Nikoli si nisem mislila, da bo spočetje otroka takšna umetnost. Imela sem lepo mladost, nekaj resnih zvez, a o otrocih se s partnerji nisem nikoli nekaj resno pogovarjala ali razmišljala. Minevala so leta in pri 31 letih se mi je pojavila neka čudna krvavitev, ki ni prenehala. Seveda nisem takoj letela k zdravniku, ampak sem malo počakala. Partner mi je dejal, da gre verjetno za zunajmaternično zanositev, saj sem pogosto jamrala zaradi bolečin. Jaz sem se temu le nasmehnila, ker njegovih besed nisem jemala resno. O nosečnosti nisem razmišljala, niti o otrocih ... Bilo je vedno slabše, zato sem se končno odločila za obisk ginekologa. Nato pa besede ...

Gospa, zanosili ste izven maternice in takoj vas bomo hospitalizirali, ker je vprašanje, kdaj bo vse skupaj počilo. Bilo je grozno. Izgubila sem jajcevod, drugi pa ni bil tako prehoden. Ko sem prišla iz bolnice sem dobila neverjetno željo po otroku. In to sedaj, ko so mi povedali, da bo zelo težko izvedljivo ... Zdaj sem jaz hotela postati mama. Z mojim sva se trudila, a brez uspeha. Vmes sem izgubila še en jajcevod, kar je pomenilo, da po naravni poti ni bilo več mogoče. Devet let sva hodila po umetnih oploditvah in nikoli zagledala pluska, po katerem sem hrepenela. Nato pa sem v zimskih mesecih vsa izmozgana zagledala ta plus. Bila sem najsrečnejša na svetu. Vsa nosečnost je bila super, malika je brcala kot nora in šalila sem se, da se ji mudi ven, da se spoznava. Nato pa je prišla črna sobota. Zjutraj ni nisem čutila njenih brc. Mislila sem, da pač malo dlje spi, a minevale so ure in ona se ni premikala. Popoldne sem odšla na urgenco, kjer se mi je porušil ves svet.

Ni utripa. Moja zlata punčka je zaspala za vedno v osmem mesecu nosečnosti. V roku štirih dni sem rodila lepo, a spečo punčko. Vzroka niso našli. Pokopali smo jo in z njo je odšel del mene. Bila sem na tleh. Jemala sem pomirjevala, hodila k psihologu in psihiatru, a ni pomagalo. Nato pa sem se odločila, da tako ne gre več naprej. Očistila sem telo pomirjeval in odšla po nov zamrznjen zarodek. Moj partner se je s tem strinjal, a se mu je zdelo prekmalu. Dejala sem, da je to zadnjič in da po tem ne bom več poskušala. Odšla sem po zadnjega zamrznjenčka. Globoko v sebi sem si želela, da uspe, saj sem se bala, kaj bo z mano, če bo poskus neuspešen. No, pa je po nekem čudežu uspelo. Vsa nosečnost je bila spet brez problemov. Moje počutje pa je nihalo ... Vsak dan je bil nabit s strahom, a na koncu sem le donosila mavrično punčko in spet postala mama. Ona je moje vse in še več. Stara je tri leta, nabrita in polna energije. Daje mi vse in še več.