Slovenija vas je najprej spoznala kot učiteljico obrazne joge, nekateri se spomnijo tudi vaše tragične družinske zgodbe, o kateri se je govorilo pred leti. Imate kdaj občutek, da ste se preveč razgalili javnosti?

Ko se je moja mami poročila z rimskokatoliškim duhovnikom, sem bila stara 10 let, ob smrti bratca 16. Mediji so o obeh dogodkih obširno poročali in zagotovo so te že tako težke stvari postale zaradi tega še mnogo napornejše zame. Zagotovo tega nisem in ne bi izbrala. Ko sem se odločila napisati knjigo, sem sprva skušala v njej predati "le" vse znanje, nutricistično, pomlajevalno in duhovno znanje, ki sem ga leta nabirala z mamo, v obliki teorije, priročnika. To bi bilo veliko lažje, saj mi ne bi bilo treba "dati srca na dlan" in se čustveno razgaliti. A ravno moja zgodba, vse, kar me je razbilo na koščke, in vse, s čimer sem se zacelila, je tisto, kar vsa ta znanja naredi uporabna in dokaže, da niti koščka sedanjosti ne dolgujemo preteklosti. Delila sem jo izključno zato, ker sem z njo želela pokazati, da obstaja luč na koncu tunela, da nikoli ne smemo obupati in da ne glede na to, kaj se nam je zgodilo, sami odločamo, ali nas bo to ustavilo ali nam dalo krila.

Knjiga je mnogo ženskam dala tisti košček v mozaiku, ki so ga potrebovale, da so si začele upati leteti. In da so videle, da tudi letenje ni vedno obkroženo z rožicami, a da trnje ne boli, če ga sprejmeš kot del poti. Če bi to govorila "kar tja v tri dni" brez svoje osebne izkušnje, potem to ne bi bilo to. Na neki način sem čutila, da je to moja odgovornost, da sem vsa ta dragocena orodja, ki so mi pomagala tako skozi grozo spolne zlorabe kot prebolevanje smrti, okrevanje po prometni nesreči in vseh duhovnih eksperimentih, ki sem jih bila prisiljena preživljati, dobila zato, da jih delim z drugimi, ki jih potrebujejo; čeprav niti slučajno o teh dogodkih ni prijetno govoriti. Je pa vredno. Že če bi samo eni deklici pomagala pri brisanju občutka krivde in preziranja sebe, ki se ob zlorabah porodi, bi bilo več kot vredno; a bilo jih je mnogo, mnogo.

Vaše otroštvo je bilo prepleteno z duhovnostjo, ki je močno zaznamovala tako vas kot vašo družino. Kakšni so vaši spomini na tista leta?

Zelo grenki in zelo sladki hkrati. Od petega leta pa do mamine poroke je bila vse skupaj filmska dogodivščina. Nenehna potovanja od ene duhovne avtoritete do druge, krščevanja. Strički v oranžnih haljah so me blagoslavljali, strički v črnih iz mene izganjali hudiča. Enkrat sem lahko jedla le kalčke, drugič sem morala stokrat prežvečiti pust rjav neoluščen riž. Nabirali smo poganjke, ob sončnih vzhodih peli mantre, stanovali v gradu, ki so ga Maharishiju kupili Beatli … Normalnost, ki so jo živeli moji sošolci, je bila zame strašna eksotika. Še pozno v osnovni šoli nisem vedela, kaj je to dunajski zrezek ali golaž; sem pa znala že v vrtcu namešati kitajska zdravilna zelišča za rehabilitacijo vranice in uporabljati igle za akupunkturo. Po drugi strani sem pa od blizu spoznavala izjemne mojstre in ljudi, ki so danes zaradi širine svojega dela nedostopni za javnost, se imela priložnost od njih učiti in pogledati na svet skozi njihove uči. Težko je postalo po mamini poroki, še mnogo težje po smrti brata, ko je ekstremizem postal še bolj ekstremen, vsak sladkoba je odpadla, grenkoba pa postala kislina.

Za tako mlado osebo ste ogromno doživeli, se strinjate, da brez vseh teh izkušenj danes ne bi bili, kjer ste?

Absolutno. Vedno pravim, da je bilo vse, kar sem dala skozi, zame največji možen blagoslov, čeprav sem mnogokrat marsikaj dojemala kot prekletstvo. Kljub vsemu bi še enkrat vse preživela, če bi bilo treba; saj je vse to prispevalo k neverjetni hvaležnosti, ki jo čutim do življenja, cenjenja vsakega trenutka, sproščenosti v sebi in sprejemanju vsega, kar sem; tistega najšibkejšega in najmočnejšega. Moja mama je bila moja največja učiteljica in vedno jo bom imela rada, sicer z daljave, a vseeno.

Trenutno vas gledamo kot eno od komentatork v oddaji Gostilna išče šefa. Kaj je bil vzrok za vašo odločitev, da ste sprejeli to ponudbo?

Ko sem bila stara dobrih pet let (in sem bivala v tistem prej omenjenem gradu), sta mi dva priznana indijska djotish mojstra (djotish je indijska uporabna astrologija) razložila, da je moja naloga, da bom starodavna znanja prinašala v moderni svet, na moderen način. Potem je sledilo še kup identičnih napovedi od zelo različnih virov. Temu nisem posvečala kdo ve koliko pozornosti, a moje delo je v resnici združevanje starodavne medicine z najnaprednejšo antiaging medicino. Po drugi strani pa so tudi moje knjige namenoma napisane tako, da so razumljive vsem, dostopne, preproste. Stvari, ki so bile prej namenjene izbrancem in peščici, skušam predstaviti širši množici. Koščke tovrstnih znanj prinašam na mesta, ki so jim te teme še nepoznane. To je tudi ena izmed odločitev za sodelovanje v oddaji. Majhno seme ene informacije bo mogoče v kom spodbudilo razcvet zanimanja za odkrivanje širine tovrstne tematike. Seveda pa to ni edini razlog. Neskončno rada kuham in spremljam tovrstne oddaje in priložnost sodelovati v eni izmed njih ter v živo prisostvovati temu procesu se mi je zdela odlična priložnost, čast in svojevrsten izziv.

Odkar ste zaradi pojavljanja na televiziji še bolj zanimivi za medije, se veliko piše tudi o vaši ločitvi in astronomski odpravnini, ki jo od vas pričakuje vaš mož. Kako preživljate vse skupaj?

Iskreno povedano se mi zdi škoda porabljati papir za te teme, ko je pa toliko pomembnejšega in uporabnejšega za povedati. Veliko, veliko raje bi odgovarjala na vprašanja, s katerimi superživili in vajami joge obraza si povrniti vitalnost, zdravje in lepoto; ampak življenje je paket in ničesar ne skrivam. Ločitev je tudi ena izmed zgodb, ki sem jih preživela, ki me je ogromno naučila in me osvobodila. Zdaj se res ničesar več ne bojim, niti se ne čutim krivo za to, kar čutim. Ta stvari sem predihala in predelala, do bivšega moža ne gojim nobenega srda; čeprav so me njegove poteze zelo presenetile in se bom morala zaščititi. Vse to je zame končano, upam, da bo tudi za medije kmalu. In da bomo prešli k zanimivejšim področjem.

Ali možu zamerite?

Ne. Ker bi s tem ustavljala sebe. Sprejemam in bom sprejela vsako njegovo odločitev ter na podlagi nje izbrala svoje nadaljnje delovanje. Čutim totalen mir in iskreno želim tudi njemu enako. Še vedno ga imam rada in vedno ga bom imela, zato mu tudi želim, da poišče in izkoristi svoje potenciale in sam zgradi temelje svojega uspeha.

Vseeno se vam trenutno v očeh iskrijo iskrice zaljubljenosti. Kdo je srečnež, ki vas je omrežil, in kako sta se spoznala?

Ja, življenje je zelo zanimivo, res je najbolje, da se v njem sprostimo in mu dovolimo, da nam da, kar potrebujemo. Aprila, ko sem šla na Kreto voditi Face Force Yoga retreat, sem bila namreč najbolj trdno odločena, da bom nekaj časa samska in se posvetila le delu in ustvarjanju svojih novih knjig. Tudi to, da bi se zapletla s tujcem/otočanom, mi niti slučajno ne bi bilo podobno. A v trenutku, ko sva se z Giorgosom spoznala, me je popolnoma presunila in prevzela samota, ki jo izžareva. A ne v smislu osamljenosti. Na pogled najbolj družaben človek, kar sem jih spoznala, središče vsega dogajanja, je v bistvu tako ukoreninjen sam v sebi, v svoji notranji tišini. Pa ta njegov pogled. Zdi se, kot da je Nikos Kazantzakis opisoval njega, ko je rekel: "Kretski pogled ne pozna strahu pred breznom, zato je brez upanja in brez obupa. Ne želi si ničesar, ne boji se ničesar – svoboden je." Giorgos je lastnik najbolj priznane restavracije na Kreti, v kateri so vse sestavine z njegove ekološke farme (od olja, vina, do zelenjave in mesa) in tam smo trikrat na dan jedli. Midva pa sva se pogovarjala in pogovarjala. Samo to. Kot da se že od nekdaj poznava. Sproščeno in globoko. Igrivo in modro. O vsem, o ničemer. Tudi po vrnitvi v Slovenijo sva si pisala, se klicarila in po enem mesecu sem se odzvala njegovemu povabilu na večerjo. Tudi on je bil prej zagrizen samec in oba je presenetilo to, kar se nama je zgodilo.

Kaj je bilo tisto, kar vas je prepričalo, da je ravno on moški za vas?

V bistvu sem ga poznala/začutila, še preden sem kar koli vedela o njem. Pozneje se je vse le potrdilo. Očaralo me je to, kako naraven, spontan, čustveno globok, močen, možat, odgovoren, zabaven in razgledan je. Kako samostojen in suveren, a se vseeno ne boji izgubiti v dvojini. Kako strastno je predan svojemu delu, a vseeno opazi in ceni vsak trenutek življenja. Kako ne spada nikamor in se znajde povsod. To, da enako uživa ob tem, ko v svoji vili, odmaknjeni od civilizacije, opazuje, kako rdeč postaja paradižnik; kot ko je središče velike, hrupne zabave. Predvsem pa to, da sem lahko ob njem vse, kar sem. Da sva, ko sva skupaj, kot vse barve mavrice. Na trenutke najbolj otročja in hudomušna, ko naju lička bolijo od smeha; a si oba upava tudi jokati in iti tja, kjer boli. V šestih mesecih, odkar sva skupaj, se ni niti enkrat ustrašil ničesar; nobene emocije, ne svoje ne moje, in vedno je ob meni. Tudi takrat, ko ga ni, spremlja in spodbuja vsak moj korak. Ta razmerja na daljavo so hkrati sladka, hkrati pa težka. On bi bil presrečen, če bi prišla živet tja, ampak jaz vem, kaj moram narediti in kam še vse iti. Zdaj oba izkoristiva vsako priložnost in v najinih super polnih urnikih iščeva luknje, da letiva sem in tja. Ogromno si dajeva. Hkrati se pa toliko ljubiva, da bova pripravljena drug drugega tudi z ljubeznijo spustiti, če bova čutila, da je to potrebno. In čeprav bo to nekaj najtežjega.

Naše bralke vas poznajo tudi kot "izumiteljico" obrazne joge. Kako je nastala in kaj lahko z njo dosežemo?

Obrazno jogo sem doštudirala v Ameriki, a sem hitro spoznala, da je še mnogo, mnogo več kot trening obraznih mišic, ki zagotavlja polnost obraza, gladi gube in odpravlja vrečke ter podbradek. Čeprav je že to ogromno. Zato sem se povezala z nevrokirurgi, antiaging zdravniki in specialisti taoistične medicine, ki so mi pomagali dokazati, da aktivira tudi žlezi v glavi (epifizo in hipofizo), ki sta odgovorni tako za proizvodnjo pomlajevalnih in regeneracijskih hormonov kot balansiranje endokrinega sistema. Sta "stikalo za luč" oz. "nadzorni center" za cel organizem, predvsem pa za optimalno delovanje celotnega hormonskega stanja organizma. Od hormonov pa je odvisno vse: koliko smo zdravi, mladi, produktivni, čustveno stabilni, vitki, sijoči … Vaje sem nadgradila tako, da sem masiranje in trening teh dveh žlez maksimalno spodbudila, hkrati pa vključila tudi njihovo prebujanje skozi vzpostavljanje meridijanske pretočnosti in odpiranja pomlajevalnih tokov akupunkture. Iz raziskovanja tega je spontano nastala moja avtorsko zaščitena vadba, imenovana Face Force Yoga, ki pa edina na svetu istočasno trenira obraz, telo, žleze in notranje organe. Z njo imamo fenomenalne rezultate in počasi vstopamo tudi v svet. V eni uri treninga naredimo čisto vse, telo pa še naslednjih 24 ur prijema koristi vadbe. Gre za zelo globoko obnovo notranjosti in preoblikovanje zunanjosti.

Veliko ljudi vas opisuje kot svetlo luč, ki ji sledijo, kar je nedvomno kompliment. Kako bi se v tem trenutku opisali v nekaj stavkih? Kako vi sami vidite sebe?

Vidim se kot radovedno Piko Nogavičko, ki vse, kar se ji dogaja, izkoristi za spoznavanje sebe, željno srka nova znanja, jih precedi skozi sito in tista uporabna z največjo ljubeznijo in žarom predaja naprej. Ki sebe ne jemlje resno, svoje delo pa opravlja z neskončno odgovornostjo. Sem samotarka, ki neskončno rada uživa v tišini in miru, naslonjena na drevo; a potem enako navdušeno čebljam z ljubimi ljudmi. Zaljubljena sem v kuhanje in razvajanje drugih, isto fino mi je brati taoistične klasike, kot si mazati trepalnice in nositi petke. Vidim se kot žensko, ki je zbrala pogum, da je sprejela sebe, vse svoje šibkosti in moči, vse svoje barve in nianse. Ki se vsak dan uči, kot majhen otrok odkriva svet, spoznava sebe, včasih dela napake, a vedno leti. Ki je iskrena, ranljiva in si upa pogledati si v oči in živeti. Ki ima srce na dlani, čeprav ve, da bo zaradi tega včasih strto. A nič hudega. Še naprej in vedno bo odprto.

Veliko vemo o vas kot učiteljici, zdravilki, svetovalki, pisateljici, kaj pa je tisto, kar Savino sprosti v prostih trenutkih? S čim si polnite zaloge energije, kaj vas nasmeje, vam prikliče solze v oči?

Prosti trenutki – kaj je že to? Na srečo svoje delo neskončno obožujem in ga ne ločujem od zasebnosti, sicer bi rekla, da nenehno delam. Kar je v bistvu res in zaradi česar se včasih zgodi, da očija ne vidim po več tednov, babice še dlje, prijateljice pa dobivajo sporočila sredi noči in smo včasih v stiku le prek Facebooka. Vsak dan učim, predavam, pišem, pišem kolumne, članke; potem pa še ogromno potujem, se učim. Danes sem začela delati ob 6. uri zjutraj, zdaj, ko odgovarjam na ta vprašanja, je ura 1.30 ponoči. Vem, zakaj to delam in kaj je treba narediti, in vem, da bo prišel čas, ko bo več prostih trenutkov. Se pa učim vzeti si tudi te. Pred kratkim sem šla k Giorgosu le za 12 ur na Kreto, ko sem šla poslovno v New York, je šel z mano in sva tri dni uživala utrip mesta, kmalu imam rojstni dan in bom ta dan prosta. Ampak tudi ko in če sem, se mi kreativne iskrice nenehno prižigajo. Ko jem npr. sladico v slaščičarni, že spontano razmišljam katera superživila bi ji dodala in kako bi spremenila ta recept v še bolj zdravega in okusnega. Ko grem na Rožnik, se mi utrne zamisel za novo vajo Face Force Yoge, ki jo potem napišem v telefon. Ko sme na Kreti, se rojevajo stavki za kolumne. Letos sva z mojo urednico Ariano plavali na Visu, pa se je kar naenkrat obema zgodil dež idej in sva v 15 minutah dorekli vsa poglavja za knjigo, ki bo spremljala DVD Skrbnik za Prsi, ki je tik pred izidom. Vadbo Face Force Yoga sem naredila prav zato, da si v najkrajšem možnem času napolnim svoje baterije in zdržim tempo, v katerem sem, najprej je bila namenjena le meni, zdaj ko jo učim, se pa med delom regeneriram. Nasmejejo me moji ljubi ljudje, res sem obkrožena s samimi sončki in neskončno sem hvaležna zanje. Na srečo zadnje čase jokam zaradi ganjenosti, ne žalosti. Pred kratkim je ena tečajnica po večletnem trudu zanosila: začela je dodajati superživila in pravilno dihati. Ko je gledam na vadbi s prikupnim trebuščkom, si ne morem pomagati, da mi ne tečejo solzice. Enako, ko mi kakšna pove,da se ji je ustavila inkontinenca, da je končno začela spati … Ko imam pa slab dan, pa pokličem svojega taoističnega učitelja Dušana – in ve, da si mora pripraviti dežnik, ker bom cmerala. A ta dež čedalje bolj hitro mine in je redkeje na sporedu.

Verjetno ste vajeni, da se moški obračajo za vami, tudi mediji vas zadnje čase velikokrat opisujejo z besedami, kot je zapeljiva, fatalna, iskriva … Vam to laska ali vas spravlja v zadrego?

V bistvu je tako: Face Force Yoga je namenjena le ženskam, na jogo obraza in veliko šolo superživil pa pride le peščica moških. Kot sem že rekla, večino časa delam, tako da sem z moškimi zelo malo v stiku; ne hodim ven, ko pa hitim z ene lokacije do druge, imam pa premalo časa, da bi opazila, če se kdo obrne za mano. Res pa je, da se čedalje bolje počutim v svoji koži in uživam v svoji ženski energiji in da se to opazi tudi navzven. Ko sem se sama začela ceniti svojo naravo in se sprostila v njej, so se začeli pojavljati tudi opisi, ki jih vi navajate. Lani smo imeli vikend z naslovom 100% Ženska, ki je bil zame velika prelomnica v sproščanju in razmahu te energije. Zdaj imam tudi partnerja, ki spodbuja tako mojo zapeljivost kot nagajivost, ki je dovolj možat, da sem jaz lahko čisto ženska. In ženskam laska, da se naš sijaj opazi, čeprav naši žarki niso odvisni od zunanjih potrditev.

Pred kratkim ste si spremenili priimek iz Ritter v Atai. Nam lahko zaupate zakaj?

Nobene mistike ni za to spremembo. Prej sem bila Savina Atai Ritter, uporabljala sem skrajšano različico Savina A. Ritter. Ritter je bil možev priimek, a čeprav me je po ločitvi vedno bolj motil, nekako nisem zbrala poguma, da ga izpustim, ker sem ga imela od 19. leta, pa ker so moje knjige in DVD-ji podpisani z njim, ker so me vsi poznali z njim. Zdaj v začetku oktobra pa je kar od sebe odpadel. Očitno je bil pravi čas in čisto nič ga ne pogrešam. Savina Atai mi je še bolj všeč, bolj nežno je. Res je, da je bilo prej Atai moje srednje ime, a zdaj je pač postalo priimek.