Zadovoljna.si
Robertina je prepričana, da vse prepreke bogatijo njen vsakdan in ga delajo bogatejšega.

Novice

Robertina Ratko: 'Zaradi preprek je moj vsakdan kakovostnejši'

Mateja Knaus
16. 11. 2012 10.26
2

Ljudje naj bi se ravnali po načelu "Vsi enaki, vsi enakopravni". A vedno znova smo priča okrutni nestrpnosti do tistih, ki se od nas razlikujejo po barvi kože, veroizpovedi, jeziku, etnični pripadnosti ali kakšni drugi značilnosti, ki si je v večini primerov niso izbrali sami. Družba je do takih ljudi lahko še kako neizprosna, kar lahko potrdi tudi Robertina Ratko, 26-letna Rominja iz majhne prekmurske vasi Zenkovci, ki je morala na poti do uspeha (pre)slišati ogromno žaljivk na račun svoje etnične pripadnosti in se za svoje cilje boriti močneje od "normalnih" vrstnikov. A simpatična svetlolaska se ni predala. Drugo za drugo je premagovala prepreke, ki ji jih je nastavilo življenje, in danes se lahko pohvali z dostojno službo in kakovostnim življenjem. Njeno osebnost odlikujejo izrazit čut za sočloveka, veselje in večni optimizem. Njen cilj je ljudem dokazati, da se Romi čisto nič ne razlikujejo od Neromov – v obeh skupinah je mogoče najti dobre in slabe ljudi.

Rodili ste se v preprosti delavski družini. Kakšni so vaši spomini na otroštvo?

Moji spomini na otroštvo so lepi. Lepo se je spominjati otroštva v romskem naselju. Živela sem z dedkom, babico ter starši in dvema sestrama. Denarja nismo imeli na pretek, saj je bil zaposlen samo oče, pa še to v podjetju, v katerem so delavci za svoje delo prejemali minimalno plačo. Toda kljub temu nam nikoli ni ničesar primanjkovalo. Starši so nas vedno opozarjali, da nas le izobrazba lahko popelje iz revščine. Naše naselje se je hitro razvijalo, ker je zelo veliko prebivalcev pridno delalo v sosednji Avstriji.

S partnerjem sta obiskala že veliko svetovnih mest, prihodnje leto pa si nameravata zgraditi skupni dom.
S partnerjem sta obiskala že veliko svetovnih mest, prihodnje leto pa si nameravata zgraditi skupni dom.FOTO: osebni arhiv
Kaj ste si želeli postati kot otrok?

Kot otrok nisem imela posebnih želja. Vem samo, da sem oboževala romski ples, ki mi je še danes zelo pri srcu.

Ste obiskovali vrtec? Kako ste se počutili tam? Ste bili edina Rominja v skupini?

Da, hodila sem v vrtec, ki je bil priključen podružnični šoli, v kateri sem potem obiskovala tudi prve štiri razrede osnovne šole. Priznati moram, da sem se tam počutila zelo dobro, saj ga je obiskovalo kar nekaj Romov iz naše in okoliških vasi. Ker nas je bilo več, diskriminacije nisem opazila.

Potem ste morali zamenjati šolo. Kako so vas na novi šoli sprejeli vrstniki?

Res je, potem sem morala zamenjati šolo, ker so na prejšnji izvajali samo prve štiri razrede osnovnošolskega izobraževanja. Peti razred je bil zame zelo naporen. Menjava šole, sprememba okolja, novi učitelji in še grdi pogledi. Bila sem edina Rominja v razredu in predvsem sem bila zelo sramežljiva, kar je izzvalo zmerjanje in določene žaljivke na račun moje narodnosti. Zato sem zamenjala razred. Premestili so me v paralelko, v kateri sta bila dva sošolca Roma iz moje vasi. Tam so me takoj sprejeli.

Kaj vas je pri vsem zbadanju najbolj bolelo?

Najbolj boli, ko ti rečejo, da si umazan, da smrdiš, se zmrdujejo nad tvojimi dolgimi lasmi in brez razloga sklepajo, da imaš uši. Seveda se poskušaš postaviti zase, toda včasih si prav zaradi tega še bolj zaznamovan.

Robertina obožuje kužke. Doma ima kar tri, še posebej pa je navezana na psičko, ki jo je pred šestimi leti posvojila iz zavetišča v Mariboru.
Robertina obožuje kužke. Doma ima kar tri, še posebej pa je navezana na psičko, ki jo je pred šestimi leti posvojila iz zavetišča v Mariboru.FOTO: osebni arhiv
Kam ste se takrat zatekli pred žaljivkami in zbadanjem?

Starši so bili edini, ki sem jim zaupala in jim tudi povedala za svoje težave. Odločili so se posredovati in se dogovorili za obisk pri ravnatelju ter uredili, da sem zamenjala razred. Zaradi posredovanja ravnatelja so potem tudi razredniki opravili razgovore z učenci in od takrat sem imela mir ter sem uspešno prijadrala do osmega razreda.

Kako ste se psihično spopadli z neodobravanjem v družbi? Kaj vam je pomagalo v življenje vrniti optimizem?

Ko se zaveš oziroma ti kar naprej govorijo, da si drugačen, ti to enostavno ostane v glavi. Zato sem v svoji drugačnosti poskušala poiskati pozitivne stvari, pri čemer mi je bila v veliko pomoč opora mojih domačih, ki so me najbolj navdajali z optimizmom. Naj povem, da se od preostalih razlikujem samo po svojem romskem izvoru, drugače pa sem čisto običajno dekle, ki živi pošteno in dostojno življenje.

robertina ratko
robertina ratko FOTO: Tanja Zrinski
Za katero srednjo šolo ste se odločili in zakaj?

Vpisala sem se na srednjo zdravstveno šolo v Rakičanu, toda po pogovoru s socialno delavko na osnovni šoli, ki mi je povedala, da bo zame bolje, če grem na tekstilno šolo, sem vpisnico potem res prenesla na srednjo tekstilno šolo v Murski Soboti in obiskovala program tri plus dva.

Ste se tudi v srednješolskih klopeh srečevali z žaljivkami na račun svoje etnične pripadnosti?

Žaljivk skoraj ni bilo, in ko sem že mislila, da so me končno nekje sprejeli kot enakovreden člen, se je v tretjem letniku pojavila težava. V razredu smo imeli sestanek za maturantski ples, na katerem je bilo tudi nekaj mojih romskih prijateljev, ki so imeli prosto uro. Dijaki so takoj predvidevali, da se nameravajo vsi ti Romi udeležiti našega plesa, in so to takoj povedali doma. Starši so sklicali sestanek in zahtevali odgovore. To je bil le nesporazum, vendar je bilo že prepozno. Hudo so me užalili. Bila sem edina Rominja, ki bi se udeležila maturantskega plesa, a tudi če bi povabila vse te prijatelje, se ne bi smeli tako odzvati. Konec koncev bi stroške zanje krili moji starši. Ker nisem želela, da je moja družina na svečani prireditvi deležna grdih pogledov, sem se odločila, da se plesa ne udeležim. To me je bolelo, saj sem se ga zelo veselila.

Sestri sta njeni najboljši prijateljici.
Sestri sta njeni najboljši prijateljici.FOTO: osebni arhiv
Uspešno ste končali srednjo šolo in pridobili V. stopnjo izobrazbe. Kako ste se potem lotili iskanja službe? Kako ste pristali v medijih?

Najprej sem razmišljala o študiju, a si ga zaradi finančne stiske nisem mogla privoščiti. Pošiljala sem nešteto prošenj za zaposlitev in hodila na številne razgovore. Že pri 15 letih sem začela delati na lokalni radijski postaji v oddaji za Rome in se v srednješolskih letih z romskimi kolegi udeleževala izobraževanj na Mirovnem inštitutu v Ljubljani ter na javni televiziji. Takrat sem se v bistvu začela zanimati za medije. Končno sem dobila zaposlitev preko javnih del. Nudila sem učno pomoč na domu, potem pa sem se zaposlila na osnovni šoli kot romska pomočnica učiteljice v osnovni šoli. Po dveh letih sem ugotovila, da so moje veselje mediji in da bi rada delala na tem področju. Zato sem se zaposlila na prvi romski radijski postaji v Sloveniji, Radiu Romic, kjer delam še danes, poleg tega pa pripravljam tudi prispevke za romske televizijske oddaje.

Večkrat slišimo, da se prekmurski Romi precej razlikujejo od dolenjskih. Lahko to potrdite? V čem (če sploh) so glavne razlike med enimi in drugimi?

Največja razlika je v tem, da so se Romi v Prekmurje naselili že pred več kot 100 leti, dolenjski pa so prišli veliko pozneje. Romi, ki živijo v Prekmurju, so prišli iz Madžarske, dolenjski Romi pa večinoma iz Hrvaške. Razlika je le v tem, da so v Prekmurju začeli veliko prej urejati romska naselja, prav tako je bila bolje urejena tudi politika zaposlovanja. Veliko Romov je delalo in še dela v Avstriji. Na Dolenjskem pa je vse skupaj šlo veliko počasneje. V številnih naseljih so začeli šele zdaj urejati stvari, ki so nujno potrebne za normalno življenje. Seveda so izjeme, tako na Dolenjskem kot v Prekmurju. V določenih romskih naseljih na Dolenjskem tako lahko najdete lepo urejene hiše in zaposlene Rome, prav tako pa lahko tudi v Prekmurju še najdete gospodinjstva, ki nimajo vode in elektrike.

Kakšno je vaše stališče do vedno znova aktualne polemike o uporabi besed "Rom" in "cigan"? Kdo so Romi in kdo cigani? Čutite besedo ciganka kot osebno žalitev?

Beseda cigan se je v preteklosti uporabljala kot žalitev. Žali predvsem Rome, ki vemo, kaj pomeni. Če so v preteklosti "cigan" uporabili Neromi, je to pomenilo umazanega, nepoštenega in kradljivega človeka. Na ta račun je nastalo tudi veliko šal, dejstvo pa je, da besede "cigan" sploh ni v romskem slovarju. Beseda "Rom" pa označuje človeka. Saj to smo – ljudje, ki v preteklosti nikoli nismo bili enakovredni Neromom. Verjamem, da beseda "cigan" ne bo še tako kmalu izumrla, saj se prenaša iz roda v rod. Tudi nekateri Romi sami sebe še vedno označujejo za cigane, ker ne poznajo pravega pomena te besede. Mene ta beseda ne žali, če jo izgovori nekdo, ki ne ve, da je to žalitev in ne pozna njenega pomena. Nekaj popolnoma drugega pa je, če te iz diskoteke ali gostilne naženejo zato, ker cigani tam pač nimajo kaj iskati. Spet te postavijo v zaničevalen položaj in ti dajo občutek, da nisi enakovreden član družbe.

Na poti do uspeha so ji ob strani ves čas stali starši, za kar jim je iskreno hvaležna.
Na poti do uspeha so ji ob strani ves čas stali starši, za kar jim je iskreno hvaležna.FOTO: osebni arhiv
Ste si morda kdaj v življenju želeli, da ne bi bili Rominja? 

Zagotovo so bili trenutki, ko sem se spraševala, v čem sem tako zelo drugačna, da ne morem niti v diskoteko, zgolj zato ker sem Rominja. Takrat sem pomislila na to, a ni šlo za obžalovanje, temveč le za vprašanje, zakaj smo vedno izobčeni. Trenutno si sploh ne morem predstavljati, kako bi bilo, če ne bi bila Rominja. Morda bi bilo kdaj malce lažje, toda prav zaradi preprek, ki nam jih življenje postavi, naš vsakdan postane še lepši in kakovostnejši.

Kaj je po vašem mnenju najbolj zmotno stereotipno prepričanje Neromov o Rominjah in Romih?

Stereotipov je kar precej in večina ljudi misli, da vse to velja. Da smo Romi umazani, da krademo, pobiramo železo, lažemo, se hitro poročimo, imamo veliko otrok …. Vse to je stereotip, ki z Romi kot etnično skupino nima nič skupnega. Tudi med čisto "običajnimi" Slovenci so posamezniki, ki počnejo take stvari.

Je res, da romske deklice družine že v najstniških letih prodajo v zakon? Poznate morda kakšen primer?

V Prekmurju tega ni, ker nas je večina krščanske veroizpovedi in nam tako že vera to prepoveduje. To naj bi počeli le Romi, ki so muslimanske veroizpovedi. Tej veri pripada veliko Neromov in tudi ti deklice velikokrat prodajo v zakon za primerno doto. To je torej problematika veroizpovedi in ne problematika Romov.

Robertina svoj prosti čas posveča predvsem prijateljicam in prijateljem.
Robertina svoj prosti čas posveča predvsem prijateljicam in prijateljem.FOTO: osebni arhiv
Vaši prijatelji pravijo, da zelo radi potujete. Kje ste že bili in kam imate v prihodnosti še namen odpotovati?

Obožujem potovanja. S fantom in prijatelji sem bila že trikrat v Španiji, pa v Egiptu, Črni gori, Cancunu in Parizu, veliko pa je še krajev, ki bi jih rada šla obiskat, in znamenitosti, ki bi si jih rada ogledala. Med največjimi željami je prav gotovo križarjenje po Karibih, pa obisk Tajske in New Yorka, sicer pa bi se na seznamu želja gotovo našla še kakšna destinacija.

Kaj bi sporočili ljudem, ki na Rome gledajo kot na neenakovredne ali drugorazredne državljane?

Rada bi jim povedala, da smo tudi Romi ljudje in kot večina se tudi mi med seboj razlikujemo. Vsak človek ima svoj značaj, svoje razmišljanje, svoje težave. Če je nekdo imel slabo izkušnjo s kakšnim Romom, to ne pomeni, da je imel slabo izkušnjo z mano. Smo le narod, ki je bil stoletja preganjan, in včasih se mi zdi, da se je čas ustavil ali da smo se celo vrnili v preteklost. Živimo namreč v času sodobne tehnologije in svetovnega spleta, ki naj bi širil enakopravnost, a namesto tega je nestrpnosti vse več, prav tako diskriminacije, ki se vedno bolj kaže z žaljivimi in stereotipnimi komentarji pod različnimi prispevki o Romih. Tega si zagotovo ne zaslužimo.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost – na zasebnem in poslovnem področju? V katero smer bo tekla pot Robertine Ratko?

Trenutno sem bolj osredotočena v načrte na zasebnem področju, saj imava s fantom naslednje leto namen začeti gradnjo najinega skupnega doma. Parcela je že kupljena, papirji vloženi, tako da naju čaka samo še gradnja. Tega se zelo veseliva, ker sva skupaj že 10 let in želiva v najinem razmerju narediti korak naprej ter zaživeti pod isto streho. Poslovno si želim obdržati službo in ostati aktivna na vseh področjih, ki mi lepšajo moj vsakdan. Ker so najlepši prav trenutki, ki jih preživim s svojimi najdražjimi, si želim, da bi jih bilo čim več.

Robertina je prepričana, da vse prepreke bogatijo njen vsakdan in ga delajo bogatejšega.
Robertina je prepričana, da vse prepreke bogatijo njen vsakdan in ga delajo bogatejšega.FOTO: osebni arhiv

KOMENTARJI (2)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
ISSN 2630-1679 © 2021, Zadovoljna.si, Vse pravice pridržane Verzija: 413