Nekaj je tukaj ...

Sprva se je bolečina pojavljala samo ob ležanju na boku. Nato je začelo boleti tudi, ko sem hodila. Pod kožo sem čutila ostro, pikajočo bolečino, ki me je nekajkrat na dan pretresla, vendar še vedno ne dovolj, da bi obiskala zdravnika. Končno je prišel tisti dan, tisti petek, ko sem vedela, da ne smem več odlašati, da je nekaj res narobe. Šla sem k svojemu ginekologu, ki me je napotil naprej k doktorici, specializirani tudi za bolezni dojk. Ob dotiku me je samo zgroženo pogledala in dejala: "Jebešterga, nekaj je tukaj". Po pregledu z ultrazvokom mi je dejala, da je neka tvorba, da sicer upa, da glede na mojo mladost ne pomeni ničesar nevarnega, ampak da tega ne moreva izključiti in me takoj napotila v mariborsko bolnišnico v Center za bolezni dojk.

Mami sem rekla, rak je ...

V torek sem bila najavljena za biopsijo. Takoj po odvzemu tkiva mi je doktorica rekla, da je 99-odstotno, da gre za maligno tvorbo, tumor, torej raka na dojki. Za trenutek se mi je zamajalo pod nogami, z mize mi je pomagala prijazna sestra, ki me je objela in mi dejala, da bo vse v redu. Mami me je čakala pred vrati. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem ji pogledala v oči in rekla, da je verjetno rak. Sesul se ji je svet. Če bi lahko v tistem trenutku naredila kar koli, da bi ji lahko prihranila to bolečino, bi dala tudi življenje za to. Tri dni sem čakala na rezultate, globoko v sebi pa sem že vedela, da je neizogibno, da bom slišala slabo novico. In res sem jo. Diagnoza je bila invazivni duktalni karcinom dojke. Takoj sem bila poslana na pregled pljuč in drugih notranjih organov, kjer pa na srečo ni pokazalo nobenih sprememb, metastaze se niso razširile nikamor drugam.

Kaj če bom umrla?

Samo enkrat ali dvakrat mi je prišlo na misel, "kaj če bom umrla?? Kaj bo z mojo pikico?" Pa sem te misli kar hitro opustila. Vse se je odvijalo s svetlobno hitrostjo. Spomnim se, da sem najprej poklicala svojega nekdanjega fanta in mu povedala. Kot zmeraj v najinem prejšnjem življenju, je vse skupaj obrnil na šalo, češ, eh, ti boš s tem opravila z levo roko. In zato sem mu neizmerno hvaležna. Niti za trenutek mi ni dovolil biti pesimist. Jokala sem samo takrat, ko sem iz maminih ust slišala, da je našim bližnjim povedala, da sem resno bolna. Ob besedah 'Tjaša ima raka' sem zajokala kot majhen otrok. In poskušala odgnati črne misli. Vsi so me poskušali bodriti, pa vendar sem v očeh vsakega videla tisto temno plat, ko se ljudje borijo sami s seboj. Strah jih je, pa vendar ti tega ne smejo pokazati.

Nihče ni jokal, vsi so ostali prešerno nasmejani in mi vlivali pozitivno energijo. Nekaj ljudi mi je dejalo, da bo gotovo vse prišlo za mano, da naj kričim, se zjočem, zbrcam, dam ven iz sebe vso svojo jezo, strah, trpljenje, bolečino... Med njimi tudi moja mami ni verjela, da sem v resnici tako močna. Bala se je, da bo nekje nekega dne počilo in da me bo takrat povozilo. Tudi jaz sem se na tihem bala, da bodo prišli trenutki, ko se bom zavlekla v posteljo, pod odejo in jokala do onemoglosti. Odločila sem se, da mene nekaj takšnega ne bo zlomilo! Ne more me! Moja sončica je bila tista, ki me je potiskala naprej. Vedela sem, da se moram boriti zaradi nje! In izbrala sem drugačno pot, kot bi morda kdo pričakoval.

Ni me bilo strah

Naslednjo sredo me je čakala operacija. Nisem se je bala, ko danes pomislim nazaj, ni bila nič posebnega, samo ena neprijetnost, en delček mene so pač morali izrezati. Dobila sem kombinirano kemoterapijo, 8 ciklov. Vsake tri tedne en cikel. Označila sem na koledarju, kdaj bodo, in čeprav so mi ljudje govorili, da se bo gotovo zavleklo, ker lahko, da bom imela slabo kri, pa se bo prestavila za kak teden, dva ali tri, sem trdno verjela, da se ne bo. In se ni. Zahvaljujoč patru Romanu Zagu in njegovemu receptu za napitek iz aloe vere, sem krvno sliko ves čas držala na nivoju, da nihče ni mogel verjeti, da prejemam kemoterapijo. Ni me bilo strah slabosti in slabega počutja. Prvo kemoterapijo sem prejela na martinovo.

Kot G. I. Jane

Zunaj je bil lep sončen dan, kot skoraj vsi ostali petki, ko sem ležala v bolnišnici. Vedela sem, da ne bo prijetno, ampak ker smo podobno situacijo med bližnjimi že imeli, sem tudi vedela, da je veliko v glavi. Kakor si narediš, tako imaš. Pa zdravnike je treba ubogati in pojesti tablete, ki ti jih dajo. Strah pa me je bilo tega, da bom izgubila lase. Ne morem vam povedati, kako zelo strah. Kot, da so lasje najpomembnejša stvar, ki mene delajo mene. Odločila sem se, da ne bom čakala dneva, ko mi bodo sami začeli izpadati ali, še huje, da se bom zjutraj zbudila z vzglavnikom, polnih las. Prosila sem nekdanjega fanta, da me obrije. Odlašala sem do zadnjega trenutka, 14 dni po prvi kemoterapiji. Lase sem imela goste, dolge, nekoliko kodraste. Najprej sva odrezala čop. Solze so tekle po licih v majhnem potočku. Ko je vzel brivnik v roke, je bilo še huje. Potem pa je solze zamenjal smeh. Z nekoliko grenkim priokusom, ampak smeh je pa bil. Sva se šalila, da sem kot G. I. Jane.

Poklicala sem mami in nano, skupaj smo jokale, potem pa sta mi rekli: "Zdaj je pa dosti jokanja, konec je! To je bilo najhuje sedaj, ampak je mimo!" Bala sem, kako me bo pogledala moja punčka, čisto drugačno, kot sem bila dotlej, pa je prišla k meni, takrat stara dobro leto in pol, in rekla: "Mami je postrižena!" in to je bilo zanjo to. Kamen se mi je odvalil od srca. Nisem se odločila za lasuljo, čeprav sem omahovala. Omislila sem si kapico, doma pa bila brez. Velikokrat je bil šok, ko sem šla nepričakovano mimo ogledala in se vprašala, kdo hudiča pa je to sedaj. Ampak sčasoma sem se sprejela. Morala sem se. Priznam, da mi je moja nečimrnost tukaj nekajkrat zagodla, ampak nisem se zapirala med štiri stene. Še vedno sem bila Tjaša, ki rada gre na kavo in med ljudi.

Pomilovanje v očeh

Kemoterapije sem prenašala brez posebnosti, prve 4 cikle mi je bilo nekaj dni rahlo slabo, bila sem utrujena in brez energije, toda poskušala sem normalno živeti naprej. Druge 4 cikle nisem čutila ničesar. Zato vsakemu rečem, da je počutje veliko odvisno od nas samih. Bolj pozitivno poskušamo gledati na reči, bolje je. Izgubila sme obrvi in trepalnice. Takrat sem se zavedala, da vsak, ki me vidi, ve, da sem bolna. Pa ne, da bi me bilo tega sram, ampak v očeh ljudi vidiš pomilovanje in sočustvovanje, strmijo vate ali pa se ti to samo dozdeva. Jaz pa sem si samo želela, da me nehajo pomilovati in sočustvovati z menoj. K sreči je bilo veliko več takšnih, ki so mi iskreno in iz srca povedali, da sem občudovanja vredna, kako se z vsem skupaj spopadam. In ti so mi vlivali neskončno veliko volje! -tudi, če se kdaj nisem počutila ravno leteče, so mi dali krila.
Po kemoterapijah me je čakalo še obsevanje v Ljubljani. Triintridesetkrat. Še dobro, da so bili vozniki pri reševalni službi vedno dobre volje in smo se veliko presmejali. Pot in mesec in pol sta hitro minila.

Zaveš se, da je življenje minljivo

Danes je trinajst dni od zadnjega obsevanja. Trinajst dni, ko si vsak dan govorim, da sem zdrava in da ne bom nikoli več zbolela. Ko z dvignjeno glavo hodim po svetu in si govorim: hej, to pa je bila malo jača gripa!
Je pa bila bolezen nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju. In to tudi resnično mislim. Ena taka poštena, prava brca v rit. Ko se zaveš, kako je življenje minljivo, kako nepredvidljivo. Bolezen mi je dala zavedanje, da se neutrudno pehanje za nepomembnimi stvarmi v življenju ne splača. Ker me je naučila ceniti malenkosti, kot je jutranje sonce, vonj kave, nasmeh na obrazu mojega sončka. Naučila me je še večje sposobnosti empatije. Prinesla je knjige, ki jih sicer ne bi nikoli brala, in znanja, ki jih nikoli ne bi osvojila. Prinesla mi je reiki, obliko zdravljenja z energijami, ki me je naučil, da je treba vzroke svoje bolezni iskati v sebi, ker je vsaka bolezen krik telesa po spremembi, ker je treba vzroke odpraviti, če ne se bolezen slej ko prej vrne. Prinesla mi je alternativno medicino, več njenih vej. In najpomembneje, prinesla mi je zavedanje, da imam okrog sebe ljudi, ki mi resnično veliko pomenijo in katerim resnično veliko pomenim tudi jaz. Mami in nano, moje najbližje prijatelje, mojo reiki voditeljico in mentorico. Nekaj ljudi je tudi odnesla, priznam. Ampak za njih mi ni žal, v mojem življenju so opravili delo, ki so ga imeli in odšli dalje. Brez obžalovanje, brez jeze.

Še zmeraj se vsak dan učim

Še zmeraj je vsak dan zase izziv, ki mi ga postavlja življenje. Vendar vem, da če sem bila dovolj močna, da sem preživela tole, bom preživela vsako bitko, ki mi jo bo nekdo zgoraj namenil. Ker danes vem, da se vsaka stvar zgodi z namenom. Namen moje zgodbe je bil, da spremenim življenje. In se ga trudim. Počasi spreminjam prehrano, zbiram voljo, da začnem 'športat', najpomembneje pa je, da ne dovolim, da bi mi stres krojil življenje. Ampak to o stresu se šele učim. Sem nasmejana, dobre volje, optimistična in trdno prepričana, da me bolezen ne more premagati!

Govorite o bolezni

Želim si, da bi vsi ljudje, ki se spopadajo s katero koli obliko težke bolezni, ne samo rakom, zavedali, da govoriti o tem lajša dušo. Naj ne bo nikogar sram, bolezen ni nič sramotnega. Povejte, govorite, ljudje vas bodo slišali, vam pomagali in stali ob strani.
Ko sem zbolela, sem si obljubila, da bom po končanem zdravljenju naredila vse, kar je v moji moči, da ozaveščam mlada dekleta in ženske o bolezni raka na dojki. Zato danes pišem to zgodbo. Zato vsakemu povem, kaj me je doletelo. Draga dekleta, drage žene, naj vam ne bo težko enkrat na mesec, osmi dan po prvem dnevu menstruacije pregledati dojk. Na internetu je veliko informacij in navodil, kako to storiti. Bodite čuječe, VEDNO poslušajte svoje telo! Premalo je ozaveščenosti, premalo se o tem govori, in tudi, ko se govori, poslušamo z enim ušesom! Ne želim povedati, da moramo živeti z mislijo, da lahko jutri zbolimo, pa kaj če bomo ipd. Ampak živimo z mislijo: bolje preprečiti, kot zdraviti!

Žal je Tjaša konec aprila 2013 izgubila boj z boleznijo. Družini in vsem, ki so ji bili blizu, iskreno sožalje.