Slovenija vas je spoznala, ko ste leta 1993 postali miss Slovenije. Kaj vam je takrat pomenil ta naslov?

Pri svojih rosnih 17 letih sploh nisem vedela, v kaj se spuščam. Tisti trenutek, ko so mi podelili naziv miss Slovenije, mi to ni pomenilo popolnoma nič. Šele naslednji dan sem videla, kaj vse to prinese s seboj. Vsak dan sem se iz Postojne vozila v šolo v Ljubljano. In ko sem dan po izboru ob petih zjutraj sedla na vlak ter v Brezovici odprla oči, sem opazila, kako vsi strmijo vame. Tega nisem mogla sprejeti in ko sem prišla domov, sem jokala kot dež. Nisem bila vajena take pozornosti in si je nikoli nisem želela. Vse to je v moje življenje prineslo kar nekaj sprememb, saj nisem mogla sprejeti dejstva, da ne morem več živeti kot običajna najstnica. Ljudje so name gledali kot na miss in če sem želela sesti na pločnik in pojesti ogromen sendvič z majonezo, me je marsikatera gospa zgroženo pogledala, češ da se to za misico ne spodobi. Nekateri niso razumeli, da sem stara komaj 17 let in da želim živeti kot najstnica. Priznati moram, da je bil to zame takrat absolutno bolj stres kot kaj drugega.

Če vas dobro razumem, se vam je bilo težko soočiti s slavo ...

Res nisem vedela, da naziv miss pripelje s seboj toliko stvari. Da bo to tako velik medijski bum, da me bodo ljudje prepoznali na vsakem koraku. Ampak počasi začneš to sprejemati in iskati v vsaki stvari pozitivne stvari. V tistem času sem spoznala ogromno ljudi, ki mi še vedno stojijo ob strani, na moji življenjski poti, bodisi poslovno bodisi osebno, in zato mi ni žal, da se je zgodilo to, kar se je.

Kako vam je uspelo prodreti v svet medijev?

Nisem si prav zelo želela priti v medije. Mislim, da mi je uspelo ravno zato, ker želja ni bila prevelika in sem se tega bolj izogibala. Nisem se izpostavljala. Do tega me je enostavno pripeljal splet okoliščin.

Danes ste znana stilistka. Kako ste se odločili za ta poklic?

Tudi do tega me je pripeljal splet okoliščin. Nikoli nisem razmišljala o tem, da se bom ukvarjala z oblekami. Pa tudi o tem ne, da bom delala na televiziji. Beseda je dala besedo, ponudila se mi je priložnost. Poskusila sem enkrat in ugotovila, da mi to leži in da imam smisel za estetiko. Potem sem to nadgrajevala, ustvarjala, razvijala … in zdaj to počnem že dolgih 22 let, tako da sem na POP TV-ju že skorajda kos inventarja.

Ste kdaj razmišljali o tem, da bi se ukvarjali s čim drugim?

Ne. Delo me je tako pritegnilo, da nisem nikoli razmišljala, da bi počela kaj drugega. Res sem predana svojemu delu, delam s srcem, delam z vso svojo energijo in moram priznati, da se z veseljem vsako jutro pripeljem v službo. Imam svoj ritual, ljudi, s katerimi delam in jih imam rada, super energija je in mislim, da se na mojem delu to tudi pozna.

Ustvarili ste si družino. Ste kdaj pomislili, da kot mamica ne boste imeli več časa zase?

Ne, nikoli. Kar se družine tiče, mislim, da je vloga mame definitivno najbolj zahtevna vloga. Ko se je Alina rodila, sem po treh mesecih že začela delati, tako da je bilo moje detece tri leta z mano v službi na POP TV-ju. Tisti, ki me poznajo, točno vedo, da sem imela vedno Alino v naročju. Ampak takrat sem se pač tako odločila. Ni mi bilo težko. V avtu sva peli, se dojili. Imela sem pralne plenice … Ko sem se odločila za otroka, sem prebrala, kaj vse je dobro in kaj ni in se tega tudi držala. In ni mi bilo težko, ker sem imela zaradi pralnih plenic in dojenja neprespane noči in več dela. Trudim se biti popolna mama, pa čeprav mi verjetno včasih tudi ne uspe, ampak se maksimalno trudim, da preživim veliko časa s hčerko, da ji dam vso svojo energijo, čas, voljo.

Ste kdaj naleteli na negativne komentarje, glede na to, da ste hčerko vozili v službo?

Ne, nikoli. Ljudje so to sprejemali in videli, s kakšno dobro voljo to počnem. Nisem popuščala pri delu in zdi se mi, da so bili kvečjemu še bolj prijazni do mene in me bolj cenili. Doživela sem mogoče kakšno zgražanje, ker sem Alino dojila zelo dolgo časa, 2 leti in 11 mesecev, ampak sem mnenja, da je treba otroka dojiti čim dlje, ker je to dobro za njegovo zdravje, za njegovo odpornost in organizem. Alina nikoli ni bolna, ne pozna ne antibiotikov ne drugih zdravil. Tako lani v vrtcu kot letos v šoli je imela stoodstoten obisk. Družina mi pomeni res veliko, moj prosti čas sta Alina in Tomaž.

Veliko se ukvarjate s športom. Zakaj vas je pritegnil prav tek?

S tekom sem povezana že vse življenje. Že v osnovni šoli je učiteljica telovadbe predlagala, da bi trenirala atletiko, ampak ker so bile moje najstniške muhe močnejše od želja staršev in učitelja, se to ni nikoli zgodilo. Sem pa bila verjetno velik potencial, saj zdaj vidim, kako hitro napredujem, če se česa lotim. Tek me napolni z energijo in ni samo del treninga. Tek me sprošča, filtrira vse negativne stvari, razmislim o vsaki stvari, kaj bom naredila, česa ne bom, kako lahko koga razveselim. In ko pridem domov, imam čisto glavo in usta do ušes. Ljudje me velikokrat sprašujejo, kako sem lahko vedno tako dobre volje, in mislim, da mi tek res pomaga pri tem.

Bili ste tudi na newyorškem maratonu …

Ja, padla je odločitev, da bom pretekla newyorški maraton in mi je uspelo. Ko enkrat pretečeš maraton, so želje vedno večje in zdaj tečem na čas. V Londonu mi je šlo zelo dobro, zdaj se pripravljam na maraton v Berlinu in želim si ga preteči v 3 urah in 20 minutah, morda 3 urah in 15 minutah. A zato je potreben kar lep trening.

Res je, da sem zelo organiziran tip človeka in vse stvari imam v glavi zelo dobro razdelane. Točno vem, kaj bom počela naslednji dan, tako da s tem ne izgubljam časa. Glede na to, da imam družino in da sem polno zaposlena, si čas zase lahko ukradem takrat, ko vsi spijo, takrat nikomur ne kratim skupnega časa. To je sicer ob treh zjutraj, če tečem daljšo progo, recimo 35 kilometrov, tako da potem normalno lahko peljem Alino v šolo in grem v službo. Če gre za krajše proge, potem tečem okoli petih zjutraj. Tako da ko zjutraj priskakljam v službo, imam za seboj že nekaj kilometrov teka.

Nekatere ženske si ustvarijo družino in pozabijo nase, se zanemarijo, kar vpliva na partnerski odnos. Kaj jim svetujete?

Vse je v organiziranosti. Imamo samo eno življenje in zato dajmo slediti svojim sanjam! Ne glede na to, ali gre za zadeve na poslovnem ali osebnem področju, na področju športa ali osebnostnega razvoja – ne smemo se bati sprememb.

Je morda kaj takega, česar v življenju niste naredili, pa vam je zdaj žal?

Vsako stvar, ki jo počnem v življenju, počnem stoodstotno in nikoli mi za nobeno stvar ni žal. Tudi za tisto, na katero mogoče nisem najbolj ponosna. Mislim, da se vsaka stvar zgodi z namenom, me dopolnjuje, nahrani, me stimulira ... In sploh ni pomembno, ali je to nekaj pozitivnega ali negativnega. Ničesar ne obžalujem, imam pa še kar nekaj stvari na spisku, ki si jih želim narediti, doseči, in jih tudi bom.

Vaše delo je povezano z estetiko, lepoto. Kaj je pravzaprav za vas lepota?

To je zelo relativen pojav. Lepota je zame, ko zjutraj odprem okno, slišim petje ptic in vem, da sem živa. Lepo mi je, ko čutim, da nekomu pripadam, da razveseljujem ljudi, da jim dajem svoj maksimum in razveseli me, ko dobim lep sms, ko se mi nekdo zahvali, ko srečam koga na cesti in je vesel, ko me vidi. Izpopolnjujejo me in mi lepšajo dneve male stvari, ne potrebujem velikih. Zdi se mi, da ko se bomo ljudje začeli veseliti malih stvari – recimo, da lahko hodimo, da smo zdravi, da vidimo in slišimo, takrat bo svet lepši. Če govorimo o fizični lepoti, potem moram povedati, da človeka nikoli ne ocenjujem po vizualni strukturi. Zelo mi je pomembna energija, veliko mi pove telesna govorica, mimika, nasmeh in prijaznost. To šteje. Vse ostalo je zgolj nekaj, kar je zapakirano v lep paket.

Ne morem mimo tega vprašanja ... So Slovenke lepo oblečene?

Hecno, ampak nisem prepričana, da ste za odgovor na to vprašanje naleteli na pravo osebo. Ljudi ne ocenjujem po vizualnem in estetskem. Dejstvo je, da se v Sloveniji dobi zelo lepe kose oblačil, nakita in drugih dodatkov in ni treba hoditi po nakupih v tujino. Lahko se tudi za malo denarja oblečemo modno, elegantno ali pa zapeljivo. Načeloma se mi zdi, da Slovenke damo veliko nase in da smo postale ženske v tem podobne moškim, za katere velja, da so kot vino – z vsakim letom in vsakim sivim lasom so bolj šarmantni. Ženske jim zelo hitro sledimo in ni več tako velikih razlik. Veliko damo nase in nismo samo mame in gospodinje.

Bi zase lahko rekli, da ste zadovoljna ženska?

Absolutno! Rada se imam in tako je prav. Kajti samo če imamo sebe radi, lahko ljubezen trosimo tudi drugod.