Njena naloga je pomagati otrokom

Pushpa je pobudnica nevladne organizacije 'Early Childhood Development Center' (Center za razvoj otrok), katere naloga je pomagati otrokom, ki so jih bili starši zaradi različnih razlogov prisiljeni vzeti s sabo na prestajanje zaporne kazni. Od ustanovitve organizacije leta 2005 do danes je pri njej zatočišče našlo že več kot 100 otrok. Malčkom do šestega leta starosti nudi dnevno varstvo, nekoliko starejši so pri njej našli dom. Tukaj dobijo izobrazbo, hrano, zdravniško oskrbo in možnost, da zaživijo človeka vredno življenje. „Ni pošteno, da morajo ti otroci živeti v zaporu, saj niso zagrešili nobenega zločina,“ pravi Pushpa, ki se je ravno zaradi tega odločila ustanoviti nevladno organizacijo in s prostovoljci pomagati nedolžnim mladostnikom. „Moja naloga je skrb za to, da noben otrok ne bo prisiljen odraščati za močno zastraženimi zidovi zaporov, v katerih se dogaja marsikaj hudega,“ je odločena Nepalčanka.

Danes 28-letna Nepalčanka se spominja, da je imela lepo otroštvo. „Na srečo so starši premožni in so mi lahko omogočili, da sem se izobraževala,“ pravi Pushpa in dodaja, da se čuti dolžna, da to izobrazbo deli naprej. Njena družina, ki ima v lasti uspešno podjetje, ji je uresničila željo, da je študirala socialno delo. V okviru praktičnega dela izobraževanja je med študijem obiskala ženski zapor in bila zgrožena nad pogoji, v katerih živijo mame in njihovi otroci. Še posebej jo je ganila deklica, ki jo je zagrabila za šal in ji poklonila prešeren ter iskren nasmeh. „Začutila sem, da me kliče. Vrnila sem se domov in o tem pripovedovala staršem. Povedali so mi, da je to, kar čutim, nekaj popolnoma normalnega in da bom na to neprijetno izkušnjo kmalu pozabila. A to se ni zgodilo,“ priznava Pushpa.

Po nekajdnevnem premisleku se je mlada Nepalčanka odločila ponuditi dnevno varstvo otrokom zapornikov, da bi jim vsaj malo polepšala življenje za zapahi. Čeprav so njeni starši ideji o tem najprej nasprotovali, saj Pushpa ni imela službe niti finančnih sredstev za zagon takega projekta, so se nazadnje odločili, da ji bodo pomagali. A naleteli so na novo težavo: upravniki zaporov, vlada in tudi nekatere izmed zapornic, ki jim je predstavila svoj predlog, so dvomili, da se lahko tako mlada ženska spopade s tako resnim projektom. „Na začetku nihče ni verjel vame. Ljudje so mislili, da sem neumna in so se mi posmehovali,“ se danes spominja Basnetova, ki pa jo je to še bolj motiviralo na njeni poti. Prijatelji so ji darovali finančna sredstva, s katerimi je najela zgradbo v Katmanduju in ki predstavlja temelj njene organizacije. Opremiti so ji ga v veliki meri pomagali starši, ki jih je mladenka uspela prepričati, da je pohištvo v njihovem domovanju dotrajano in da je čas za nakup nove kuhinje in gospodinjski aparatov. Z opremo, ki so jo njeni starši hoteli sežgati ali odpeljati na odpad, je Pushpa opremila prostore centra.

Otrokom je ponudila dom

Le dva meseca po tem, ko je prvič obiskala zapor, je Pushpa že skrbela za pet otrok. Vsako jutro jih je prevzela pri starših, jih pospremila v center in jih zvečer spet pripeljala v zapor. Njen program je bil prvi v nepalski prestolnici in na presenečenje mnogih je bil lepo sprejet. Nekateri otroci, ki so bili rojeni v zaporu, še nikoli pred tem niso videli prometnih cest, mestnega vrveža in vrstnikov, zato je bil prvi stik s svobodo zanje prav posebno doživetje. Dve leti pozneje je Pushpa ustanovila 'Butterfly Home' (Metuljev dom), ki je v zadnjih petih letih postal dom za številne otroke, katerih starši so na prestajanju zaporne kazni. Nepalčanka se je na začetku projekta lotila sama, pozneje pa je bila zaradi velikega števila otrok prisiljena poiskati pomoč. Kljub temu v domu preživi večino svojega časa. „Skupaj kuhamo, peremo, nakupujemo in se imamo res čudovito. Prav neverjetno je, da se nikoli ne utrudim. Otroci me namreč ves čas napolnjujejo z energijo, njihov smeh pa me vsak dan znova motivira za nove podvige,“ pravi Pushpa. Usklajevanje vseh nalog je vse prej kot lahko delo. A v 'Butterfly Home' starejši otroci pomagajo skrbeti za mlajše in vedno se lepo razporedijo pri opravljanju gospodinjskih opravil. Med njimi vlada pristno družinsko vzdušje in ustanoviteljica je vesela, da lahko otrokom nudi vso svojo ljubezen. Ti ji svojo hvaležnost izražajo tako, da jo kličejo 'mamu', kar pomeni 'mami'. „Nikoli si ne privoščim prostega dneva, a če ne bi bila vedno z otroki, bi mi bilo zelo težko. Ko sem med njimi, sem srečna,“ je iskrena dobrodušna Nepalčanka.

Takoj ko Basnetova izve, da je kakšen otrok za zapahi, se najavi na obisk in njegovim staršem ponudi pomoč ter predstavi projekt. Če se ti z njeno ponudbo strinjajo, se dogovorijo, kdaj lahko prevzame skrb za nedolžnega otroka. Pomoč nudi tudi v odročnih zaporih, saj ji za otrokovo srečo ni težko potovati tudi več dni. Vsi mladostniki so pri Pushpi nastanjeni z dovoljenjem zaprtih staršev. Družinske vezi so, kljub temu da so večino časa ločeni, izredno močne. Mlajši oskrbovanci šolske počitnice večinoma preživljajo s starši, nadomestna mama pa jim tja dnevno prinaša hrano, obleko in svežo vodo. Vsakemu otroku privošči, da se družina po prihodu staršev iz zapora znova združi in vesela je, da ji je to pri šestdesetih oskrbovancih že uspelo.

Odzivi staršev so dobri

Starši so Pushpi večinoma hvaležni za njena prizadevanja. Ena takih je tudi Kum Maya Tamang, ki je že sedem let zaprta v ženskem zaporu v Katmanduju. Ko so jo zaradi prekupčevanja z mamili obsodili na desetletno zaporno kazen, ji ni preostalo drugega, kot da je svoji dve hčerki vzela s sabo v zapor. Ko je slišala za Pushpin program, se je odločila, da ju bo predala v njeno oskrbo, saj bosta tam na varnem. „Če ne bi bilo te dobrotnice, se moji hčerki nikoli ne bi mogli izobraževati in bi bili najverjetneje prisiljeni živeti na ulici,“ pravi hvaležna Kum, ki je prepričana, da pri Basnetovi dobita dobro vzgojo in odličen zgled. Nad svojo nadomestno mamo je navdušena tudi Kumina starejša hčerka Laxmi, ki pravi, da si življenja brez Pushpe ne more predstavljati. „Brez nje bi bilo moje življenje veliko bolj žalostno. Verjetno bi bila ves čas nesrečna,“ je iskrena 14-letnica.

Leta 2009 je Pushpa v svoj program vključila tudi starše otrok, ki so v njeni oskrbi. Voditi je namreč začela program, v katerem jih uči različnih rokodelskih dejavnosti. Izdelke, ki jih naredijo, nato prodaja, da dobi denar za vzgajanje in nego otrok. V programu sodelujejo tako očetje kot tudi matere. Ne samo da se naučijo veliko novega, prav tako jim pridobljeno znanje lahko pomaga preživeti, ko se vrnejo na prostost, hkrati pa jih ves čas povezuje z otroki. „Ti starši pogosto mislijo, da so neuporabni, ker so v zaporu", pravi Pushpa, "zato želim, da dobijo občutek pripadnosti.“ Pri zbiranju finančnih sredstev pomagajo tudi oskrbovanci sami. Izdelujejo namreč voščilnice, ki jih Basnetova nato prodaja na ulici. V preteklosti, ko izdelkov ni bilo veliko, je za nemoteno delovanje centra prodajala celo svoj nakit in svoje imetje, saj ni želela, da bi bili otroci za kaj prikrajšani.

Upa, da bo otrokom nekoč lahko zgradila dom

Pushpa ves čas skuša najti način, kako pridobiti še več finančnih sredstev, da bi otrokom res lahko zagotovila boljšo prihodnost. Pred kratkim je odprla bančni račun, na katerem zbira prispevke za višjo izobrazbo svojih varovancev in upa, da jim bo nekoč lahko kupila ali zgradila hišo in jim tako zares ponudila dom, v katerega se bodo lahko vedno vračali. Ves čas je osredotočena zgolj na njihovo dobrobit in na misel, kako jih osrečiti. „To je tisto, kar si želim početi v življenju. Ko vidim te nasmejane in srečne obrazke, se počutim odlično, a hkrati sem takrat tudi najbolj odločena, da moram še bolj poprijeti za delo in jih še bolj osrečiti ter jim izpolniti sanje,“ je odločena Pushpa.