Imani je bila rojena v mestecu južno od Kaira kot četrti otrok v strogi muslimanski družini, ki sedaj šteje šest otrok. Ker je bila hčerka, že od začetka ni bila deležna enake pozornosti kot njeni bratje, kar se ji ni zdelo prav. Kmalu po njenem rojstvu so se preselili v predmestje egiptovskega glavnega mesta, saj je oče rekel, da bo tam prej in bolje zaslužil. Ko je dobila prvo menstruacijo, jo je oče opomnil, da naj si kot prava muslimanka nadene ruto in s tem zakrije svoje božanstvo – lase. Uprla se je, saj je hotela biti podobna pevkam, ki jih je občudovala na televizijskem zaslonu. Oče je ni kaznoval s pretepom, ji je pa prepovedal gledati televizijo in prebirati vse revije ter časopise. Na voljo je imela le koran, sveto knjigo muslimanov. Prav tako je oče ni več poslušal in je ignoriral vse, kar je rekla. Pravi, da je bila to še hujša kazen, kot če bi jo pretepel, saj se je počutila zapuščeno. Zato se je odločila, da si vendarle nadene ruto in s tem razveseli očeta. V sebi pa je ostala upornica. Vse do trenutka, ko so jo kruto ponižali.

V šolo je šla, ko ji je to dovolil oče. A to v Egiptu menda ni nič posebnega, saj so punce tega vajene. Po končani osnovni šoli se je odločila, da si želi postati učiteljica. Začetek demonstracij proti Mubarakovi vladi je v njeno dušo vnesel nemir. Želela je biti del revolucije, del sprememb na bolje. Na njeno veliko začudenje oče ni bil proti. Šla je na ulice in skupaj z množico vzklikala gesla proti vladi. Eden izmed protestnikov ji je ponudil transparent, ki ga je veselo vihtela. "Prvič v življenju sem se počutila enakovredna vsem, ki smo bili zbrani tam," razlaga Imani. V začetku februarja jim je uspelo. Strmoglavili so več desetletij trajajočo diktaturo Hosnija Mubaraka in mislila je, da bo od takrat šlo samo še na bolje. Upala je, da bodo tudi ženske deležne večje enakopravnosti in bo lahko končno začela živeti kot "zahodnjakinje". A usoda ni bila na njeni strani. Oblast je prevzela vojska, za katero so vsi mislili, da je na strani ljudstva. Imani pravi, da so se zaradi podeljenih pravic najbrž prevzeli in so oblast vzeli v svoje roke.

Sredi novembra je videla, da se na ulicah Kaira ponovno zbirajo vedno večje množice demonstrantov, ki so bile proti njihovemu ravnanju. Še pod vtisom februarskega dogajanja je Imani ponovno pohitela na ulice in se pridružila številnim protestnikom. A takrat se je zgodilo to, česar si še v sanjah ni mogla predstavljati. Med vzklikanjem so jo obstopili trije oboroženi vojaki, jo zgrabili za ruto in lase ter jo v svojem ostrem prijemu hudo zmerjali. Z vso silo se jih je poskušala otresti, a je bila nemočna. Začela je kričati, kako zelo so nepravični in kako hudo so izdali lastno ljudstvo, s tem ko so se postavili proti njemu. To jih je očitno preveč razburilo. Začeli so jo pretepati. "Uspelo mi je zbežati, a že naslednji hip so me ponovno prijeli, me postavili ob steno in z mojo glavo neumorno udarjali ob njo. V tistem trenutku sem bila prepričana, da bom umrla," s solzami v očeh razlaga pretresena upornica. Ko so vse njene moči pošle in se je nehala upirati, je enega izmed vojakov slišala reči: "Prenehaj, pazi, da je ne boš ubil, ker bo potem sra***." Upala je, da bo bodo pretepeno pustili ležati na ulici. A kot vrečo žita so jo naložili v marico in jo odpeljali v zapor. Zaprli so jo v celico, v kateri že tako ni bilo prostora za vse ženske. "Gotovo nas je bilo v tistem majhnem prostoru vsaj sto," razlaga vidno pretresena Imani in dodaja, da je bila prav vsaka izmed njih hudo pretepena.

V prenatrpani celici niso dobile niti vode. Naslednji dan so prišli ponjo in jo peljali pred sodnika. Obnemela je, ko je slišala, da ji očitajo, da je napadla vojake in v njih metala kamne ter jih zmerjala. "Sploh nisem vedela, kaj mi govori, nisem mogla zbrati svojih misli, le nemo sem odkimavala. Na levo oko nisem videla, saj je bila oteklina zaradi udarca prevelika. Sodnik je kar naenkrat povedal, da sem očitno zadrogirana in mu delujem kot prostitutka, zato je naročil, naj naredijo test devištva," žalostno pripoveduje žrtev oblasti. Čeprav je s svojimi zadnjimi močmi poskušala razložiti, da je spodobno dekle in da ni naredila ničesar, kar ji očitajo, so jo uslužbenci že vlekli proti sobi, kjer jo je čakal čuden stol. Naročili so ji, naj sleče hlače, ki jih je imela pod svojo dolgo črno obleko. Ker jih ni poslušala, so jih preprosto strgali in zrezali z nje, jo privezali na stol in ji zvezali roke in noge. Imani zgrožena pove, da ne more opisati občutka sramote, ki jo je obdajal, ko so tuje roke vedno globlje in globlje otipavale njeno spolovilo. Videla je, kako so tisti, ki so samo stražili, s svojimi mobilnimi telefoni slikali in snemali njeno mednožje in to je njen občutek gnusa le še povečalo. Zahodne ženske si težko predstavljamo, kako natančno naj bi bil videti ta test, a Imani o podrobnostih ni želela govoriti.

Ker je Imani pristna muslimanka, je bila seveda še devica, saj naj bi se spolnosti prvič predala na poročno noč. Ko so prisotni (po Imaninih besedah naj bi jih bilo pet ali šest) spoznali, da je še devica, so se je lotili kar vsi po vrsti. Od vsega hudega se ji je kar meglilo pred očmi. Pove, da je bila v bistvu "vesela", da ni mogla videti, kaj so počeli z njo. Je pa zato čutila meso v svojem mednožju, ki ga je spremljala huda bolečina. Ne ve, ali je bila bolečina dejansko fizična ali bolj psihična. Ko so končali, so jo peljali nazaj k sodniku in jo posadili na stol. Eden izmed tistih, ki so bili z njo v "sobi groze", je sodniku nekaj prišepnil na uho in ta ji je potem povedal, da upa, da je bila to dobra šola zanjo in da ne bo več silila na ulice. Nato so jo grobo zagrabili za roki in jo vrgli ven. Imani se je znašla popolnoma sama sredi ulice, pretepena, ožigosana in osramočena. Pove, da se ne spomni, kako je prišla do doma. A tam je naletela na novo presenečenje. Na vratih jo je pričakal razjarjeni oče in jo nadrl, češ kje se je klatila celo noč. Zmerjal jo je s prostitutko. Ni se bila sposobna braniti.

Ko jo je vso krvavo in pretepeno zagledala mati, sta obe planili v neutolažljiv jok. Šele čez čas, ko sta se malo umirili, jo je povprašala, kaj se je zgodilo. Imani je bilo najprej preveč sram, a nato je spoznala, da je mama edina, ki jo bo razumela, zato ji je zaupala vse, česar se je spomnila. "Spomnim se, da sva se pogovarjali več kot dve uri, saj sem vmes večkrat planila v jok," pripoveduje zlorabljena žrtev. "Mama me je pozorno poslušala in me držala v svojem objemu. Čutila sem, da ji je hudo tako kot meni." Po pogovoru ji je mama obljubila, da bo govorila z očetom in mu poskušala pojasniti, kaj se je zgodilo, ona pa naj si spočije. A mlada Egipčanka pove, da ni mogla zaspati: "Vsakič, ko sem zaprla oči, sem pred seboj videla te hudobne ljudi pri dejanju. Ker nisem mogla spati, sem se odplazila k vratom in poslušala pogovor staršev. Slišala sem, kako je oče mami rekel, da je to sramota za našo družino in da ne more verjeti, da bo sedaj moral celo življenje skrbeti zame, ker se ne bom mogla poročiti. Njegove besede so še bolj prizadele mojo že tako prizadeto dušo," z žalostjo v glasu razlaga osramočena Imani. V muslimanski družbi je namreč postala izobčenka, saj ni več devica in je zato ne bo hotel poročiti noben moški. Sesedla se je in ponovno planila v jok.

Danes si je Imani nekoliko opomogla. Čustva in dogodke je najprej poskušala potlačiti vase, a je hitro spoznala, da s tem dela škodo samo sebi. Zato poskuša pozabiti. Pozabiti na tisti dan, 20. november, ki je za vedno zaznamoval njeno življenje in spremenil njen pogled na svet. Pravi, da si sedaj želi samo še proč. Proč od drhali, proč od patriarhalnega sveta, v svobodo. Skupaj z mamo sicer zbirata denar za operacijo, s katero ženskam (vsaj na videz) povrnejo nedolžnost s tem, ko jim ponovno prešijejo deviško kožico. Ker nobena izmed njiju ni zaposlena in sta v celoti odvisni od tega, kar dobita od očeta, bo to verjetno dolgotrajen proces. A Imani pravi, da je navajena čakati in da bo ta denar, če bo le mogoče, porabila za to, da odide – iz Kaira, iz Egipta, iz Afrike.