Prvič, takšna hrana ima boljši okus, ker je bolj sveža. Drugič, takšen način je bolj prijazen do okolja, saj zahteva manj prevoza. Tretjič, uporaba lokalnih pridelkov podpira razvoj domačega gospodarstva. Četrtič, tako bolje spoznam svoje sosede! Petič, nekatera živila naj ostanejo na območjih, kjer uspevajo. Tako se lahko podpre razvoj regionalne identitete poleg vsega, kar sem že naštela.

Elitnim restavracijam Charlotte, od koder prihajate, ste najprej dobavljali domačo svinjino, nato ste odprli svojo restavracijo, v kateri nudite jedi, narejene iz lokalno pridelanih živil. Ste pionirka na tem področju. Kakšen je bil odziv strank?

Odziv je bil neverjeten. Sprva so nekateri vihali nos nad dejstvom, da nekaterih jedi niso mogli naročiti kadar koli v letu. A ko so slišali naše argumente, zakaj je tako pomembno, da jemo lokalno in sezonsko, sploh pa potem, ko so sami okusili razliko, je postalo lažje 'prodati' to idejo. Stranke so navdušene nad tem, da je naša restavracija drugačna od stotine drugih restavracij v našem mestu. Ki so si mimogrede zelo podobne, saj kupujejo iste sestavine pri istih grosističnih distributerjih. Ljudje vedo, da pri nas dobijo svež obrok vsak dan, ob tem pa se lahko zanesejo, da bodo sestavine vedno sveže, kakovostne in od kmetov, ki jih dobro poznamo. To se mi zdi še posebej pomembno, ko želimo privabiti turiste, da pridejo k nam, da jim lahko ponudimo hrano, ki je resnično iz naših krajev in ne iz neke oddaljene dežele.

Je za lokalnega kmeta težko tekmovati na trgu z velikimi prehranskimi multinacionalkami?

Seveda! Vsak mali podjetnik vam bo znal povedati, kako težko je tekmovati z velikimi podjetji. Kmetje se srečujemo z dodatno težavo, saj ne dobimo nobene državne pomoči, ki pa jo dobijo naši močni nasprotniki. Največji udarec so nam zadala velika prehrambna podjetja, ki so med potrošniki ustvarila prepričanje, da hrana mora biti poceni. A ob tem ne razkrijejo skritih pasti poceni hrane: stroškov vpliva na okolje, subvencij in stroškov zdravstvenega sistema. Zaradi razlik v velikosti je za nas veliko dražje proizvesti dobrine. A majhnost nam omogoča, da lahko zagotovimo vrhunsko kakovost. Temu rečemo 'obrtniško kmetijstvo', pri našem poslu ne gre za množično proizvodnjo, tako pri nas ni bližnjic, kot jih delajo velika podjetja. Na srečo je za vse več ameriških potrošnikov to pomembno.

V svetu vrhunske kuhinje ni veliko šefov kuhinje ženskega spola, običajno so med najbolj znanimi in cenjenimi šefi moška imena. Kako ste se uspeli prebiti v tem 'moškem' svetu?

Sama sem si utrla pot. Sem zelo trmasta in odločna, poleg tega pa rada delam. Pokazala sem, da se želim učiti in bila sem pripravljena delati prav tako trdo, kot vsi ostali v kuhinji. Moja strast napaja vse, kar počnem, in ko sem z znanjem podprla svoj talent, sem se lahko dokazala. Vse več žensk na različnih področjih to počne, kar je čudovito. Potrebujemo takšno raznolikost!

Katere so po vašem mnenju največje razlike med moškim in žensko v kuhinji?

Običajno ženske bolj pritegnejo peka kruha in sladic, moški pa zavzamejo pozicijo ob štedilniku, kar je po mojem bolj stvar organizacije. Ženske običajno pokažejo več natačnosti pri serviranju in aranžiranju jedi na krožniku, saj bolj skrbno okrasijo hrano. Moški običajno oblikujejo večje porcije, pri dekoraciji niso tako natančni. A kuhanje je zelo osebna zadeva, težko je posploševati glede na spol.

Za Slovenijo ste prvič slišali lani decembra, ko so vas povabili k projektu, v katerem bi kot ambasadorka predstavili ameriško kuharsko tradicijo. Kako bi našo deželo, zdaj ko ste jo nekoliko spoznali, opisali prijateljici?

Dejala bi ji, da je Slovenija čudovita! Dejala bi ji, da mora biti njeno naslednje potovanje v Slovenijo. Je čudovita dežela, ljudje so krasni in hrana tako dobra, da si želiš še. Vino je eno boljših, kar sem jih kadarkoli pokusila. A hkrati bi najraje to skrivnost obdržala zase. (smeh)

Med svojim popotovanjem po Sloveniji ste imeli priložnost spoznati naše prehranjevalne navade. Se vam zdi, da se zavedamo, kakšno hrano uživamo, se zavedamo pomena uživanja lokalnih živil?

V mestih smo opazili, da je želja gostom ponuditi mednarodno kuhinjo, kar je pričakovati, saj želijo nekatere restavracije turistom dati občutek, kot da so doma. V mestih se kaj hitro zgodi, da se izgubi povezava s hrano, saj je ne pridelujete. Po mojih izkušnjah je na slovenskem podeželju zavedanje, kako pomembno je kupovati in jesti lokalno pridelane izdelke, večje, saj je ne nazadnje od tega odvisno posameznikovo preživetje in preživetje njegovega soseda. Upam, da boste Slovenci spoznali, kako posebne so vaša kuhinja in vaše tradicionalne jedi, saj boste tako lahko nadaljevali razvoj gospodarstva. Seveda se kaj hitro zgodi, da, predvsem restavracije, kupujejo poceni hrano, ki prihaja od daleč. Ob tem se ne zavedamo, da s tem pošljemo daleč stran tudi svoj denar. Ta denar ne pomaga našemu, domačemu gospodarstvu, od katerega pa smo odvisni. Treba je gledati na stvari dolgoročno.

Kaj ste Slovence naučili o tradicionalni ameriški kuhinji?

Upam, da sem uspela prenesti sporočilo, da ameriška hrana ni samo hitra prehrana! V svoje jedi rada vključim veliko zelenjave in zelišč ter tudi surove sestavine. Všeč so mi manjše porcije, ki jih potem tudi skrbno oblikujem. Rada pogledam barvit krožnik. Upam, da sem Slovence naučila, kako zabavno je lahko kuhanje. Kuhanje je lahko čudovita priložnost za učenje in deljenje svojega znanja. Hrana je darilo!

Ste preizkusili katero od naših tradicionalnih jedi? Katera vam je bila najbolj, katera pa najmanj všeč?

Seveda! Imela sem to priložnost, da sem preizkusila mnoge slovenske jedi, večinoma z vzhoda države. Všeč mi je bilo vse, kar sem preizkusila: več različic potice in gibanice, pohorski pisker, bograč, bujto repo, kislo repo, štruklje, dodole in še bi lahko naštevala. Težko bi rekla, da mi kaj od tega, kar sem poskusila, ni bilo všeč. Res ste lahko srečni, da imate vse te zaklade. Hvala, ker ste jih delili z mano!

Šefa Cassie Parsons in Lennyja Russa lahko na njunem popotovanju po Sloveniji spremljate v oddaji Zabeljeno po ameriško ob nedeljah ob 17.30 na POP TV.