo živiš. Otroci povzemajo življenje staršev in tudi v naši družini ni bilo nič drugače.

Kdaj in zakaj ste se odločili za sodelovanje z Zvezo prijateljev mladine?

Moja mama je bila prva predsednica Odbora za socialo na terenu, predhodnika Centra za socialno delo. Ne glede na njeno slabovidnost je bila družbeno zelo angažirana in tako je čisto spontano prihajalo do prehoda v programe Zveze prijateljev mladine in naprej. Tu sploh ni šlo za to, kam in kako se vključiti, ker je družba ves čas izražala potrebo po tistih, ki smo bili pripravljeni dati vse od sebe.

Na kateri dosežek v svojem življenju pa ste najbolj ponosni?

Ponosna sem na svoja otroka in na vse otroke, ki so zmogli skozi življenje, prav tako pa tudi na vse ljudi, ki so skupaj z nami našli notranjo moč in verjeli v boljši jutri.

Kako huda je trenutno stiska slovenskih otrok?

Stiska otrok je zares izjemna in ob vsaki zgodbi mi je zelo težko. A tudi če je politika omajala ali zrušila temelje socialne države, pa je na drugi strani po civilni pobudi naših organizacij pričela zgodbo vrednot, kot so sodelovanje povezovanje in solidarnost. To je tisto, kar me opogumlja in v tem vidim svetlo prihodnost naše družbe. Verjamem, da bo tej poti morala slediti tudi politika. Sicer pa imamo take politike, kot si jih zaslužimo in dejstvo je, da smo mi tisti, ki smo napačno izbirali.

Tega je res veliko. Zdržim zato, ker imam pred sabo vedno številne zgodbe obupanih družin. Verjetno bi že obupala, a se zavedam, da ne smem, ker te družine brez nas ne bodo zmogle, zato se mi zdi vredno vztrajati. Vsi kdaj klonemo, dejstvo pa je, da ne moremo biti vsem všeč. Sama s tem nimam težav, če jih imajo drugi z mano ali z mojimi sodelavci, pa se s tem ne smem obremenjevati. Ko sem deležna kakšnih obtožb, si običajno vzamem nekaj časa za sprostitev, potem pa grem naprej in pomagam družinam otrok, ki potrebujejo pomoč. Vem, da se ne smem ustaviti. Me pa obtožbe zabolijo, kar je normalno. Tudi jaz sem samo človek.

Smo Slovenci pripravljeni pomagati kljub temu, da se tudi sami soočamo z vse večjo stisko?

Da. Če smo še pred leti donatorje, ki so zmogli pomagati, sami prosili za finančno pomoč, se danes solidarnost vse bolj zbuja med ljudmi, ki tudi sami težko živijo, a so pripravljeni deliti tisto malo, kar imajo. To je tisto, kar nas povezuje v solidarnosti in prizadevanjih. Zdi se mi, da smo danes vsi začutili potrebo, da si pomagamo, se podpiramo in spodbujamo. Prav zato sem prepričana, da Slovenijo čaka lepa prihodnost, če bomo le uspeli najti dobro vodstvo. Ljudem namreč ne moreš samo jemati, moraš jim dati tudi priložnost, da dostojno živijo.

Da, vsako jutro si vzamem čas zase, ki ga posvetim teku v naravi. Narava mi pomaga zdržati, vrača mi energijo, da se lahko prečistim, da si sestavim dan in zgodbe ter program dela. Ves čas imam občutek, da sem kozmično povezana, da vse, kar mi manjka, dobim nazaj. Ko delaš z otroki, moraš biti to samo ti. Tu ni igre, ni maske. Tukaj si ti. Otroci vedno sprejmejo le tistega, ki ga začutijo. Če ga ne začutijo, potem jim ne more pomagati. Otrok ti da najbolj čisto energijo in to je tisto, kar te lahko osreči, ti da moč in ti povrne za vse, v kar vlagaš.

V kateri smeri naj se Slovenke in Slovenci trudimo, da bomo imeli vsi skupaj lepši jutri?

Vsi skupaj se moramo truditi predvsem v prepoznavni vrednosti človeka. Izgubiti materialno dobrino je težko, a nič se ne more primerjati z občutki ob izgubi sočloveka. Prepričana sem, da je bogastvo bilo in vedno bo v ljudeh. Materialna dobrina nam samo pomaga preživeti. Imamo le eno življenje – preživimo ga kar se da dobro in stremimo k temu, da bo vsem lepo.