Sovjetska vojska

Pri rosnih sedemnajstih letih se je Galya pridružila ekipi takrat najbolj znanega in najbolj razširjenega sovjetskega časopisa Pravda, v katerem je pisala o politiki in vojski. A takrat so novinarji, ki so hoteli pisati o teh temah, morali prestati vojaško usposabljanje. Galya se je torej pridružila sovjetski vojski in v naslednjih letih pisala o vojaških podvigih, demonstracijah in aktualnem političnem dogajanju. Leta 1984 je sodelovala pri vojaški misiji na severu. "Še sama ne vem kako, a kar naenkrat sem se znašla na zemlji svojih prednikov. Ljudi, ki resnično niso mogli razumeti, kako se lahko kakšna ljudstva sveta prepirajo in pobijajo med seboj zgolj zaradi koščka zemlje ali trenutka nadvlade," pravi Galya, ki je zaradi tega spoznanja po tehtnem premisleku izstopila iz vojaških vrst in se odločila postati arktična raziskovalna novinarka.

Tik po razpadu Sovjetske zveze je Galya na krovu zelo starega transportnega vojaškega letala spoznala svojega bodočega soproga, ameriškega vojaka. Raziskovalka se šele danes zaveda, da je za njuno seznanitev v veliki meri kriva usoda. "Kaj lahko bi se zgodilo, da bi se v dolgih letih hladne vojne pobila med seboj, če bi naju poslali v spopad med ameriškimi in sovjetskimi vojaškimi silami." Galya se je po umiritvi razmer v Rusiji preselila v New York, kjer sta si s soprogom ustvarila dom in družino. A raziskovanja željna avanturistka danes tam preživi le kakšen mesec na leto. Ves preostali čas se z različnimi odpravami mudi na mrzlem severu. "Po svojih izračunih sem na Arktiki preživela že več kot 30 let svojega življenja," pravi danes 51-letna Galya. "Vse svoje imetje večino časa nosim v velikem nahrbtniku, česar sem vajena že od malih nog. Ker smo bili nomadi, smo imeli mobilni dom, nikjer nismo ostali dalj časa."

Galya se večinoma posveča poročanju o življenju plemen in ljudstev na severnem polu. V svojih odpravah raziskuje njihove kulture, običaje in navade, ki so naši civilizaciji še kako tuje. Na ta način skuša dokazati, da je mogoče preživeti tudi v ekstremnih vremenskih razmerah, in to brez za nas skorajda samoumevnih sredstev, kot so oblačila, tekoča voda, klimatske naprave, trgovska središča, javni promet in široke ustrezno označene ceste. Prepričana je, da bi vsak izmed nas vsaj enkrat moral zapustiti mehek in varen kokon ter se izpostaviti razmeram, ki vladajo na severnem polu, da bi znova znal ceniti življenje. Galya pravi, da svojega načina življenja ne bi želela zamenjati za nič na svetu. Na Arktiki je srečna, saj se druži z ljudmi, ki jih zaradi nedostopnosti sodobne civilizacije še nista dosegla zavist in pohlep. Všeč ji je, da ne more kljubovati naravi, temveč se ji lahko le prilagaja in živi z njo.

Vedno ne gre vse po načrtu

Galya vse svoje ugotovitve in opažanja fotografira, če se le da, jih posname tudi na filmski trak svoje amaterske kamere. Na mrzli sever velikokrat pelje avantur in raziskovanja željne Američane. Sebe dojema kot vez med sodobno civilizacijo in ljudstvi na severnem polu, katerih življenje je večini sveta popolnoma neznano. Kljub večletnim izkušnjam še vedno ne more predvideti vsega, kar se ji lahko zgodi med potovanji. Junija lani je tri kolege avanturiste peljala na Grenlandijo. Potovali so v majhnem odprtem čolnu v velikosti zofe, v katerem so imeli komaj dovolj prostora za spanje. Zaradi težkih vremenskih razmer, v katerih se je bilo nemogoče zasidrati na nabrežju, je morala skupinica več dni preživeti na odprtem, delno zamrznjenem morju. A Galya se zaveda, da so tudi taki pripetljaji del njenega dela, v katerem neskončno uživa. Priznava, da ni nikoli niti za trenutek pomislila, da bi življenje posvetila čemu drugemu. "Pripadam severnemu ljudstvu in edino, kar si želim, je zagotovilo, da bo svet slišal njihov glas," je odločena raziskovalka.