'Gospod Janša, mi lahko zagotovite, da ne bom kazensko preganjana?'

Preprosto zato, ker nisem mogla več biti tiho, nisem mogla več biti mirna ob vsem. Ko poslušaš toliko zgodb, toliko krivic, toliko barabij ... kako si lahko tiho? Jaz ne morem biti, slej ko prej mora iti ven. Saj veste, baje da neizrečeno povzroča čir na želodcu, no, jaz imam svoj želodec rada. Drugi razlog je ta, da mislim, da dokler si povsem neaktiven, tudi pritoževanje doma ali za točilnim pultom ni povsem smiselno. Saj si ne domišljam, da sem jaz storila kaj konkretnega. A vsaj ubesedila sem tisto, kar očitno žre precej ljudi, povedala sem, kar mislim, in za tem stojim. Morda pa je tudi to ena od poti družbenih sprememb – najprej sami sebi mrmramo v brk, potem glasno godrnjamo, nato artikuliramo, samo še storiti moramo kaj! Tretji razlog pa je povsem oseben. Ker vedno, ko slišim kake take novice, v meni naraste jeza, obup, občutek nemoči. Zakaj za vraga zame potem ne morejo veljati taka pravila igre?

Vam je predsednik Janša že kaj odpisal, ste dobili kakršen koli odgovor, odziv?

Ne, hahaha. Pa ne, da ste mislili, da bo? Za to bi bila potrebna ... moda ...

Očitki protikorupcijske komisije so leteli tudi na voditelja opozicije in ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Boste pisali tudi njemu?

Ne. Kdor je prebral pismo, ve, da sem mu pisala kot predsedniku vlade. Če bi bil to Janković, bi njemu. Pa ni. Za predsednike strank pa mi je, prav žal, malo mar – to je stvar strank, njihovih članov. Jaz nisem niti članica niti podpornica nobene od teh ne kake druge. Predsednik vlade pa JE moja stvar. Sicer pa ... žalostno, kajne? Tole ni kritika vas – ampak pomislimo no ... mene sprašujete, ali bom pisala tudi drugemu? Kaj zares nihče od njih sam nima niti trohice morale in etike? So taka pisma res potrebna? Očitno ja, saj vem.

Na vaše pismo na družbenem omrežju Facebook se je odzvalo veliko število tistih, ki so ga prebrali. Kako komentirate vse te 'lajke' in odzive nanj?

Presenečena sem, šokirana. Pismo sem napisala, kot rečeno, ker nisem mogla več biti tiho. Nikakor nisem pričakovala ničesar, razen morda kakega "všeč mi je" katerega od mojih prijateljev in kakega negativnega odziva, glede na to, da je to na strani Janeza Janše. A očitno ljudem res ni več vseeno. Vsi imamo dovolj. Včasih je samo pretežko izpostaviti se. Kako razumem podporo? To ni podpora meni. Je podpora vsem nam! Komentarji pa ... glede na to, da jih je večina glasov podpore, sem brez besed. Vsi se pa tako ne bomo nikoli strinjali. In prav je tako.

Večina raje za štirimi stenami izraža svoje nezadovoljstvo, vi pa ste se javno izpostavili. Vas ni nič skrbelo, kakšen bo odziv na vaše pismo?

Haha. Veste, da vaše vprašanje in mnogo komentarjev, kako sem si upala, da imam 'jajca', da si upam ... pravzaprav pomenijo, da je to nekaj ... skorajda kriminalnega? Saj sem samo izrazila mnenje! Mislim, da sem ga izrazila na zelo kulturen in miren način, da nisem zapisala nobene laži, nisem obrekovala, nisem obtoževala. Hudo je, da moraš imeti pogum, da poveš, kar misliš, čeprav na kulturen način. Sicer pa, v nekaj urah je svoj klik pismu samo na uradni strani dalo več kot 5000 ljudi. Veliko jih kopira. Če se mi kaj zgodi, boste vedeli, ha ha ha.

Se vam zdi, da so ženske v Sloveniji dovolj 'glasne' ali se počutite bolj osamljeni v tem smislu?

Slovenija ni ravno, splošno gledano, raj za enakopravnost in 'enakoglasnost'. Kar me kot nekoga, ki se ima za feministko, pa prosim ... že vnaprej – ne sovražim moških, to ni definicija feminizma!, velikokrat jezi, seveda. Kar pa se takih situacij in politike tiče, mislim, da smo si prav podobni, ženske in moški. Vsi se raje razburjamo zvečer v dnevni sobi. Česa nas je strah?

Glede na to, da v pismu izražate nezadovoljstvo nad politiko, ste bili na protestih?

Ne, nisem bila. Naj rečem, da mi je žal? Ja, verjetno. Imam razloge, mnogi bi rekli, da so le izgovori. Otrok, razdalja do Ljubljane, nimam avtomobila, javnih prevozov ni, denarja ni ... Ja, morda so le izgovori. Sem pa v duhu tam!

Pišete o svoji brezposelnosti. Zakaj mislite, da ne dobite službe?

Moja brezposelnost ni bistvo pisma in nočem, da to postane. Na kratko – bolj ali manj sem brezposelna od diplomiranja, dobra 4 leta je od tega, iskala in delala pa sem na področjih, ki z mojim študijem imajo in nimajo zveze. Vmes pa še porodniška ... Trenutno pa se najbolj vrtim v tistem začaranem krogu – ni izkušenj, ni dela, ni izkušenj ... Vedno globlje. A, kot rečeno, to ni bistvo pisma.

Kaj pričakujete od slovenskih politikov?

Pričakujem? Mislite, da še imam kaka pričakovanja? To bi pomenilo, da imam določeno vero vanje, določeno zaupanje, da jim pripisujem lastnosti ... ki jim jih ne! In pika.

Pismo, ki ga je Alenka Hlep naslovila na premierja Janeza Janšo, najdete tukaj.