Mata je odraščala v preprosti ribiški družini. Že kot majhna punčka je v domači soseščini pritegnila veliko pozornosti, saj so jo velikokrat videli sedeti ob morju, kjer je uživala v šumenju valov in meditirala. Njena velika strast je bila tudi glasba. Otroška leta je za razliko od drugih otrok, ki so se zbirali na ulici in se brezskrbno predajali igri, preživela v družbi rim. Sestavljala je pobožne pesmi in sosede vedno znova očarala z iskrenimi in globokimi napevi božanstvu, ki so v sebi skrivali veliko modrosti. Starši njenega početja niso razumeli in ga niso odobravali. „V Indiji se od žensk pričakuje, da se ne izpostavljajo. Po izročilu naj bi bile tako zelo tiho, da jih še stene ne bi slišale. Moja družina ni mogla razumeti tega, da sem šla do ljudi in si dovolila spregovoriti. Prav tako niso imeli pojma o duhovnosti in duhovnih načelih,“ danes priznava Mata, ki pa svojih staršev ne obsoja, saj pravi, da je bila njihova reakcija popolnoma pričakovana in v skladu z indijskimi tradicionalnimi vrednotami.

Podarjala je svoja oblačila

Ko je bilo Mati devet let je njena mama hudo zbolela in deklica je morala pustiti šolo, da bi pomagala pri gospodinjskih opravilih ter skrbela za svojih sedem bratov in sester. Ko je pri sosedih zbirala ostanke hrane za domače krave, je bila priča hudi revščini in trpljenju soljudi. Ker jo je pogled nanje popolnoma presunil, jim je začela podarjati svoja oblačila in jih oskrbovati s hrano. Njena družina, ki je tudi sama spadala med revnejše, jo je zaradi pomoči sosedom zmerjala in jo vedno znova kaznovala ter ji očitala razsipnost. A Mata ni odnehala. Ko je namreč v solznih očeh teh ljudi videla hvaležnost, ji je bilo toplo pri srcu, in to jo je prepričalo, da dela prav.

Ko je Mata nekoč objela soseda, ki mu je prinesla oblačila, je začutila veliko olajšanje. Ko je to ponovila še pri drugem sosedu in videla, da so občutki precej podobni, je začela opažati, da lahko z objemom ljudi potolaži in jim izkaže podporo. Presenečena je bila nad dejstvom, kako malo je potrebno, da sočloveku polepšaš dan, zato je začela spontano objemati vse, ki jih je oskrbovala. Zaradi njene neverjetne predanosti so jo začeli klicati Amma, kar v indijščini pomeni mati, sama pa je te ljudi začela dojemati kot svoje otroke. Hudo trpljenje, ki mu je bila priča, je Ammo globoko prizadelo. V njeni domači skupnosti se 14-letnemu dekletu ni bilo sprejemljivo dotikati se drugih ljudi, še posebej moških. Toda kljub nasprotovanju staršev je pogumna Indijka sledila svojemu srcu. Pozneje je v pogovoru z ameriškimi mediji razložila, da nikoli ni delala razlik med moškimi in ženskami. „Nikogar ne dojemam drugače kot sebe. Svojo ljubezen podarjam vsemu stvarstvu, saj mi je to prirojeno. Kot je dolžnost zdravnika zdraviti paciente, tako je moja dolžnost tolažiti trpeče,“ je prepričana duhovna voditeljica.

V hinduizmu velja, da posameznik trpi zaradi svoje karme. Trpljenje naj bi bilo torej rezultat določenih dogodkov v preteklosti. Amma je ta koncept sicer sprejela, ostro pa je zavrnila vse, ki so s sklicevanjem nanj opravičevali dejstvo, da niso ukrepali. Karma je zaposlovala njene misli, vse dokler si ni zastavila vprašanja, ki ga svetu zastavlja še danes: Če karma nekaterih posameznikov določa, da trpijo, a ni potem naša dolžnost, da tem posameznikom lajšamo trpljenje in bolečino? V preprostem, a globokem prepričanju, da vsak izmed nas nosi odgovornost za nudenje pomoči in je dolžan ponuditi roko tistim, ki imajo manj sreče, je Amma naredila korak naprej. Zaupala je, da je njeno življenje posvečeno skrbi in sočutju za vsa bitja, to pa je dosegala z materinskim objemom, ki ga je ponudila vsem, ki so bili pripravljeni v njenem naročju poiskati tolažbo.

'Embracing the World'

Pred več kot 20 leti so upravniki ene izmed lokalnih indijskih sirotišnic Ammi priznali, da so ostali brez sredstev za normalno delovanje in bodo zato prisiljeni otroke poslati na ulico. Delivka objemov ni oklevala. Denar, ki ga je hranila za izgradnjo svojega ašrama, prve molitvene dvorane v svojem okrožju, je preusmerila na sirotišnico in ga porabila za oskrbo sirot. Tako se je pod njenim vodstvom rodil 'Embracing the World' (Objeti svet), neprofitna globalna mreža dobrodelnih projektov, katere sedež je prav prej omenjena sirotišnica v Amminem rojstnem mestu v Kerali. Ta ustanova je danes dom za približno tri tisoč trpečih in nemočnih, sveti kraj pa vsak dan obišče na tisoče obiskovalcev z vsega sveta. Prebivalce in obiskovalce centra je Amma popolnoma očarala in jih navdihnila, da so svoja življenja posvetili cilju narediti razliko v življenju tistih, ki imajo manj sreče.

Medtem ko je Amma večkrat obravnavana kot največja indijska duhovna voditeljica in ena osrednjih luči hinduizma, sama pravi, da se njena vera imenuje ljubezen. Nikoli namreč nikogar ni prepričevala, naj spremeni veroizpoved, temveč le, naj razmisli o temeljnih načelih svoje vere in poskuša živeti po njih. Še danes pogosto pravi, da „je v današnjem svetu veliko takih, ki so pripravljeni umreti za svojo vero, nihče pa ni pripravljen živeti v skladu z njenimi načeli“. V zadnjih 15 letih so Ammo redno vabili k sodelovanju na številnih mednarodnih forumih. Leta 1993 jo je Parlament svetovnih religij (Parliament of the World’s Religions) imenoval za predsednico hindujske vere, veliko pohval je prejela tudi pri Združenih narodih in leta 2002 prejela Gandijevo nagrado za nenasilje (Gandhi-King Award for Non-violence).

Vsakemu obiskovalcu ponudi objem

Amma s svojim človekoljubnim delom vsako leto pritegne na tisoče ljudi. Postala je državljanka sveta, saj veliko potuje. Svojo ljubezen in dobroto širi po Indiji, Evropi, Združenih državah Amerike, Avstraliji in tudi po Japonski, Šrilanki, Singapurju, Maleziji, Kanadi, Afriki in Južnoafriški republiki. Povsod organizira brezplačne javne programe, ki vključujejo govore, petje in vodeno meditacijo. V svojih nagovorih razdaja modrosti in ponuja nasvete, kako se osebno izpopolniti in kako se soočiti z najbolj perečimi situacijami današnjega časa. Najpomembnejši segment vsakega programa je objem, ki ga Amma ponudi vsakemu obiskovalcu ob koncu programa. Gre za dejanje, ki je postalo simbol hitro rastočega in vedno močnejšega gibanja za pomoč trpečim in pomoči potrebnim. Mata Amritanandamayi je prav gotovo ženska, po kateri bi se moral zgledovati ves svet – ne le zaradi objemov in humanitarnih dejanj, temveč tudi in predvsem zaradi ljubezni, ki jo je pripravljena podariti in deliti z vsemi, ne glede na barvo kože, veroizpoved ali kakšno drugo karakteristiko.