Janina Scarlet je bila stara štiri leta, ko je eksplodiralo v jedrski elektrarni v Černobilu. Z družino so se leta 1995, ko je bila Janina, ki je danes psihologinja in znanstvenica, stara 12 let, preselili v New York. 'Ne dotikaj se je, kužna je!', 'Ali si radioaktivna?' in 'Ali se svetiš v temi?' je le nekaj vprašanj, ki jih je bila deležna kot nova učenka v šoli v Brooklynu. "Bilo je leto 1995 in jaz sem bila iz Ukrajine, ki je takrat še vedno spominjala na samo eno stvar: Černobil," v svoji zgodbi za Woman's Health pove Janina. 

Spomnimo, 26. aprila 1986, ob 1.23 se je zgodila največja jedrska katastrofa na svetu, poleg dveh eksplozij atomskih bomb, ki so ju ZDA odvrgle na Hirošimo in Nagasaki med svetovno vojno. Dolgih 30 ur je trajalo, da so oblasti ljudem razkrile, da je mesto povsem prekrito z radioaktivnim prahom in da se sevanje nevarno širi na širše območje. Zgodilo se je le 300 kilometrov od njenega domačega mesta Vinnitisia in le nekaj mesecev pred njenim tretjim rojstnim dnem. 

"O samem dogodku se ne spomnim prav veliko, spomnim pa se, da je bilo okoli mene veliko zmede v času eksplozije," pravi Janina in dodaja, da se je zmedenost dva tedna kasneje, ko so izvedeli, kaj se je dejansko zgodilo, spremenila v skrb. Namreč šele ko so druge države začele opozarjati na to, da je nekaj hudo narobe, je vlada izdala obvestilo o tem, kakšna je situacija in vsem priporočila jemanje joda, da bi preprečili morebitne zdravstvene zaplete. 

"A do takrat smo bili že več tednov izpostavljeni sevanju, že samo od tega, da smo bili zunaj, pili vodo in jedli surovo sadje. Vse to je bilo namreč zastrupljeno." Približno šest mesecev kasneje so ljudje začeli zbolevati. Med njimi tudi Janina. Njen imunski sistem je bil močno prizadet in že zaradi preprostega prehlada je lahko pristala v bolnišnici. "Zaradi vremenskih sprememb mi je iz nosa tekla kri in imela sem hude migrene, ki so jim sledili napadi."

Čeprav se ne spomni vsega, so ji številni obiski bolnišnice ostali v spominu vse do danes. "Spraševala sem se, ali bom sploh preživela otroštvo." Nekaj let po černobilski katastrofi je veliko mladih začelo zbolevati za rakom in umirati. Med njimi je bila tudi najboljša prijateljica njene mame, ki so ji pri 35 letih postavili diagnozo rak, kmalu zatem pa je umrla. "Spomnim se, da sem bila prestrašena. Strah me je bilo tega, da bom zbolela, da bom dobila migreno, ki se bo končala z napadom, strah, kaj se bo zgodilo z mano."

Ko je nekega dne med poukom dobila migreno, jo je učiteljica poslala domov. Ker je starša nista mogla priti iskat, je domov odšla sama, saj so živeli le nekaj sto metrov od šole. Do takrat, ko je prišla do doma, je bila bolečina že neznosna in pred očmi se ji je meglilo. Ko ji je končno uspelo odkleniti vhodna vrata, je stopila v stanovanje in se pogledala v ogledalo: njene oči so bile krvavo rdeče. "Bila sem prestrašena, brez upanja in v takšni bolečini, da sem se zgrudila."

Njeni napadi so se z leti nato umirili, migrene pa so ostale. In čeprav se je njeno zdravstveno stanje izboljšalo, je imela Janina težave pri sprejemanju nove kulture in sklepanju prijateljstev. Ko je bila stara 16 let, je prvič videla film X-Man, film, v katerem so bili mutanti, ki so bili izpostavljeni sevanju. A niso bili žrtve, temveč heoriji. Superjunaki. "To je bilo prvič, da sem spoznala, da nisem žrtev, ampak preživela. Ko sem videla ta film, sem se v srednji šoli vpisala na psihologijo. Zdaj sem psihologinja, ki je specializirana za uporabo superjunakov in drugih fikcijskih zgodb, da bi z njimi pomagala ljudem obvladovati travmatični dogodek."

Ob katastrofi je umrlo 28 ljudi, evakuirali so jih več kot 300.000

Kar 800.000 hektarjev obdelovalnih površin in 700.000 hektarjev gozdov je bilo uničenih, sevanje pa se je razširilo nad velik del Evrope. Koliko ljudi je umrlo zaradi posledic sevanj, ni znano. Se je pa pojavljalo veliko primerov raka ščitnice, do leta 2005 kar okoli 7.000 primerov. V prvih dneh je umrlo 59 ljudi, v naslednjih letih več kot 4.000, skoraj četrt milijona je hudo bolnih.

Leta 2011 sta se v mesta okoli černobilske jedrske elektrarne, kamor se je po 25 letih na svoje domove vrnila le peščica nekoč evakuiranih prebivalcev, odpravila tudi naš fotograf Miro Majcen in novinarka 24UR Katja Horvat. "Drevesa so prerasla ulice in prazne bloke obdala kot oklep. V stanovanjih so raztreseni razpadajoči deli pohištva, s sten visijo še vedno pisane tapete. Velik del mesta je pospravljen, saj so ga pospravili delavci že pred 25 leti," sta tedaj dejala.