Le nekaj tednov po hudi kazni za tri članice punkovske zasedbe Pussy Riot je ena izmed njih, Nadežda Tolokonikova, ponovno povzdignila glas – tokrat kar iz svoje celice. V intervjuju za enega izmed nemških medijev je Putinov režim primerjala s plemenskimi zakoni in diktaturami iz preteklosti. Popolna premoč ruskega predsednika nad vsakim posameznim segmentom v državnem sistemu je označila zgolj za privid, ki ga je mogoče razbliniti z vztrajnostjo in trdno voljo – z drugimi besedami: z novo rusko revolucijo. Povedala je, da nikoli ni obžalovala nastopa v moskovski pravoslavni katedrali in zagotovila, da skupina Pussy Riot nikoli ni nastopila proti veri ali jo onečastila, temveč je versko okolje izrabila za to, da opozori na Putinovo zmotno ideologijo, ki Rusinjam in Rusom samo škoduje. „Naši motivi so bili zgolj in samo politično motivirani. Na ta način smo želele zbuditi tisti del družbe, ki je bil doslej politično apatičen,“ je povedala mlada mamica in v isti sapi dodala, da so s kolegicami postale „žrtve Putinovega propagandnega stroja“.

Nadežda Tolokonikova sama sebe dojema kot rusko patriotinjo: „Ljubim Rusijo, a sovražim Putina,“ je povedala 22-letna Rusinja. Pussy Riot je po njenem mnenju del protikapitalističnega gibanja, nikakor pa ne delujejo proti Zahodu ali Evropi. Prav nasprotno: skupina naj bi bila po njenih besedah „del zahodnega sveta“ in „produkt evropske kulture“. Kot zagrizena feministka pa se z vsemi močmi bori tako proti ruski pravoslavni cerkvi, kot tudi proti Putinovi idejo o suvereni demokraciji. „Oboje zavrača vsa, kar je Zahodnega, torej tudi feminizem,“ je prepričana Nadežda in dodaja, da je to njeno osebno stališče, ki s Pussy Riot nima nobene neposredne povezave.

Bori se za svobodo svoje hčerke

Nadežda je mamica štiriletne hčerkice, ki bo morala kar dve leti čakati na to, da bo lahko spet objela svojo mamo in ji dala poljubček. „Borim se za to, da bo moja hčerka lahko odraščala v svobodni državi,“ pravi Rusinja, ki priznava, da ji je včasih zelo hudo, ker ne more biti ob svojem otroku. Glede govoric, da ji oblasti lahko vzamejo hčerko, nima posebnega komentarja, saj o tem ne ve dovolj, da bi lahko sodila, pravi pa, da je sankcij po eni strani celo vesela, saj Putinov sistem na ta način „sebe predstavlja v slabi luči in si sam koplje jamo, v katero bo prej ali slej tudi padel“.

O preiskovalnem zaporu št. 6 na obrobju Moskve, ki je trenutno njen dom, Nadežda sarkastično pravi, da je „ruski zapor z vsem sovjetskim šarmom; nekaj med vojašnico in bolnišnico“. Njen vsakdan se prične ob šestih zjutraj z glasno budnico. Večino časa preživi v svoji celici ali na dvorišču v družbi knjig. „Pomanjkanje svobode gibanja ne omejuje svobode mišljenja,“ pravi aktivistka, ki veliko prebira biblijo, navdih pa išče tudi v delih našega filozofa Slavoja Žižka, nad katerim je naravnost očarana.

Načrtov nima

O tem, kaj se utegne zgoditi po tem, ko jo bodo po dveh letih izpustili na prostost, Nadežda ne razmišlja. Načrtov ne dela, saj pravi, da je to v času avtoritarnega režima povsem nesmiselno. Življenja v zaporu je ni strah in zaveda se, da utegne v njem preživeti veliko več kot 'zgolj' dve leti. A odločena je, da represija ne bo ustavila njenih prizadevanj in ne bo spremenila njenega mišljenja. Kot pravi, je za življenje v svobodni državi pripravljena tudi umreti.