Preden je postala režiserka, je Haifa delala v naftni družbi, vendar pa ji delo ni nudilo zadovoljstva, ki bi si ga želela. Na sestankih družbe je namreč nikoli niso jemali resno, prav tako zaradi spola ni imela pravice do predlogov ali vprašanj. Njen glas ni imel veljave. Obupana se je nato odločila popolnoma predati filmskemu ustvarjanju. Čeprav je šlo za veliko tveganje, se je lotila snemanja prvega kratkega filma in takoj začutila svobodo – takoj je vedela, da je našla pravi poklic. Sledila sta še dva in že njeno začetno režijsko udejstvovanje je naletelo na odlične odzive tujega občinstva. Haifa si je tako denimo prislužila filmske nagrade v Združenih arabskih emiratih in na Nizozemskem. Sledil je dokumentarec 'Ženske brez senc' ('Women Without Shadows'), ki govori o skritem življenju žensk v Perzijskem zalivu. S tem izdelkom se je predstavila na 17 mednarodnih festivalih, odzivi pa so bili naravnost fantastični. Haifa 'zategnjenosti' v domovini ni zdržala. Poročila se je z Američanom, s katerim sta dolga leta živela v Združenih državah Amerike, pred kratkim pa sta se preselila v Bahrajn.

'Vadžda' – deklica, ki si želi kolo

Ena Haifinih najvidnejših stvaritev je zagotovo film 'Vadžda' ('Wadjda'), ki je svetovno premiero doživel na letošnjem beneškem filmskem festivalu. Poseben pa je zato, ker je Haifa zanj napisala tudi scenarij. Gre za prvi celovečerec, ki je bil v celoti posnet v Savdski Arabiji, pripoveduje pa o zgodbi 11-letne Vadžde, ki si obupano želi novega sijočega zelenega kolesa. Morda se sliši precej banalno, a za ta podvig se mora deklica upreti verskim oblastem in njenim učiteljem v šoli. V močno patriarhalni družbi, kot je Savdska Arabija, ženske namreč nimajo identitete in zato ni običajno, da bi se deklice naokrog vozile s kolesom. A Vadžda je odločena, da si želi kolo, zato se udeleži tekmovanja v recitiranju Korana ter zmaga, vendar pa ji konservativna ravnateljica noče predati denarne nagrade. Vzporedno z njeno zgodbo se razpleta tudi zgodba njenih staršev: oče zapusti mater in se poroči z drugo žensko. Na premieri filma je Haifa medijem povedala, da glavna junakinja v njenem filmu preizkuša meje vloge žensk v izredno konservativni družbi, kjer jo ljubezen do zahodne glasbe in mode hitro spravita v težave. Navihana osebnost in vztrajnost, ki ju deklica ohranja kljub hudi stiski, ter njena šokantna zgodba so številne obiskovalce premiere ganili do solz. „Vadžda je poosebitev savdske mladine z vso svojo ranljivostjo,“ je povedala Haifa in dodala, da je s filmom želela pokazati napetosti med tradicijo in sodobnimi trendi.

Haifa Al Mansur je bila prisiljena številne prizore nadzorovati iz kombija ekipe preko voki-tokija, saj je v nekaterih najbolj konservativnih predelih mesta niso smeli videti v družbi moške posadke in igralcev. Kot pravi, je ponekod lokalno prebivalstvo kričalo nanje, slišali so se celo streli. Z ekipo so dobili dovoljenje za snemanje niza kadrov v enem izmed savdskih nakupovalnih centrov, vendar pa je Haifa natanko vedela, da se tam ne smejo zadržati predlogo, da ne bi ujezili konservativnih domačinov. To bi jim namreč lahko kljub dovoljenju nakopalo resne težave. „Gre za izolirano državo. Ljudje nočejo videti žensk, ki delajo z moškimi, zato je bilo moje delo zelo naporno, saj sem vedno rada v bližini igralcev. Vez med režiserjem in igralcem se mi namreč zdi vznemirljivo mistična ter v procesu dela ne želiš, da te kaj zmoti. Zato sem velikokrat dobesedno oddivjala iz kombija,“ je spomine na premieri obujala vedno pozitivno naravnana Haifa.

Prepovedan ali ne?

Haifa je imela ob nastajanju filma veliko težav tudi pri iskanju finančnih sredstev, saj vsak tovrstni posel predstavlja poslovno tveganje, sploh če upoštevamo dejstvo, da so kinodvorane uradno prepovedane. 'Vadžda' bo tako v Savdski Arabiji na ogled zgolj na DVD-ju ali na katerem izmed televizijskih programov, kar pa je glede na tematiko filma precej malo verjetno. V Savdski Arabiji ima sicer 'Vadžda' izredno ambivalenten status. Po eni strani gre za prepovedan film, po drugi pa je bil narejen z blagoslovom (v obliki finančnih sredstev) savdskega princa Alvaleda Bin Talala. Film ni striktno ilegalen, saj ni šlo za gverilsko produkcijo. Kljub temu pa za žensko ni bilo sprejemljivo, da bi bila videna v množici ljudi, še manj pa, da bi nadzorovala in vodila snemanje.

Film 'Vadžda' je nastal v koprodukciji nemške družbe Razor Film ter v sodelovanju s številnimi savdskimi podjetji. „V Nemčijo sem se odpravila, da bi filmu dala večjo prepoznavnost in ga predstavila na globalni ravni, ne zgolj na Bližnjem vzhodu. Nemška zakonodaja je bila v veliko pomoč, saj omogoča koprodukcijo z arabskimi zalivskimi državami,“ je povedala Haifa. Pravice za predvajanje filma so bile sicer že prodane v številne države, med drugim v Francijo, Nemčijo in Švico. Film šteje za prvi celovečerec, ki je v celoti posnet v Savdski Arabiji. Igralska ekipa, ki jo je lahko dobila v tej državi, se spozna samo na televizijsko delo, zato so rabili kar nekaj časa, da so se navadili na filmsko produkcijo. „V Savdski Arabiji ni filmov. Predvajanje filma v javnosti je ilegalno, tako da nimamo izdelane kulture filmske produkcije,“ je povedala simpatična Haifa.

Sicer se Haifa na začetku kariere ni nameravala osredotočiti na problematiko žensk, a je ugotovila, da je ta tema preveč pomembna, da bi jo kar spregledali in ji ne namenili pozornosti. Očitno pa je s svojim delom dregnila v osje gnezdo, zato so postale sovražna pošta in stalne kritike nekaj običajnega. Prepričana je, da mora Savdska Arabija na svojo kulturo gledati bolj kritično. Očitno se je s svojim delom dotaknila dovzetnih Savdijcev, ki so jo pohvalili zaradi spodbujanja razprav o temah, ki v tej muslimanski državi veljajo za tabuje. Uspešna režiserka je prepričana, da se področje pravic žensk v Savdski Arabiji počasi spreminja, prav tako so Savdijci vedno bolj dojemljivi tudi za umetnost. „Menim, da si želijo tudi oblasti ogledati več filmov,“ pravi prodorna režiserka in v isti sapi doda, da se situacija spreminja zelo počasi. Še vedno namreč prevladujejo konservatizem, plemenska družba in verska pripadnost, ki ženskam ne pustijo svobodnega izražanja. Ravno zaradi tega bi se po mnenju številnih strokovnjakov morale zbirati v skupine in se skupaj boriti za svoje pravice, česar pa si mnoge ne upajo, saj se bojijo odziva svoje družine.

Pomagati želi Savdijkam

Haifa vedno znova poudarja, da je svoji domovini naklonjena in da njeno filmsko ustvarjanje ni mišljeno kot polemični napad na savdsko patriarhalno družbo, temveč je njen namen snemati zgodbe, ki se ljudi dotaknejo in jih navdihnejo s pozitivizmom. Želi si delati v domovini in pomagati pri tem, da se konservativne oblasti sprostijo in dajo ženskam več možnosti izražanja ter delovanja. Kot žrtve namreč ne vidi samo ženskih predstavnic družbe, temveč tudi moške, ki so ujeti v primež okrutnega tradicionalizma in zato vsako njihovo liberalno dejanje naleti na krute kritike družbe. Pravi, da ne želi dajati vtisa, da je Savdska Arabija raj za ženske, prepričana pa je, da je zdaj pravi trenutek, da spregovorijo, saj je svet pripravljen prisluhniti njihovim težavam, njihovim žalostnim zgodbam.