Čisto prava služba

Za Celjanko je risanje prava služba, saj riše od sedem do osem ur na dan. ''Skoraj toliko, kot da bi oddelala delovnik, vendar tega ne jemljem kot delo, temveč kot veliko veselje in ljubezen.'' Že skoraj pet let dela portrete po naročilu in priznava, da je prav vsako delo in vsak portret, ki ga nariše, vznemirjenje in veselje zase. ''Je nekaj zelo podobnega, kot da rišeš zgodbice ljudi v vsej njihovi edinstvenosti in lepoti, z njihovimi nepravilnostmi in posebnostmi ter s svojo interpretacijo.'' Ustvarjanje portretov in intuitivnost, ki je ob tem nujna, sta jo od vedno najbolj pritegnila. ''Pravijo, da je najtežja stvar v umetnosti portretiranje, in prepričana sem, da je delno tudi ta dejavnik pripomogel k moji specializaciji v risanju. Vedno stremim k postavljanju ciljev in izzivov sama sebi, v tistem, kar je najtežje ali najmanj dosegljivo.''

Ljubezen je vzklila v srednji šoli

Kot deklico je risanje ni zanimalo, ljubezen do risanja se je zgodila v srednješolskih letih. ''Začelo se je v zadnjih klopeh. Sprva je to bilo preprosto 'čečkanje', ki so ga ob koncu pouka vsi hiteli gledat, pozneje pa se je to razvilo v zelo tesno navezo med menoj, svinčnikom in praznim papirjem, kar je postalo moj svet.'' Ob risanju je pozabila na svoje težave, vzela je svinčnik v roke in se zatekla v domišljijski svet. ''Sprva sem le tu in tam nekaj narisala, pozneje pa se je to sprevrglo v obsesijo, ves čas sem risala. Ker sem začela precej popuščati v šoli in pri drugih stvareh, so moji domači postali zelo zaskrbljeni. Prepovedali so mi risanje, dokler ne bi popravila ocen. A me je to le dodatno spodbudilo k še večjem risanju in ustvarjanju.''

Uči se na svojih napakah

Celjanka se risanja ni učila, je samouk, po izobrazbi je računalniški tehnik, pozneje pa je študirala management. ''Moja risarska izobrazba je temeljila predvsem na teoriji 'iz lastnih napak se največ naučiš' in očitno je takšna šola res dobra šola. Če se je pojavilo nekaj, česar nisem znala narisati, sem se zatekla na splet, kjer se skriva prava zakladnica znanja, in to mi je pomagalo pri reševanju ter odkrivanju novih stvari pri risanju.'' Obiskovala je tudi različne tečaje, a kot pravi, znanja, ki ga je iskala, tam ni našla. ''Žal je večina tečajev stremela k strogosti, a osebo, ki se je navadila na risanje in ustvarjanje v vsej svoji širini, težko prisiliš v risanje brezizrazne kocke. Tako so vsi risali kocko, jaz pa sem jo narisala, kot bi mignil, nato pa sem jo dodelala, dorisala kakšno drevo, jo umestila v nekakšen prostor in skratka skico kocke spremenila v celotno sliko. Komu pa se ljubi dve uri risati eno kocko.''

Težko je bilo začeti

Dolores priznava, da je včasih vseeno dvomila o pravilnosti svoje odločitve, da se posveti risanju. ''Pomisliš, da ti res lahko spodrsne, in padec bi bil lahko hud poraz. Moji dvomi so bili največji na začetku moje poti, ko sem bila brez ficka. Tedaj res tudi sam težko verjameš, da bo kaj iz tega.'' V tistem času je delala tudi kot čistilka, saj je potrebovala denar, da si je kupila material za risanje. ''Dopoldne sem bila na faksu, popoldne sem delala in zvečer risala. Ko sem zbrala nekaj del, sem iskala prostore, kjer bi jih lahko razstavila, a odgovor je bil povsod enak: 'Ne pri nas, poskusite kje drugje.''' A ni odnehala in danes ugotavlja, da ji je najbrž prav študij managementa, ki je sprva ni niti najmanj zanimal, pomagal, da se je znašla in našla.

Rada bi ljudi spravila v jok

Ponosna je, da ima vedno več naročil portretov. ''Vse več je tudi zanimanja za takšno darilo, saj je takšno darilo unikatno, osebno in trajno. Največje veselje, pa tudi spodbuda za moje nadaljnje delo in ustvarjanje, pa je prav to, ko mi kupec pove, da je portret njihovega obdarjenca ganil do solz. Tako da je vsekakor moj novi cilj, da spravim čim več ljudi v jok, v pozitivnem smislu, seveda.'' Risala je tudi že portrete znanih Slovenk in Slovencev, a poudarja, da se za vsak portret maksimalno potrudi, pa naj bo oseba prepoznavna ali ne. ''S svinčnikom ali pastelom postavim v ospredje zgodbo posameznika. To je tisto, kar je res pomembno. ''

Ustvarja svoj atelje

Dolores namerava v prihodnosti odpreti svoj atelje, tako v fizični kot v virtualni obliki, kjer bi skupaj ustvarjalo več umetnikov z različnih področij. ''Lahko bi rekla, da sem na tem projektu že začela delati, saj sodelujem že z dvema fantastičnima ustvarjalcema na področju risanja karikatur ter fotografije, hkrati pa ob projektih in razstavah, ki jih postavljam, sodelujem tudi z odličnimi glasbeniki in plesalci. V Sloveniji imamo ogromno mladih ustvarjalcev samoukov, ki zelo dobro delajo, a le malo jih dobi pravo priložnost na pravem nivoju, da svoja dela in ustvarjanja tudi predstavi. Vendar, kot pravi stari pregovor, tam kjer je volja, je tudi moč.''