Če rečem, da sem si bolj kot vse na svetu želela otroka, bi se zlagala. Seveda sem upala, da bom tudi jaz, tako kot večina mojih prijateljic, nekoč našla življenjskega sopotnika, s katerim si bom ustvarila družino. Nekoč. Če ne, pa verjetno tudi ne bo konec sveta. Nikoli mi ni bilo všeč, da ljudje, predvsem ženske, smisel življenja povezujejo z otrokom, ker bi to pomenilo, da je življenje vseh nas, ki nimamo potomcev, brez smisla. Sama lahko rečem, da sem bila s svojim življenejm vselej zadovoljna, živela sem polno, brez finančnih in zdravstvenih težav, brez večjih padcev oziroma slabih obdobij, obkrožena s čudovitimi ljudmi in hvaležna za vsa nora doživetja.

Pogrešala nisem ničesar. In tudi danes ne. Pravzaprav lahko rečem, da mi je trenutno najlepše. Imam super službo, krasen dom, prave prijatelje, čudovito družino in razumevajočega partnerja, s katerim se imava fantastično. Seveda je beseda nanesla tudi na otroke, sploh zato, ker nisva več rosno mlada. Pravzaprav si jih verjetno on želi celo bolj kot jaz. V roku nekaj let, sva rekla po kakšne pol leta zveze. Imela sva namreč še ogromno drugih načrtov pred usodnim korakom. In potem presenečenje. Spomnim se kot bi bilo včeraj. Bil je čisto navaden ponedeljek, turoben kot ponavadi. Prešinilo me je, da mi menstruacija zamuja že kakih deset dni. Za vsak slučaj sem en teden prej naredila test, ker mi ni zamujala nikoli, a je bil negativen. Tisti ponedejek pa mi je nek notranji občutek rekel, da se nekaj dogaja. In še kako prav je imel! Še enkrat sem naredila test in ko sta se pokazali tisti dve črtici, sem ostala brez besed. Ja, vem, da se dandanes težko 'kar zgodi', a dejansko je bila že ena sama noč nepazljivosti dovolj. Niti ne vem, ali sem bila vesela, da bi skakala do stropa, ali prestrašena, da bi se skrila pred vsemi, tudi pred samo sabo. Predvsem sem bila šokirana, pred očmi se mi je zavrtel film vseh projektov, potovanj in drugih dogodkov, ki sem jih imela v načrtu za naslednjih nekaj mesecev, let. V stotinki sekunde se je vse razblinilo. A strah se je spremenil v občutek blaženosti v trenutku, ko sem zagledala solze sreče v očeh mojega dragega, ko sem mu sporočila veselo novico. Še nikoli ga nisem videla tako srečnega, vzhičenega in pomirjenega hkrati. Naslednjih nekaj tednov je bilo v mojih mislih ogromno zmede, hormoni so poskrbeli za ekstremno nihanje razpoloženja in skoraj nezemeljsko utrujenost, solze so me oblivale za vsako malenkost brez posebnega razloga, predvsem pa se je v meni prebudil občutek, ki ga ne znam pojasniti. Občutek izpopolnjenost, topline, ponosa? Ne vem, bila sem srečna. Noro srečna. Srečna kot še nikoli.

Vse najpomembnejše stvari v mojem vsakdanjiku, vsi megalomanski načrti ... Vse je naenkrat postalo nepomembno. Končno verjamem, kako zelo se lahko spremenijo prioritete, kako zelo neizmerna je lahko ljubezen mame do otroka, čeprav ga pravzaprav nisem niti še videla, niti čutila. Že samo zavedanje, da v meni raste novo bitje, moje, najino, je bilo neprecenljivo. Veselila sva se oba, začela kovati popolnoma nove, še lepše načrte, si ogledovala vozičke, otroške sobice, izbirala imena in se vsaj stokrat na dan objela od sreče, navdušenja, pričakovanja. Ne bom rekla, da je nosečnost osmislila moje življenje, vsekakor pa ga je obogatila, izpopolnila. Začela sem resnično uživati v vlogi bodoče mamice, se skušala čim manj obremenjevati in se prepričala, da bo vse v redu. Seveda sem vedela, da moram svoje navdušenje malce 'bremzati', vsaj do prvega pregleda, ker se nikoli ne ve ... A vseeno, prepričana sem bila, da je to to, da bom lahko zdaj zdaj povedala celemu svetu, kako zelo sem srečna in z novico osrečila tudi babice, dedke in osale nama drage osebe ... In potem spet ponedeljek. Za razliko od večine mojih ponedeljkov se je začel odlično, končal pa ... Ob 17.00 sem bila naročena na prvi pregled. Ves dan sem čutila metuljčke v trebuhu od pričakovanja, da bom lahko končno na ekranu zagledala majceno bitjece, ki raste v meni in slišala bitje njegovega srčka. Še sanjalo se mi ni, kaj me čaka ...

»Ne zaznam utripa,« so bile zadnje besede ginekologinje, ki sem jih slišala. In potem tema. Govorila je še kakšnih pet minut; kaj, ne vem. Trudila sem se zadržati solze, a zaman, lile so v potokih. Jokala sem kot dež; pred njo, pred sestro, pred množico presrečnih bodočih mamic, ki so jih partnerji blaženo božali po trebušču in laseh, ko so sedele v čakalnici, pred naključnimi nič hudega slutečimi mimoidočimi, mimo katerih sem stekla do avta. Bolečina, ki se je zarezala v moje srce, je bila neznosna, zlomila sem se. Kakšno uro sem sedela v avtu sredi parkirišča, kričala, hlipala, obšla me je neznosna slabost.

Čez tri dni sem bila sprejeta v bolnišnico, kjer sem na oddelku še z nekaj sotrpinkami čakala na splav. Mi je bilo lažje, ker sem dejansko videla, da sem res samo ena izmed? Ne. Že tako mi je bilo težko, potem pa je prišlo še do zapletov, zaradi katerih sem ostala v bolnišnici dlje kot bi morala in ... Kakorkoli, ni več pomembno. Je za menoj. Danes se vse skupaj zdi le še kot bled spomin. Čeprav sem mislila, da nikoli ne bom tega rekla, verjamem, da se vsaka stvar zgodi z razlogom. Kaj je bil razlog, da se je to zgodilo meni, me niti ne zanima. Vem pa, da je danes najina zveza še bolj trdna, imava se še raje, spet se smejiva in optimistično zreva v prihodnost. Ne kujeva več načrtov, predvsem se trudiva uživati v vsakem trenutku in sva hvaležna, da imava drug drugega. Pravzaprav imava vse. Kaj bo, ne veva. Bova kdaj starša? Upava. Kdaj? Nekoč ... Kako že pravijo? Najlepše stvari se zgodijo, ko najmanj pričakuješ ...