Naivno je verjela neznancu

Ima Matul je odraščala v revni delavski družini v Indoneziji. Že kot otrok si je želela uspeti, kar pa je bilo v svetu, v katerem je živela, vse prej kot enostavno. Ker je kot najstnica verjela v močno opevane ameriške sanje, si je prizadevala stopiti v stik z ljudmi, ki bi ji željo lahko uresničili. S sestrično sta res naleteli na moškega, ki se je izdajal za ameriškega poslovneža, ki je dekletoma leta 1997 uredil potna lista, vizum ter plačal njuni letalski vozovnici. Obljubil jima je, da ima pravo delo zanju. Ima naj bi postala varuška v bogati družini v Los Angelesu. V celem mesecu naj bi imela le en prost dan, za njeno delo pa ji je gospod obljubljal 150 dolarjev na mesec, kar je bilo z indonezijskega vidika za 17-letno dekle precej veliko.

Ko sta Ima in njena sestrična prispeli v 'obljubljeno deželo', so ju neznanci ločili in Imo zaprli v skladišče nekega prehrambenega podjetja. Prisilili so jo, da je delala 18 ur na dan. Za vsako najmanjšo napako, ki si jo je privoščila, so jo grdo ozmerjali in pretepali. Nekoč prijazni gospod, za katerega je Ima zdaj že vedela, da v resnici tihotapi ljudi, ji je grozil, da jo bo spravil v zapor, če bo samo pomislila na pobeg. Bila je prestrašena in ker ni znala angleško in je bila brez ficka, ni videla nobenih možnosti, da bi ušla kruti usodi.

Uspelo ji je pobegniti

Tri leta je Ima trpela nenehne zlorabe, delala do nezavesti in ves čas zbirala pogum za pobeg. Nato se je ponudila priložnost, da gospe v soseščini pošlje pismo, v katerem ji je podrobno opisala, kaj se dogaja z njo. Gospo je njena izpoved tako zelo pretresla, da se je takoj zavzela zanjo in jo rešila iz primeža prisilnega dela. Ima se je nato včlanila v združenje, ki se zavzema za odpravo suženjstva in trgovine z ljudmi. To združenje si prizadeva preprečiti kršenje človekovih pravic in žrtvam sodobnega suženjstva pomaga, da se znova postavijo na noge. Za Imo se je po pobegu zavzela družina, prav tako članica združenja, ki ji je ponudila varno zatočišče, jo naučila angleščine, ji s pomočjo inštruktorjev omogočila, da se je izšolala in ji celo pomagala poiskati službo. Čez nekaj mesecev je Ima v združenju izvedela, da je le nekaj mesecev pred njo iz krempljev nehumanih delodajalcev uspelo pobegniti tudi njeni sestrični.

Njen cilj je pomagati žrtvam

Lani septembra se je Ima s kolegi iz društva udeležila srečanja Clinton Global Initiative, nestrankarske ameriške organizacije svetovnih voditeljev, ki s skupnimi močmi iščejo rešitve za najbolj pereče probleme sveta. „Ameriški predsednik Barack Obama si je vzel čas, da se je osebno srečal z mano in ostalimi preživelimi žrtvami in napovedal številne pobude za krepitev boja ZDA proti suženjstvu. To me vsekakor navdaja z upanjem,“ je povedala Ima, ki verjame, da je najpomembnejša naloga predsednika v tem trenutku zagotovitev, da kongres ponovno sprejme Zakon o zaščiti žrtev trgovine z ljudmi (Trafficking Victims Protection Act – TVPA), ki je prenehal veljati leta 2011. „S pomočjo tega zakona se bomo lahko z vsemi viri borili proti trgovanju z ljudmi ter sodobnemu suženjstvu in bomo imeli za to tudi pravno podlago,“ je prepričana Ima.

Ima je prepričana, da v 'ameriške sanje' tudi danes slepo verjame veliko mladih deklet in fantov, zato je še toliko bolj pomembno, da jih družba zaščiti pred sodobnim suženjstvom. „Veliko mladih njihovi znanci in kolegi z lepimi besedami prepričajo, da se zaradi želje po zaslužku začnejo ukvarjati s sumljivo dejavnostjo. Ti mladostniki pozneje velikokrat padejo v kremplje spolne industrije in so prisiljeni za drobiž prodajati svoje telo ali pa si jih bogastva željni vplivneži prilastijo kot sodobne sužnje,“ je prepričana Ima. „Poznam par, ki se je v Združene države Amerike preselil s Filipinov, saj naj bi jima znanec obljubil, da bosta dobila legitimno delo kot učitelja tekvandoja, a sta bila nato prisiljena v suženjstvo v enem izmed domov za ostarele.“

Na Floridi imajo veleposestniki na svojih plantažah 'zaposlenih' ogromno sodobnih sužnjev, ki morajo zastonj in v vseh vremenskih pogojih opravljati najtežja dela na polju. Poleg tega jih 'lastniki' pretepajo brez pravega razloga, če niso poslušni, jih priklenejo na stol in jim grozijo s pištolo. Če poskušajo le pomisliti na pobeg, jih pohabijo s strelom v roke ali noge in si na tak način zagotovijo, da ostanejo njihova last. Trgovanje z ljudmi se množično pojavlja tudi v prehrambeni industriji, kjer morajo ženske delati noč in dan vse dni v tednu. Nekatere žrtve imajo ameriško državljanstvo, druge imajo le veljavne vizume, nekatere so v državi celo ilegalno. Med žrtvami so tako visoko izobražene kot tudi nepismene, take z odličnim znanjem angleščine in take, ki komaj razumejo kakšno besedo. Preprodajalci jih najdejo v tovarnah, na kmetijah, v domovih za ostarele in na cestah ali v vaši soseski. Z drugimi besedami: sodobno suženjstvo nima določenega profila žrtev – v njegovem primežu se lahko znajde prav vsak.

Bodimo pozorni

Ima je septembra na srečanju Clinton Global Initiative v Washingtonu spoznala žensko, ki ima še danes hude travme zaradi težke izkušnje izpred tridesetih let, ko je bila žrtev sodobnega suženjstva in ji po pobegu oblasti niso zagotovile podpore, ki bi ji omogočila, da se znova postavi na noge. „Vnovični sprejem Zakona o zaščiti žrtev trgovine z ljudmi je pomemben prav zaradi takih nesrečnih primerov, v katerih žrtve za zaščito svojega življenja niso mogle uporabiti vseh možnih pravni sredstev,“ je jasna Ima, ki obenem poziva ves svet, naj bo pozoren na vsak najmanjši indic, da je pri sosedih nekaj narobe. Le tako bomo namreč lahko prepoznali znake sodobnega suženjstva in posledic trgovanja z ljudmi ter pomagali žrtvam.