Bala se je za svoje življenje

Ker si je Purnimaja neutrudno prizadevala dobiti informacije o pogrešanem soprogu, so ji maoisti sporočili, da je bil njen mož ubit v enem izmed njihovih spopadov s tedanjo oblastjo med stavko nepalskih zračnih vojaških sil. Pozneje so ji domnevni očividci povedali, da naj bi Arjuna neznanci prisilili, da si je sam skopal grob in so ga potem po vsej verjetnosti živega zakopali. "Izvedela sem za lokacijo, na kateri naj bi ga zakopali," pripoveduje obupana žena. "Poskušala sem oditi tja, a so imeli maoisti tam oporišče, zato sem se bala, da bom tudi sama izgubila življenje, če ne bom odnehala. Nisem mogla tvegati, da mojih šest otrok osiroti," je ameriškim medijem s solzami v očeh zaupala nesrečna Nepalka. Nepalski odvetniki za človekove pravice si že več let prizadevajo, da bi rešili Purnimajin primer. Izdanih je bilo že na desetine nalogov na okrožna sodišča, po pomoč so se obrnili tudi na vrhovno sodišče. A zgodilo se ni nič.

V Purnimajini zgodbi se lahko najde na ducate Nepalk, ki so v brutalnem konfliktu med maoisti in oblastjo ostale brez svojih soprogov. Uporniški maoisti so za orožje domnevno prijeli zato, da bi se borili za enakost nepalskega naroda. Njihov cilj je bil strmoglaviti star nepalski hierarhični kastni sistem. A kot v mnogih vojnah naj bi tudi v tej konflikt bil le kot krinka za osebno maščevanje, za številne kraje denarja in premoženja ter včasih tudi za grozljive zločine. Ko je nepalska vlada novembra leta 2006 podpisala mirovno pogodbo, je obljubila, da bodo organizirali posebno komisijo, ki bo preiskala ozadje umorov in izginotij več kot 17 tisoč ljudi med vojnim stanjem. Zavzeli so se za spoštovanje človekovih pravic in ratificirali mednarodne pogodbe, ki vsebujejo člene o človekovih pravicah in državljanskih svoboščinah. A vse to po mnenju domačih analitikov za zdaj ostaja le mrtva črka na papirju.

Primer Maina Sunuvar

Grozodejstva naj bi se dogajala na obeh sprtih straneh. Združeni narodi ocenjujejo, da so bile državne varnostne sile odgovorne za vsaj 70 odstotkov vseh kaznivih dejanj, za preostalih 30 odstotkov pa krivijo maoistične upornike. Na zločine naj bi najbolj nazorno opozorila smrt 15-letne deklice Maine Sunuvar, ki je močno odmevala v medijih po vsem svetu. Po poročilih Združenih narodov naj bi 17. februarja leta 2004 Maino nepalska vojska brez odobritve staršev odpeljala od doma v center za usposabljanje za mirovne operacije. Tam naj bi njeno glavo večkrat potopili v vodo, nato pa naj bi v njeno mokro telo spuščali elektrošoke. Mučenje naj bi trajalo uro in pol, potem naj bi ji zavezali oči in jo zaprli v celico. Pozneje je začela bruhati in se peniti. Umrla je, še preden je do nje uspela priti medicinska pomoč. Vojska naj bi njeno smrt skušala prikriti tako, da so jo ustrelili v hrbet in jo pokopali za zidovi centra za usposabljanje. Polkovnik, ki je vodil center, je v poročilu nato zapisal, da je Maina Sunuvar "padla pod streli med poskusom pobega iz centra". Vpleteni policisti so bili pozneje suspendirani in so morali stopiti pred sodnika na vojaškem sodišču, a so jih okrivili zgolj malomarnosti in jih obtožili manjšega prekrška, ker Maininega trupla niso dovolj hitro in pravilno odstranili iz celice.

Pogoste ugrabitve, umori in mučenje so bili krinka za poskuse, kako se čim učinkoviteje lotiti nasprotnika. V številnih primerih so tisti, za katere se je jasno vedelo, da so storilci hudih zločinov, za "kazen" dobili celo napredovanje; tako v nepalski vojski kot tudi v maoistični stranki. "V preteklosti smo imeli težave s tem, da ljudem vcepimo občutek odgovornost za zločine, zlasti tistim, ki so na oblasti," pravi odvetnica za človekove pravice Mandira Šarma. "Med državljansko vojno so vladali monarhi, ki so bili vedno nad zakonom in jih nihče ni niti poskušal izpodbijati. Danes pa oblast na te zločine gleda kot na dejanja, ki jih je treba čim prej pozabiti, da lahko začnemo na novo," razloži odvetnica. Do sedaj je edini obtoženi za resne zločine med vojno višji poveljnik Colonel Kumar Lama, ki so ga v začetku letošnjega leta aretirali v Veliki Britaniji. Bremenita ga dve obtožnici mučenja ljudi, sojenje proti njemu pa naj bi se predvidoma začelo junija.

Komisija za resnico in spravo

Nekdanji nepalski maoistični premier Babarum Bhatarai pravi, da se je njegova vlada pred leti zavezala, da bo ustanovila komisijo za resnico in spravo ter bo dosledno upoštevala zakonodajo ter spoštovala načela pravne države. "Nikakor se ne strinjamo s tem, da krivcev ne doleti zaslužena kazen. Vse primere bi morala proučiti komisija ter jih tudi ustrezno obravnavati," pravi Bhatarai in dodaja, da so spopadi med političnimi strankami upočasnili proces vzpostavitve komisije ter da se po njegovem prepričanju v Nepalu ne bo nič spremenilo, dokler se ne bo dokončno končala maoistična revolucija. "Žal je tako, da vsaka revolucija zahteva žrtve, med katerimi pa so bili na srečo večinoma vojaki," pravi Bhatarai. A Nepalke z grozo ugotavljajo, da so žrtve, o katerih govori nekdanji voditelj, padale predvsem na strani nič krivih in miru željnih civilistov.

V teh dneh se Purnimaja Lama in druge ženske, ki so v vojni za oblast izgubile svoje življenjske sopotnike, pogosto pridružujejo shodom. Zbirajo se pred uradom predsednika vlade in zahtevajo pravično državo. Demonstranti skandirajo različne slogane in se sprašujejo, kam sta se izgubila demokracija in pravičnost. Pravijo, da so odločeni, da bodo še naprej pritiskali na nepalske voditelje, in bodo izpolnili svojo obljubo ter se borili za vzpostavitev komisije za resnico in spravo. V primeru Purnimajinega moža Arjuna je nalog za njegovo aretacijo leta 1999 izdal vodja maoistov v pokrajini, v katero so ga odpeljali. A ta vodja, Agni Sapkota, je še danes na prostosti. Celo več: sedaj je poslanec in maoistični predstavnik za stike z javnostmi. Ko ga kdo sooči z obtožbami o zločinski preteklosti, se Sapkota vneto brani in zagotavlja, da je nedolžen.

Ostaja jim le upanje

"Logično je, da vsaka stran poskuša na vse pretege zaščititi svoje interese," pravi urednik enega izmed časopisov v Katmanduju Kunda Diksit. "Med nekdanjimi sprtimi stranmi danes obstaja zelo prijateljski odnos. Na tej relaciji sedaj vse poteka pod sloganom roka roko umije," pravi Diksit. "Če se bo to razmerje nadaljevalo in če bodo odgovorni težnje po pravičnosti preprosto pometli pod preprogo, bo s tem v nevarnosti še tisto malo krhkega miru v Nepalu, ki smo ga dosegli. Bojim se, da so deli tega ljudstva preprosto izgubili občutek za pravičnost," je prepričan novinar. "Toda to še zdaleč ne pomeni, da je potrpežljivost ljudi neomajna. Mislim, da bodo prišli do točke, ko bo krivica postala tako očitna, da si pred njo preprosto ne bodo več mogli zatiskati oči. Upam, da jo bodo družine žrtev znale izkoristiti in bodo končno dosegle tisto malo zadoščenja, ki jim pripada, da bodo znale nekaj storiti na tem področju," doda Diksit.