V politični svet je Julija vstopila leta 1996, ko je bila v svojem okraju izvoljena v ukrajinski parlament. Že leto pozneje je generalni tožilec zahteval, naj ji ukinejo imuniteto zaradi obtožb, da je poskušala iz Ukrajine v Rusijo pretihotapiti denar, a do tega ni prišlo. V času vlade Viktorja Juščenka je bila ministrica za gorivo in energijo in v tem času pristrigla peruti številnim primerom korupcije. Prav tako se je v tem času gospodarstvo močno razcvetelo, zvišale so se tudi plače javnih uslužbencev. S tega položaja je bila januarja 2001 Timošenkova razrešena zaradi spora s predsednikom in se nato aktivno vključila v množične proteste opozicije UbK (Ukrajina brez Kučme), ki je med drugim zahtevala odstop predsednika Leonida Kučme. UbK je trdila, da je bil vpleten v umor novinarja Georgija Gongadze. Februarja 2001 so Timošenkovo aretirali zaradi obtožb ponarejanja carinskih dokumentov in tihotapljenja plina, a so jo nekaj tednov zatem zaradi pritiska javnosti izpustili na prostost. Znova se je aktivno vključila v kampanjo UbK in prvič postala prepoznavna kot strastna revolucionarka ter skupaj z Juščenkom in somišljeniki leta 2004 uspešno izvedla oranžno revolucijo. Oblasti so namreč kmalu po razglasitvi razveljavile uradno zmago Viktorja Janukoviča, v drugem krogu predsedniških volitev pa je zmago slavil Juščenko.

Vzpon in padec

Julija Timošenko je v novi vladi postala premierka in je po poročanju nekaterih svetovnih medijev postala tretja najbolj vplivna ženska na svetu. Že čez nekaj mesecev pa je v postrevolucijski koaliciji prišlo do razhajanj, ki so uničevali Julijino administracijo in vodili do padca njene vlade. Juščenko je začel kritizirati njeno delo, češ da je prav ona kriva za upočasnitev gospodarske rasti in spore znotraj koalicije. Timošenkova je nato leta 2007 znova zasedla položaj premierke, leta 2010 za las izgubila predsedniške volitve proti Viktorju Janukoviču, znova postala premierka, a morala po izglasovani nezaupnici odstopiti. Prišlo je do revizije delovanja vlade pod njenim vodstvom, ki so ji očitali, da je Timošenkova omogočila prelivanje denarja od prodaje pravic za izpust toplogrednih plinov skladno s kjotskim protokolom v pokojninski sklad. Obtožbe je Timošenkova zavrnila in revizijo označila za poskus ustrahovanja opozicije.

Maja 2011 so jo aretirali zaradi domnevne zlorabe položaja: poleg izplačevanja pokojnin naj bi prekoračila pooblastila z nakupom tisoč novih kombiniranih vozil za namene ukrajinskega zdravstva ter podpisala pretirano drage pogodbe z Rusijo glede dobave plina, s katerimi naj bi državo oškodovala za 190 milijonov dolarjev. Junija 2011 se je tako v nabito polni sodni dvorani začel sodni proces, ki ga je obtoženka z vrtnico v rokah označila za maščevanje predsednika Janukoviča. Pred poslopjem sodišča se je zbralo na tisoče njenih privržencev, ki so vihteli bele zastave z rdečim srcem, simbolom njene stranke. Pred začetkom procesa se je pokrižala, ob sebi pa je ves čas imela ukrajinsko ustavo. V svoji izjavi je povedala, da je Janukovič privatiziral sodni sistem, s tem pa tudi sodnike in so zato obtožbe proti njej popoln politični konstrukt. Ker naj bi med zaslišanjem kršila sodni postopek, so jo avgusta aretirali, dokončno pa naj bi jo pokopalo nenapovedano pričanje njenega naslednika na premierskem stolčku, Mikola Azarova, ki je potrdil, da je podpis na za Ukrajino sporni pogodbi z Rusijo njen.

Tako EU kot ZDA so njeno aretacijo ostro obsodile, Timošenkova pa je svoj prezir med sojenjem pokazala z arogantnim obnašanjem, predrznostjo in žaljenjem sodnika. Ob koncu sojenja bi morala podati sklepno izjavo, vendar je prosila za nekajdnevni odlog. Sodišče ji je odobrilo zgolj dveurnega, zato je možnost končnega govora zavrnila. Obsodba: sedem let zaporne kazni, triletna prepoved opravljanja dolžnosti in 200 milijonov evrov globe. Timošenkova, ki je ves čas trdila, da je žrtev Janukovičeve politične gonje, bal naj bi se, da bi mu na predsedniških volitvah leta 2015 'vzela' mesto predsednika, je obsodbo sprejela mirno. Vsem pa je dala vedeti, da to ne bo ustavilo njenega boja, za presojo primera je namreč že zaprosila Evropsko sodišče za čovekove pravice. Ogorčenje nad sodbo je presenetljivo izrazil tudi njen politični nasprotnik ruski premier Vladimir Putin in poudaril, da sta pogodbo podpisali gospodarski družbi Gazprom in Naftogaz, ne pa on in Timošenkova.

Boji se, da jo bodo zastrupili

Julijo Timošenko so iz pripora v Kijevu premestili v odročen ženski zapor na vzhodu Ukrajine. V središču politične gonje sta se znašla tudi njen mož Oleksandr, ki mu je Češka januarja letos odobrila azil, in hčerka Jevgenija, ki se je preselila v Veliko Britanijo, se poročila, a si materi v podporo svoj nov priimek Carr pred časom spet spremenila v Timošenko. Oba sta mamo in ženo spremljala ves čas sojenja, hčerka pa naj bi poleg dveh odvetnikov bila edina, ki lahko mamo obiskuje v zaporu. Timošenkovo naj bi pestile številne zdravstvene težave, a je sodišče vse do nedavnega ostro zavračalo vse prošnje njenih odvetnikov po zdravniški oskrbi v bolnišnici. Na koncu je vendarle popustilo in jo prepeljalo na kliniko v Harkovu, a Timošenkova možnosti ni želela izkoristiti, saj je zaprosila za zdravljenje v nemški bolnišnici. Zato se je že po dveh dneh vrnila v zapor, saj naj bi se bala, da jo bodo na ukaz ukrajinskih oblasti zastrupili, kot so vse dosedanje prozahodno usmerjene politične in medijske osebnosti.

Včeraj je njen odvetnik javnosti sporočil, da je Julija Timošenko v petek začela z gladovno stavko in vprašanje je, kako se bo njena zgodba razpletla, saj naj bi se v naslednjih dneh proti njej znova začelo sojenje, tokrat zaradi veleizdaje. Timošenkovo sicer zaenkrat bremeni šest novih obtožnic, za katere bi lahko dobila tudi do 20 let zaporne kazni. Pred Julijo Timošenko, 'simbolom ukrajinske svobode', je očitno še dolga in trnova pot.